Gogoljeva ulica
Leta 1967 so novo ulico v Brezju poimenovali Gogoljeva ulica. Nikolaj Vasiljevič Gogolj (1809-1852), ruski pisatelj, je leta 1828 prišel v Sankt Peterburg, kjer ga je Puškin uvedel v rusko književnost. Pozneje je večji del življenja preživel v tujini. Njegova realistična in moralistična dela so utrla pot veliki realistični književnosti 19. stoletja. Njegova najbolj znana dela so: Mirgorod (1835), Nos (1836), Plašč (1842), Revizor (1835), Mrtve duše (1842).
Golarjeva ulica
Leta 1967 so novo ulico v Brezju poimenovali Golarjeva ulica. Cvetko Golar (1879-1965) je bil pesnik, pripovednik in dramatik. Bil je sodobnik moderne, vendar folklorno usmerjen. Njegova lirika je bolj opisna kot izpovedna, blizu okusu preprostega bralca (Pisano polje, 1910; Rožni grm, 1919; Pelin roža). V prozi je napisal impresionistično novelo o bedi in hrepenenju ljubljanskih boemov ter povesti iz življenja gorenjskih kmetov, pogosto s primesmi bajk in legend (Bratje in sestre v Gospodu, 1909; Kmečke povesti, 1914; Pastirjeva nevesta, 1923). Njegova odrska dela so nezahtevne ljudske igre. Najuspešnejša je bila Vdova Rošlinka iz leta 1925.
Golobova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Levstikova ulica, po slovenskem pisatelju Franu Levstiku (1831-1887). Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico preimenovali v Humperdinck Gasse (Humperdinckova ulica) po nemškem skladatelju Engelbertu Humperdincku (1854-1921), ki je bil med drugim avtor pravljične opere Hänsel und Gretel (1893). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Levstikova ulica. Leta 1947 jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenujejo v Golobovo ulico. Franjo Golob (1913-1941), umetnik - slikar, doma s Prevalj, je znan po svojih lesorezih. Leta 1936 je postal član Komunistične partije Slovenije. Po okupaciji je bil aretiran in septembra 1941 ustreljen kot talec v Domžalah.
Gomoljeva ulica
Leta 1967 so novo ulico na Studencih poimenovali Gomoljeva ulica. Marjan Gomolj (1912-1966), kovinostrugar, je bil po nemški okupaciji leta 1941 izgnan v Bosno, od koder je pobegnil v Šmarje pri Grosuplju, kjer se je pridružil Cankarjevi brigadi. Tu je opravljal razne naloge in postal član KPS. V Mariboru je po vojni deloval v raznih društvih, med drugim tudi v OK KPJ za Maribor.
Goriška ulica
Leta 1965 so eno izmed novih ulic na Taboru, v blokovskem naselju pri Betnavi, poimenovali Goriška ulica. Leta 1998 so del Betnavske ceste med Ertlovo in Pasteurjevo ulico priključili Goriški ulici. Gorica je mesto v Italiji ob slovensko-italijanski meji v deželi Furlanija - Julijska krajina. Je glavno mesto Goriške pokrajine in središče Slovencev ter ima okoli 40.000 prebivalcev. Leta 1001 se prvič omenja kot vas. Po Gorici so dobili ime koroški plemiči Goriški grofje, ki so tu imeli svoj sedež. Po njihovem izumrtju je mesto pripadlo Habsburžanom. V sredini 18. stoletja postane sedež nadškofije in leta 1754 sedež Goriško-Gradiščanskega. Že od srednjega veka je bilo to narodnostno mešano ozemlje, kjer so se srečevali Slovenci, Italijani, Nemci, Furlani. Pred prvo svetovno vojno je z rastjo slovenskega prebivalstva rasel tudi njihov družbeni in politični vpliv. Med prvo svetovno vojno je tam od leta 1915 potekala soška fronta. Po vojni so Gorico zasedli Italijani, ki so mesto nato dobili tudi po Rapalski mirovni pogodbi leta 1922. Maja 1945 so Gorico zasedli slovenski partizani ob pomoči jugoslovanske vojske, toda že junija 1945 so se morali umakniti. Po mirovni pogodbi iz leta 1947 je Gorica spet pripadla Italiji, na slovenski strani meje pa je nastalo novo mesto - Nova Gorica.
Gorkega ulica
Po izgradnji nove železniške proge leta 1863 proti Koroški so ulico v Magdalenskem predmestju, ki je prečkala novo progo proti Celovcu na Koroškem, poimenovali Kärntnerbahn Strasse (Cesta koroške železnice). Leta 1876 so jo preimenovali v Franz Josef Strasse (Cesto cesarja Jožefa). Ime po avstrijskem cesarju Francu Jožefu je dobila zato, ker je vodila do tedanje vojašnice Franca Jožefa - kadetnice (danes Vojašnica generala Maistra). Franc Jožef (1830-1916) je bil avstrijski cesar v letih 1848 in 1916. V vojnah 1859 in 1866 je izgubil italijanske province in vodilno vlogo v nemških deželah. Zato leta 1867 sklene z Ogri dualistično pogodbo - nastane Avstro-Ogrska. V aneksirani Bosni je atentat na njegovega naslednika Franca Ferdinanda povod za začetek prve svetovne vojne, ki pomeni konec avstro-ogrske monarhije, česar pa ne doživi več.
Že kmalu po izgradnji koroške železnice pa prehod čez progo postane ozko grlo za vedno večji promet, zato mestna uprava leta 1875 načrtuje izgradnjo podvoza pod železniško progo, s katerim bi odpravili prometno ozko grlo. Načrt je bil izveden šele leta 1900 pod vodstvom župana Aleksandra Nagya. Leta 1919 so ulico preimenovali v Frankopansko, nato pa v Frankopanovo ulico, po mogočni hrvaški plemiški rodbini Frankopanih. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico preimenovali v Hindenburg Strasse (Hindenburgova cesta) po nemškem feldmaršalu in predsedniku nemške republike v letih 1925 in 1934 Paulu von Hindenburgu (1847-1934). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Frankopanova ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Gorkega ulico.
Maksim Gorki, s pravim imenom Aleksej Peškov (1868-1936), je bil ruski pisatelj in dramatik. Imel je pomembno vlogo v sovjetski književnosti, saj velja za začetnika socialističnega romana. Njegovi romani so Foma Gordejev, Trije ljudje, Mati, Artamonovi, Klim Samgin, drame Na dnu, Malomeščani.
Gospejna ulica
V 15. stoletju se za to ulico pojavi oznaka Im Winkchel (Kot), verjetno zato, ker je potekala vzporedno z zahodnim delom mestnega obzidja proti severozahodnemu kotu mesta. V drugi polovici 18. stoletja so ulico poimenovali Frauen Gasse (Gospejna ulica), po samostanu celestink, ki je stal v tej ulici. Po ukinitvi samostana so leta 1824 ulico preimenovali v Kreisamt Gasse (Okrajno ali Kresijsko ulico). Leta 1839 je ulica ponovno dobila ime Frauen Gasse (Gospejna ulica), ki pa je tekla le od Koroške ceste do Orožnove ulice. Ulico so leta 1876 podaljšali do današnje Slovenske ulice. Del med današnjo Orožnovo in Slovensko ulico se je do tega leta imenoval Deutsche Gasse (Nemška ulica), kot protiutež Windisch Gasse (Slovenski ulici). Leta 1919 so ime ulice poslovenili v Gospejno ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Frauen Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Gospejna ulica.
Samostan celestink je bil v stavbi, kjer domuje Umetnostna galerija, na vogalu Koroške in Strossmayerjeve ulice. Prvotna stavba je tu stala že v 13. stoletju, od 15. stoletja dalje se omenja kot last lavantinske škofije. Leta 1760 je priorinja celestink za Štajersko kupila hišo, nekdanji Šentpavelski dvor na Koroški cesti 26, ki s svojo vzhodno stranjo tvori vhod v Gospejno ulico, in jo dala prezidati v samostan. Dovoljenje za ustanovitev samostana je cesarica Marija Terezija podelila leta 1759. Leta 1766 so v samostanu zgradili cerkev Marijinega oznanjenja. Že leta 1782 je dal cesar Jožef II. samostan zapreti. Nune so nato ostanek svojega življenja prebile v beneficiju sv. Magdalena. Samostan so nato spremenili v kasarno. Leta 1814 je stavbo od občine za svoje potrebe odkupil mariborski okraj. Leta 1860 je stavbo kupil baron Herman Gödel - Lannoy, jo obnovili v duhu historicizma in v notranjščini povsem predelal. Osrednjo dvorano je poslikal Francesco Brazzuti. Med letoma 1865 in 1869 je služila evangeličanski občini kot cerkev. Odtlej ima stavba glavno fasado in vhod na zahodni strani v Strossmayerjevi ulici. V galeriji je zbrana sodobna umetnost 20. stoletja.
Gosposka ulica
Kot v večini avstrijskih in nemških mest so tudi v Mariboru najimenitnejšo mestno ulico poimenovali Herren Gasse (Gosposka ulica), ki se prvič omenja leta 1488. Toda skozi celotno zgodovino se dolžina današnje Gosposke ulice ni ujemala z nekdanjo Gosposko ulico. Leta 1822 se je Gosposka ulica imenoval le del do Ulice 10. oktobra. Del severno od tod do Slovenske ulice se je imenoval Kleine Herren Gasse (Mala gosposka ulica), del od Slovenske ulice do mestnega parka pa se je imenoval Obere Herren Gasse (Zgornja gosposka ulica - danes Tyrševa ulica).
Do začetka 19. stoletja, ko je mesto še obdajalo obzidje, se je po Zgornji gosposki ulici prišlo do mestnega obzidja, skozi katero so vodila majhna vrata (Alleetürl) čez mestni jarek proti severu. Ko so leta 1822 podirali mestno obzidje in tudi mestna vrata, se je ves promet proti severu odvijal skozi ta tedaj razširjena mestna vrata in čez zasuti obrambni jarek. V 18. stoletju se je ta del ulice (od Slovenske do Gregorčičeve ulice) imenoval tudi Florijanova uličica in naj bi bil služil predvsem v vojne namene kot hitra komunikacija med različnimi deli mestnega obzidja. Leta 1876 so vse tri dele ulice poimenovali Herren Gasse (Gosposka ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Gosposka ulica. Leta 1932 so severni del ulice od Slovenske ulice do mestnega parka preimenovali v Tyrševo ulico. Leta 1934 so ulico preimenovali v Ulico kralja Petra II. Ker pa banovinska uprava Dravske banovine tega preimenovanja ni odobrila (dovoljenje je bilo potrebno zaradi uporabe kraljevega imena), so leta 1938 vrnili staro ime Gosposka ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so Gosposko in Tyrševo ulico ponovno združili in jo poimenovali Herren Gasse. Maja 1945 so ulici ponovno ločili in jima vrnili slovenski imeni Gosposka in Tyrševa ulica.
Gosposvetska cesta
Leta 1876 so novo ulico v Koroškem predmestju, ki je potekala od Strossmayerjeve ulice do vojaškega vadišča (Exerzier Platz) ob današnji Osnovni šoli Prežihovega Voranca, poimenovali Kloster Gasse (Samostanska ulica). Ulica je dobila ime po samostanu šolskih sester, ki je stal na vogalu današnje Strossmayerjeve ulice in Gosposvetske ceste. Šolske sestre so leta 1869 ustanovile samostojen red (Inštitut šolskih sester tretjega reda svetega Frančiška Asiškega v Mariboru). Do začetka 20. stoletja so šolske sestre zgradile še šestletno dekliško šolo (današnja III. gimnazija in nekdanje učiteljišče), dekliški vzgojni zavod, privatno učiteljišče in dva otroška vrtca.
Tam, kjer se ulica danes začne (križišče Strossmayerjeve in Slovenske ulice ter Gosposvetske ceste), je bil nekoč z akacijami porasel grič (gomila), kjer so se igrali otroci,imenoval se je "Otov grič" po kresijskem upravniku Otu, ki je bil zaslužen za zasaditev Schmiderejevega drevoreda. Leta 1919 so ime poslovenili v Samostanska ulica. Leta 1930 so jo preimenovali v Gosposvetsko ulico. Leta 1938 so ime popravili v Gosposvetsko cesto. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili ime Kloster Gasse (Samostanska ulica), nato pa so jo še isto leto preimenovali v Schönerer Strasse (Schönerjeva cesta) po avstrijskem politiku Georgu Schönererju (1842-1921). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Gosposvetska ulica. Ob poimenovanju ulica še ni imela današnje dolžine in je segala le do vojaškega vadišča. Leta 1901 so jo podaljšali do Vrbanske ceste. Svojo današnjo dolžino pa je dobila po drugi svetovni vojni z izgradnjo stanovanjskih blokov ob njej.
Ime Gosposvetska je dobila zato, ker poteka v smeri proti Koroški in središču slovenske državnosti - v smeri Gospe Svete. Gospa Sveta - Maria Saal je naselje na vzhodnem obrobju Gosposvetskega polja, na južnem robu antičnega mesta Virunum, osem kilometrov severno od Celovca ob cesti proti Št. Vidu. Še sredi 19. stoletja je tukaj potekala narodnostna meja in na območju Gospe Svete je živelo slovensko prebivalstvo. Do okoli leta 760 je bila pri Gospe Sveti posvečena cerkev sv. Marije, ena izmed prvih treh po imenu cerkva v Karantaniji in najstarejša izpričana na Koroškem. V virih se označuje tudi kot cerkev pri Krnskem gradu (S. Maria ad Carantanam), kjer je imel sedež karantanski knez. V letih 757-763, 799 -863 in 873-945 je bila Gospa Sveta prebivališče pokrajinskega škofa za Karantance ter izhodišče karantanskega misijonstva in krščanstva, s Krnskim gradom pa tudi središče Karantanije. Prvi škof je bil Modest (757-763), ki ga je na prošnjo kneza Hotimirja poslala salzburška škofija, da bi pokristjanil Slovence. Gospa Sveta pomeni Slovencem temelj slovenske državnosti. V hiši, ki ima oznako Gosposvetska cesta 25, je bila leta 1893 na pobudo Juliusa Pfrimerja v štajerskem deželnem parlamentu ustanovljena deželno gospodarska kemična in deželna preizkusna postaja.
