Aljoša Stojič
V dobro voljo me spravljajo spomini, ki se mi utrnejo nenadoma, ponavadi v postelji pred budnico, in na videz nimajo ne repa ne glave, čeravno bodo strokovnjaki dejali, da nam naši možgani tudi med spanjem (in sanjami) nekaj sporočajo. In tako sem se v četrtkovo jutro - potem ko sem prespal poraz s Kanado in se sprijaznil z Dinom Murićem, da "ni bilo realno premagati ekipe samih NBA-jevcev, ko pa je v naši reprezentanci en sam tak (Luka) in morda še kdo v evroligi" - zbudil s pesmico v ušesu: "Dere sen jaz mali bija, te je lüšno blo, kolca sen po hiš potaka, varva mačkico." Kaj mi je v stanju nezavednega hotela povedati ta prleška ljudska? Poleg tega, da sem že (kar) star, verjetno tudi to, kako lepo je bilo biti mlad. Ker Kučanovo, da (po tej vojni) "ne bo nič več tako, kot je bilo prej", drži kot pribito. Življenje slehernika se danes zdi kot vojna, z več izgubljenimi bitkami in manj dobljenimi, ki pa jih moramo toliko bolj kovati v zvezde (nikakor ne v rdeče), da ne obupamo ob porazih (kot je bil ta s Severnoameričani).
Vojn je več kot zmag. Ena večjih pustoši v naših denarnicah. Modus operandi po vsem svetu je enak - da bi privarčevala družba (država), je treba po žepu udariti državljane (z višanjem dajatev vseh vrst) in vse drugo, kar prinaša dobičke banke, zavarovalnice, obrtnike ... Šele ko se bo vsak državljan sposoben odreči samemu sebi (svojemu "višku" dohodka), ga bo država sprejela medse. Manjša težava je ta, da plače (in pokojnine) realno padajo in da nenasitna država kmalu ne bo imela več kje (in od koga) vzeti. In ko bomo vsi imeli nič, šele potem bomo lahko čisto srečni!? A nam niso tega obljubili že v komunizmu?!
Druga vojna divja na cestah. Liter bencina bo kmalu dosegel ceno malega piva, kar se sklada z logiko, da s prvo količino prevoziš 20 kilometrov, druga pa v bifeju čez cesto zadostuje za 20 minut debate. Potem je treba spet tankati, da kam pridemo. Dražje nam bolj tekne. Bolj nam šejki z nafto nabijajo komplekse, bolj jih imamo radi. Ljubljana s svojimi neštetimi obvoznicami se bo jutri zadušila s prometom, če se ni že danes. V Mariboru pa smo itak vedno blizu Ljubljane. Pred 50 leti - dere sen jaz mali bija - si se lahko s ponijem brezskrbno peljal v šolo, tu in tam je po Gosposvetski cesti mimo prikrevsal kak avto. Danes otroke za roke vodimo (vozimo) v šolo, ker je zanje iti peš prenevarno - še na pločniku skiro! Torej v vsem svojem silnem razvoju nismo prišli prav daleč.
