Saša Britovšek
Bil je april in letošnja mokra pomlad, ko je slovensko družbo pretresel brutalen posnetek medvrstniškega nasilja v Celju. Seveda se je najprej pojavil na družabnih omrežjih, nato še v medijih. Če se spomnimo, je šlo neuradno za osnovnošolke, ki so pretepale in zmerjale vrstnico na parkirišču trgovskega centra. Brce, klofute, žaljivke, grožnje. Šokirani in pretreseni smo se spraševali, ali smo res že tam. Tam, kjer se naša življenja počasi spreminjajo v nasilne filmske prizore, tam, kjer neka nova generacija več ne pozna sočutja. Boli misel "kaj, če bi bil ta žrtev ali ta nasilnež moj otrok?", a boli tudi soočenje s stanjem v svetu, za katerega smo mislili, da ga poznamo.
Smo že tam, kjer se naša življenja počasi spreminjajo v nasilne filmske prizore?
S posnetkov je bilo razvidno, da so prisotni otroci dogajanje zgolj opazovali, a tudi zaradi vpletenosti mladoletnikov v javnost ni prišlo veliko natančnih poročil. "Morda je žalostno to, da niso ukrepali, da niso preprečili," je takrat z grenkobo izjavil vodja skupine za mladoletniško kriminaliteto celjske policije. Nihče od opazovalcev ni poskušal ustaviti pretepa. Že nekaj let poslušamo o pomanjkanju empatije med mladimi. A da se to občuti na "našem parkirišču", je bilo več kot žalostno spoznanje.
Po navdihu resničnih dogodkov.
Pol leta kasneje je v Celju poletel metulj. Film o sedemnajstletnem genialnem Janu, ki je avtist. "Po navdihu resničnih dogodkov," pojasni zapis pred začetkom filma. Takšne filme vsi gledamo malo drugače, z več pozornosti in odgovornosti. Tokrat nas je navdih iz resničnega življenja nagovoril v pristni celjski štajerščini, ki je na filmskih platnih pravzaprav redka, a toliko bolj realna. Da, Šepet metulja s svojo zgodbo postavi na glavo kar nekaj stereotipov. Med drugim tega, da tudi "drugačen" posameznik s seboj nosi edinstvene talente. Da morda vendarle ni bistvo generacije zliti se s povprečjem. Da je mladi avtist lahko zares dober igralec.
Najpomembneje je, da Šepet metulja blesti s svojim sporočilom in namenom o sprejemanju drugačnosti in sočustvovanju. Slednjega je med gledalci, ki jih je zdaj že več kot 40 tisoč, opazila scenaristka in koproducentka filma Mateja Zorko Pavšar.
"O izzivih drugačnosti se je začelo govoriti na glas, film je odprl mnoga srca, verjamemo, da se bodo vsaj manjše spremembe počasi začele tudi občutiti. Gledalci, sploh mlajši, navijajo za glavnega junaka, so zgroženi nad njegovimi sošolci. Staršem je film v tolažbo, učiteljem je v navdih in v pomoč pri spopadanju z izzivi mladih." Tako scenaristka produkcijske hiše Almedia, ponosna na glavnega igralca, ki je prekosil vsa njihova pričakovanja.
Kaj torej mladim, ki danes vzornike iščejo na družabnih omrežjih, preprečuje, da jih ne bi našli v dobrem v filmu?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
