Tržaška cesta je bila do izgradnje železnice edina povezava med Dunajem in Trstom.
Tržaška cesta
V 19. stoletju so staro cesto, ki je vodila od starega dravskega mostu skozi Magdalensko predmestje do državne ceste proti Trstu, poimenovali Triester Strasse. Leta 1919 so ime poslovenili v Tržaško cesto. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Triester Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Tržaška cesta.
Tržaška ali Državna komercialna cesta, ki je tekla skozi Magdalensko predmestje, je bila ena najpomembnejših cest v tedanji Avstro-Ogrski, kajti do izgradnje železnice je bila edina povezava med Dunajem in edinim velikim pristaniščem v Avstriji, Trstom, ki je bil tedaj avstrijsko okno v svet. Ob tako imenitni cesti so v drugi polovici 19. stoletja zrasle številne za mesto pomembne stavbe, kot so mestna bolnišnica, mestni vodovod, pehotna vojašnica, kaznilnica in mnoge stanovanjske hiše, med katerimi po svoji mogočnosti izstopa nekdanja vila Piberstein.
Ob imenitni Tržaški cesti so v 19. stoletju zrasle za mesto pomembne stavbe
Med letoma 1894 in 1896 je tehnični kemik z Dunaja Franc Swaty preselil v Maribor svoj obrat za izdelovanje umetnega brusnega kamna. Proizvod te male tovarne – pred prvo svetovno vojno je zaposlovala do 18 ljudi – je kmalu zaslovel v inozemstvu. Tudi po smrti ustanovitelja leta 1907 je podjetje obdržalo rodbinsko ime. V začetku 20. stoletja so obrat iz prvotnih prostorov v Stolni ulici (danes Poštna ulica) preselili v nove prostore na Tržaški cesti 66 in 70, kjer je tovarna še danes. V drugi polovici tridesetih let je bilo v tovarni Swaty, prvi jugoslovanski tovarni brusnih plošč in brusnih kamnov, zaposlenih okoli 50 delavcev in delavk ter osem uradnikov. Leta 1799 so v eni izmed hiš mestnega špitala na Slomškovem trgu odprli mestno bolnišnico. Zaradi premajhnih in neprimernih prostorov je mariborski župan Otmar Reiser dal leta 1855 zgraditi novo bolnišnico ob Tržaški cesti. V letih od 1869 do 1883 so bolnišnico še dograjevali in širili. Tako so zgradili operacijsko dvorano, skladišče, novo kuhinjo in mrtvašnico. Nova in za tiste čase moderna bolnišnica je imela 110 bolniških postelj. Toda zaradi vedno večjega števila prebivalstva in novih medicinskih dognanj so v letih 1901/02 bolnišnico še razširili s stavbo za karanteno, novo mrtvašnico, stavbo za dezinfekcijo, novo pralnico in skladiščem, novo stavbo kirurgije in novimi prostori za bolnike. Tako je v začetku 20. stoletja bilo v bolnišnici že 315 bolniških postelj.
V začetku 20. stoletja so Swaty preselili na Tržaško cesto, kjer je tovarna še danes.
Po zaprtju kadetske šole leta 1869 so si meščani želeli, da bi šolo kmalu ponovno odprli. Ker pa so v nekdanji kadetski šoli bili nameščeni vojaki 47. mariborskega pešpolka, je mestni svet leta 1894 dal ob Tržaški cesti zgraditi novo pehotno vojašnico. Tako so v letih 1894/1895 zgradili en enonadstropni oficirski paviljon in dve dvonadstropni stavbi za vojake. V letih 1901-03 so vojašnico dokončali z izgradnjo skladišč in lop za vozove. Leta 1900 so se začela dela za izgradnjo mariborskega vodovoda, ki jih je izvajala dunajska tvrdka Rumpel & Waldek. Prvi studenec je bil zgrajen ob Tržaški cesti na območju tedanje občine Razvanje. 1. januarja 1902 je bil mestni vodovod odprt. Leta 1903 so ob Tržaški cesti zgradili še vojaško bolnišnico, ki so jo sestavljale velika enonadstropna bolnišnična stavba, pritlična stavba za karanteno in majhna mrtvašnica. Kmalu po letu 1927, ko je bilo ustanovljeno železničarsko Športno društvo Maribor, so ob Tržaški cesti zgradili stadion, ki pa se je pred letom 1960 moral umakniti Titovi cesti in avtobusnim garažam.
Trst je bil najpomembnejše avstrijsko sredozemsko pristanišče ter močno trgovsko in finančno središče, danes je četrto največje italijansko pristanišče.
Trst (Trieste), mesto v Italiji, je glavno mesto pokrajine Furlanija in province Trst. Mesto ima okoli 230.000 prebivalcev. Leži ob Tržaškem zalivu in je pomembno pristanišče ob Jadranskem morju. Trst je četrto največje italijansko pristanišče. V letih 178/77 pr. n. š. je kot keltsko–ilirsko trgovsko naselje Tergeste skupaj z Istro pripadlo rimski državi. Leta 453 so mesto razrušili Atilovi Huni. Od 6. stoletja je sedež škofije. Večkrat je menjal gospodarje, nekajkrat je bil tudi pod langobardsko oblastjo. Leta 788 je bizantinsko oblast zamenjala frankovska. Od leta 948 je bil pod oblastjo mestnega škofa. Škof Konrad je v začetku 13. stoletja od cesarja dobil celo pravico do kovanja svojega denarja. V 13. stoletju se je mesto z odkupom osvobodilo neposredne oblasti škofa, vendar je moralo pozneje to pravico braniti pred oglejskimi patriarhi (mejni grofi Istre), Benetkami in goriškimi grofi, dokler se 1382 ni uklonilo avstrijski vojvodini. Od 1719 do 1891 je svobodno pristanišče in najpomembnejše avstrijsko sredozemsko pristanišče ter močno trgovsko in finančno središče. Od 1850 je samostojna upravna pokrajina. Leta 1857 so ga z železnico povezali s središčem monarhije Dunajem. Število prebivalcev se je s 86.000 (leta 1846) povečalo na 242.000 (leta 1913), od tega je bila približno četrtina Slovencev. S tem je bil Trst tudi največje slovensko mesto z bogato kulturno in politično tradicijo. Po prvi svetovni vojni je Trst z rapalsko pogodbo (1920) pripadel Italiji in zaradi odrezanosti od zaledja gospodarsko nazadoval. Požig slovenskega Narodnega doma leta 1920 in prvi tržaški proces leta 1930 sta bila med mejniki italijanskega nacionalističnega in fašističnega divjanja proti slovenskemu prebivalstvu. Zbudila sta velik odpor pa tudi veliko izseljevanje Slovencev. Od jeseni 1943 je bil Trst sedež nacistične operacijske cone Jadransko primorje. V Rižarni je bilo uničevalno taborišče. Slovensko oziroma jugoslovansko partizansko zasedbo Trsta (1. maj–12. junij 1945) je nadomestila angleško-ameriška zavezniška vojaška uprava. Po pariški mirovni pogodbi leta 1947 je nastalo Svobodno tržaške ozemlje (831 km2) pod nadzorom OZN in pod ameriško-britansko-jugoslovansko zasedbo. Leta 1954 je bilo sporno ozemlje razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo: Italiji je pripadel severozahodni del z mestom Trst, Jugoslaviji pa jugovzhodni del (območje spada danes k Sloveniji in Hrvaški). V desetletju po drugi svetovni vojni se je v Trst in okolico priselilo na tisoče italijanskih ezulov. V zadnji četrtini 20. stoletja pa se je število mestnega prebivalstva nenehno zmanjševalo.
Turnerjeva ulica
Leta 1898 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Linden Gasse (Lipova ulica), po veliki lipi, ki je rasla v bližini ulice na križišču dveh poljskih poti. Leta 1919 so ime poslovenili v ulico Pod lipo. V dvajsetih letih 20. stoletja so jo podaljšali do Vrbanske ceste in jo preimenovali v Pavel Turnerjevo ulico. Leta 1934 so ime spremenili v Turnerjevo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili ime Linden Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Dietrich Eckart Strasse (Cesta Dietricha Eckarta), po nemškem publicistu in prijatelju Adolfa Hitlerja Dietrichu Eckartu (1868–1923). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Turnerjeva ulica.
Današnja Turnerjeva je bila najprej Lipova ulica, imenovana po veliki lipi, ki je rasla v bližini ulice na križišču dveh poljskih poti.
Pavel Turner (1842–1924), mecen, publicist in vzgojitelj, je leta 1869 končal študij klasične filologije na Dunaju. Leta 1873 je bil promoviran za doktorja prava v Strasbourgu kot prvi doktor te univerze. Pozneje je bil domači učitelj v Budimpešti, na Dunaju in v Angliji, kjer se je seznanil s poznejšima državnikoma Disraelijem in Gladstonom. Veliko je potoval in se seznanil z J. S. Millom, C. Dickensom ter kulturnimi in političnimi delavci slovenskega rodu. Veljal je za enega najbolj razgledanih Slovencev. Leta 1903 se je naselil v Mariboru, kjer so se na njegovem velikem posestvu shajali domači in tuji intelektualci.
Pavel Turner je veljal za enega najbolj razgledanih Slovencev, pri njem so se shajali domači in tuji intelektualci
Bil je mecen študentov in mladih umetnikov. Leta 1924 je svoje premoženje v vrednosti 1,25 milijona dinarjev zapustil za štipendije ljubljanski univerzi, knjižnico pa Zgodovinskemu društvu v Mariboru. Del premoženja je zapustil tudi šolama v Krčevini in Pesnici, slednjo je sam ustanovil. V mladih letih je pisal poezijo, potopise in razprave o gospodarstvu. V slovensko časopisje je uvedel feljton. Po političnem prepričanju je bil liberalni demokrat (po zahodnoevropskem zgledu), nasprotoval je absolutizmu in se zavzemal za splošno volilno pravico. V socialističnih gibanjih je videl utopijo. Posebno pozornost je posvečal vzgoji in prosveti. Kot prvi na Slovenskem je zagovarjal šolski pouk o spolnosti.
Tuškova ulica
Leta 1941 so staro ulico na Tezenski dobravi poimenovali Buchen Gasse (Ulica bukev), po bukovih drevesih v tezenskem gozdu. Maja 1945 so ime začasno poslovenili v Bukovo ulico. Leta 1946 so jo poimenovali Šercerjeva ulica, po partizanskem poveljniku in narodnem heroju Ljubomirju Šercerju – Ljubi Petriču (1915–1941). Leta 1947 pa so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Tuškovo ulico. Bogdana Tuška (1872– 944), nadučitelja na Teznu, so pripadniki Črne roke julija 1944 skupaj z ženo Jožefo ustrelili na njunem domu v Bohovi, ker sta sodelovala v narodnoosvobodilnem gibanju.
Tuškova ulica je dobila sedanje ime leta 1947.
Tyrševa ulica
Leta 1760 so del današnje Tyrševe ulice, ki je ležal znotraj mestnega obzidja, poimenovali Obere Herren Gasse (Zgornja gosposka ulica). To je bila ozka strma uličica, ki je vodila do mestnega obzidja in se je končala pri Drevorednih vratih (Allee Türl). Poleg vrat je stal močan obrambni stolp. Tudi po podrtju vrat in dela obzidja so ozek prehod v nekdanji murvin drevored na današnji Gregorčičevi ulici imenovali Drevoredna vratca. V 18. stoletju naj bi se bil del ulice (od Slovenske do Gregorčičeve ulice) po ljudskem izročilu imenoval tudi Florijanova uličica in naj bi služil predvsem v vojne namene kot hitra komunikacija med različnimi deli mestnega obzidja. Konec te male ulice so v prvi polovici 19. stoletja imenovali tudi "beim Zinngieser" (Pri kositrarju), ker so v bližnji hiši okoli dvesto let opravljali kositrarsko obrt.
Tyrševa ulica nosi ime Miroslava Tyrša, začetnika sokolstva.
Ko so leta 1822 podirali mestno obzidje in tudi mestna vrata, se je ves promet proti severu odvijal skozi ta tedaj razširjena mestna vrata in čez zasuti obrambni jarek, ulico pa so poimenovali Allee Gässl (Drevoredna uličica). Ko so Gosposko ulico podaljšali proti severu in je v drugi polovici 19. stoletja segla vse do mestnega parka, so leta 1876 celotno ulico poimenovali Herren Gasse (Gosposka ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Gosposko ulico. Leta 1933 so severni del Gosposke ulice od Slovenske ulice do mestnega parka preimenovali v Tyrševo ulico. Miroslav Tyrš (1832–1884), češki pisatelj in umetnostni kritik, je leta 1863 skupaj s H. Fügnerjem ustanovil češko telovadno društvo Sokol in bil s tem začetnik sokolstva.
Mariborske ulice
