Festival poteka enaindvajseto leto zapored, tokrat v še posebno negotovih razmerah. " Če se spomnim dnevov v karanteni, ko smo skoraj tedensko spremenili koncept festivala, od spletne izvedbe, zgolj manjših koncertov do popolnoma odpovedanih prireditev, imam občutek, kot da smo bili na nekem hitro se vrtečem kolesu in smo vedeli, da bomo morali enkrat skočiti," razlaga Lucija Smolnik, vršilka dolžnosti vodje Cezama. "Veseli smo, da smo kljub vsem potrebnim prilagoditvam našli priložnost za fuzijo umetnosti, narave in pozitivne energije, ki jo omogoča čudovit amfiteater v objemu pohorskih gozdov."
Leto za leto, posebno v zadnjih letih, je festival preraščal samega sebe. "Želelo se je vedno več in bolje, kar je seveda čisto človeško. Takih omejitev, kot jih imamo letos, v celotni zgodovini festivala še ni bilo. In prav te so nas spomnile, da vedno več ni nujno vedno tudi boljše. Včasih tudi butična prireditev pusti globok pečat v srcu. Mislimo, da se lepe, globoke in nepozabne zgodbe lahko pišejo tudi brez pritiskov po več." Smolnikova meni, da lepe in dobre zgodbe zdaj potrebujemo še bolj kot kadarkoli. "Vsak dan se zvrsti neverjetno veliko slabih novic, zato smo želeli, da bi naša sijala kot sonce. Zagotovo bo s finančnega vidika festival neprimerljiv s preteklimi leti. Smo se pa tudi tukaj poskušali držati varnega brega in s sredstvi, ki so nam bila na voljo, ustvariti program, ki pritegne vse ciljne publike, in pri tem še podpreti slovenske glasbenike, avtorje in umetnike, tudi lokalne ustvarjalce."
Zdaj potrebujemo lepe in dobre zgodbe