Konec junija je na mariborskem Trgu Leona Štuklja gostovala glasbena skupina Plavi orkestar, ki jo vodi Saša Lošić. Po štirih letih premora so plavci dokazali, da nanje preprosto ni mogoče pozabiti. Iz tisoče grl so vrela besedila njihovih pesmi, prepevali so jih starejši obiskovalci koncerta, v katerih mladosti je bila skupina ustanovljena, in tudi malce mlajši, ki so naklonjenost do nje večinoma podedovali od staršev. Koncert se je odvil v okviru znanega mariborskega poletnega Festivala Lent, ki se ponaša z bogato tradicijo in mednarodno udeležbo. Koncerta sem se udeležil tudi sam in se po njem srečal še s Sašem Lošićem.
Dan pozneje je v ljubljanskih Križankah gostoval Rade Šerbedžija s svojim koncertom in gosti, med katerimi so bili tudi po vsem svetu znani glasbeniki. Udeležil sem se tudi tega koncerta ter se pred njim in po njem pogovarjal z Radetom Šerbedžijo. Njegova glasbeno-scenska zgodba je nekoliko drugačna od Lošićeve, vendar o tem malce pozneje.
Zdaj pa se vrnimo v leto 1992. V Ljubljani sta se znašla Sašo Lošić, znan tudi kot Loša, s svojimi starši (mati mu je kmalu za tem umrla, oče pa je živel še kar nekaj let) in Rade Šerbedžija s soprogo Lenko in komaj rojeno hčerko. Oba sta imela status begunca.
Loša je stanoval na več lokacijah, najprej čez cesto od železniške postaje, potem pri Tromostovju, Rade pa v naselju Fužine, znanem po tem, da v njem živijo v glavnem "jugovići", ki jih nekateri slabšalno poimenujejo čefurji.
Jaz sem se nastanil v Mariboru, kjer živim še danes. Začel sem delati za časnik Večer in enega od prvih intervjujev sem opravil ravno s Šerbedžijo. Sedela sva na vrtu hotela Orel, pila sva viski. Pridružil se nama je tudi Radetov prijatelj iz Sarajeva, vehabija, ki se je dan pozneje vrnil v Sarajevo, kjer je kmalu za tem umrl. Rade mi je globo razočaran in žalosten pripovedoval o sedanjosti (tedanjosti) ter ves raznežen in ponosen govoril o preteklosti. Starejši se ga spominjamo po njegovih številnih nastopih v filmih in televizijskih nadaljevankah, zaradi katerih velja za enega najbolj znanih igralcev z območja nekdanje Jugoslavije. Takrat sem ga vprašal, ali si ne želi vstopiti v svet filma v tujini, on pa mi je odgovoril, da mu območje Jugoslavije od Triglava do Gevgelije povsem zadostuje, da se tukaj znajde kot riba v vodi in da si ne želi oditi v tujino. Pozneje sta mu odhod v London in Hollywood vendarle spremenila življenje, zaradi njiju je postal svetovno znan filmski igralec, kar je v bistvu vedno bil. Toda kako je preživel po letu 1992, kaj je počel in kako je služil denar?
Loša, ki se je ves ta čas družil in prijateljeval s Šerbedžijo, mi je dejal: "Joj, Toni, Rade je napisal neke pesmi, zdaj me nagovarja, da naj grem v studio in jih posnamem … Ampak jaz ga nočem razočarati, vendar zdaj ni čas za pesmi, kdo bo to zdaj poslušal."
Rade pa je pisal pesmi, le da tedaj še ni bil priljubljen in znan po svojih interpretacijah. Enkrat pozneje mi je pripovedoval, da se je njegovo življenje popolnoma spremenilo, ko je odigral vlogo v velikem filmu Pred dežjem makedonskega režiserja Milča Mančevskega, ki je osvojil veliko nagrad in mu je odprl vrata svetovnih filmskih studiev. "Sedel sem v naši garsonjeri v Fužinah, ravno smo pojedli kosilo in privoščil sem si pivo. Z obema rokama sem se prijel za glavo, kot to običajno storijo ljudje, ki imajo veliko skrbi. Molčal sem. Tedaj je k meni stopila Lenka, moja draga norica. Rekla mi je: 'Rade, ravno smo pojedli kosilo, ti piješ pivo, tvoj otrok mirno spi. Zakaj si zaskrbljen? Ali ni to sreča?'" Pozneje sem pogosto pripovedoval to anekdoto, zlasti ko sem hotel opisati abstraktni pojem sreče.
Leto 2024. Najprej se je torej zgodil koncert v Mariboru. Loša je, kot se reče v žargonu, "raztural". Vse njegove pesmi so ostale v srcih množice, ki se je pozibavala ob ritmih skladb, v zboru prepevala verze ter pri tem ves čas držala roke v zrak in ploskala. Veseli fant, tako jaz doživljam Lošo, mi je po nastopu dejal: "Ne morem reči, da nisem zadovoljen, toda to je bil moj prvi nastop z mojim ansamblom po štirih letih … lahko bi bili vsaj za 30 odstotkov boljši."
Mislim, da me je Loša sprejel in prijateljsko odgovoril na vsako mojo željo, ker se družim z njegovim očetom Dobroto. Vedno, ko sem ga potreboval, mi je bil na voljo. Zgodilo se je leta 1993 in tokrat sem mu prvič povedal celo zgodbo. V Radljah ob Dravi sem organiziral razstavo svojega kolega Mahmuta Latifića. Šef Franc Maček, znani boem in bonvivan, se še danes rad spomni nanj, kar velja tudi za vse druge ljudi, ki ga poznajo in so spremljali njegovo burno življenje.
"Toni, slišal sem, da poznaš Lošo iz Plavega orkestra," mi je dejal Maček.
"Res je."
"Bi ga lahko pripeljal na otvoritev razstave, da bi nam zapel katero od svojih pesmi? Plačal mu bom, kolikor bo hotel."
"Lahko poskusim."
In res se je tisto noč tam pojavil Loša s kitaro ter odigral in odpel nekaj pesmi. Pozneje me je Maček prosil, naj ga pokličem k njemu. Ko je Loša prišel do Mačka, ga je ta vprašal: "Koliko pa to stane?"
"Koliko stane kaj?" ga vpraša Loša.
"No, ta tvoj nastop."
"Moj dragi gospod, sem nisem prišel nastopat za denar, prišel sem zaradi svojih prijateljev Tonija in Mahmuta."
Loša se tega seveda dobro spomni. In jaz mu rečem: "Dragi Loša, to so bili časi, ko sva bila oba brez prebite pare v žepu. Zakaj mu nisi postavil neke cene ter s tem osrečil sebe in mene?"
"Eh, Toni, moral bi mi reči ..." mi pravi Loša.
Po tem mariborskem junijskem večeru so Loša in njegovi glasbeniki odpotovali naprej. Naslednji dan jih je čakal koncert na Madžarskem. Jaz sem odšel v Ljubljano, na koncert Radeta Šerbedžije. To je bila povsem druga zgodba. Rade je pred polnimi Križankami recitiral in pel, občasno so se mu pridružili odlični gosti, občinstvo ga je poslušalo brez besed, nato so sledili aplavzi. Rade je prepeval pesmi, ki so nastale leta 1992 v Fužinah. Skladbi Polako učim slovenski (Počasi se učim slovenščino) in Panonske trešnje (Pešanonske češnje) je začinil s humorističnimi opisi tega svojega težkega življenjskega obdobja. Jaz sem ga poslušal in užival, enako kot vseh drugih 1400 obiskovalcev, ki so se prišli poklonit njegovi umetnosti. Potem sem se spomnil na Lošo in njegovo mračno napoved iz leta 1992: "Le kdo bo to poslušal?" In glej ga, zlomka, toliko ljudi je zdaj prišlo, da bi uživalo v njegovih pesmih ...
Življenje zna zrežirati tudi pravljice, mar ne?
