Gačnikova ulica
Leta 1968 so novo ulico v Pekrah poimenovali Gačnikova ulica. Jože Gačnik (1898-1944), doma iz Mokronoga, je bil pred drugo svetovno vojno zaposlen kot kotlar v mariborskih Železniških delavnicah. Po nemški okupaciji leta 1941 je postal sodelavec osvobodilnega gibanja. Leta 1944 so ga Nemci aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen, kjer je še isto leto umrl.
Gajeva ulica
Leta 1930 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Gajeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico preimenovali v Ried Gasse (Ostričevska ulica) po bogati družini rastlin enokaličnic ostričevk v bližnjem Stražunskem gozdu. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Gajeva ulica. Ljudevit Gaj (1809-1872) je bil narodni preroditelj in voditelj ilirskega gibanja, narodnega gibanja med Hrvati v letih 1835 in 1848. Gibanje je imelo za cilj združitev hrvaških in drugih južnoslovanskih pokrajin v kulturno enoto na osnovi skupnega knjižnega jezika in narodne zavesti. Gaj je v 30. letih 19. stoletja uvedel v rabo gajico - črkopis po češkem vzoru, ki se je tudi za slovenščino dokončno utrdil sredi 19. stoletja.
Gajštova ulica
Leta 1980 so novo ulico na tezenski Dobravi poimenovali Gajštova ulica. Avgust Gajšt (1906-1944) je bil nekvalificiran delavec, po nemški okupaciji leta 1941 je bil zaposlen v novi tovarni letal na Teznu v Mariboru. Kmalu se je pridružil osvobodilnemu gibanju. Marca 1944 so ga Nemci aretirali, maja je bil kot talec ustreljen v Zagorju.
Gallusova ulica
Leta 1951 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Gallusova ulica. Jacobus Gallus Carniolus ali Jakob Handl, poslovenjeno Jakob Petelin (1550-1591), je bil slovenski skladatelj, kot dirigent je deloval v Olomucu in v praški cerkvi sv. Jana. Tukaj je napisal tudi večino svojih skladb in je ob Palestrini in Orlandu di Lassu eden najpomembnejših predstavnikov glasbene renesanse. Njegova dela obsegajo maše, motete in madrigale (Selectiores quaedam missae, Opus musicum, Harmoniae morales).
Gasilska ulica
Leta 1953 so staro pot v Dogošah poimenovali Gasilska ulica, po bližnjem gasilskem domu iz leta 1928.
Geršakova ulica
Leta 1899 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Rosegger Gasse (Roseggerjeva ulica) po avstrijskem pesniku in pisatelju iz Gradca Petru Roseggerju (1843-1918). Leta 1919 so ulico preimenovali v Cankarjevo ulico, po pisatelju Ivanu Cankarju. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Benz Gasse (Benzova ulica), po nemškem inženirju Karlu Benzu (1844-1929), ki je izdelal prvo uporabno motorno vozilo. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Cankarjeva ulica. Leta 1947 so jo ob odpravljanju dvojnega poimenovanja preimenovali v Geršakovo ulico. Ivan Geršak (1838-1911), pravnik, politik in ekonomski teoretik, se je ukvarjal predvsem z narodnim gospodarstvom. V letih 1865 in 1866 je v Gradcu izdajal revijo Čitalnica, ki je obravnavala predvsem narodnogospodarska vprašanja. Njegovo najobsežnejše delo je knjiga Slovenski Štajer III., ki je izšla leta 1870. To je narodnogospodarski opis slovenske Štajerske, kjer se je že v uvodu izrekel proti centralizmu in dualizmu ter za federalizem tedanje Avstro-Ogrske. V času klerikalno-liberalnega razkola je skupaj z B. Raičem zagovarjal slogo in poizkušal doseči spravo med sprtima strankama pod geslom Blagost naroda in upor germanizaciji.
Ghegova ulica
Leta 1899 so novo ulico v Magdalenskem predmestju, v Železničarski koloniji, poimenovali Ghega Gasse (Ghegova ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Ghegova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Ghega Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Ghegova ulica. Karl Ghega (1802-1860) je bil prometni gradbeni strokovnjak in od leta 1836 načrtovalec in vodja gradenj železniškega omrežja v Avstro-Ogrski. Prav on ima največ zaslug, da je Maribor dobil železniško povezavo, ki mu je omogočila hitro in uspešno gospodarsko rast. Ghega je namreč vodil in načrtoval tudi gradnjo Južne železnice, ki je v letih 1842 in 1854 premagala najzahtevnejši odsek čez prelaz Semmering. S tem se je uvrstil med vodilne strokovnjake za gorske železnice na svetu. Načrtoval je tudi gradnjo železnice čez slovensko ozemlje in trasiral prvi odsek od Gradca čez Maribor do Celja. Po tej progi je 5. maja 1846 osebno pripeljal prvo lokomotivo v Maribor. To je ena redkih mestnih ulic, ki je vse od nastanka do danes obdržala prvo ime, čeprav je dobila ime po osebnosti (od časa Avstro-Ogrske, Kraljevine SHS, nemške okupacije, SFRJ do Republike Slovenija).
Glavni trg
Osrednji mariborski trg se prvič omenja leta 1435 kot Platz. Z rastjo mesta in poimenovanji novih trgov je v 19. stoletju dobil ime Haupt Platz (Glavni trg). Na njem je od srednjega veka pa vse do prve polovice 20. stoletja potekala živahna trgovska dejavnost. Ob odprtju letnega sejma so na rotovžu na dolgi palici izvesili leseno pobarvano roko z mečem, ko pa so roko umaknili, je to pomenilo, da je letnega sejma konec. Ta običaj se je uporabljal še vse do 60. letih 19. stoletja. Meč v roki je simboliziral moč in mestno oblast. Še leta 1910 je roka z mečem ležala na podstrešju mestne hiše. Leta 1919 so ime poslovenili v Glavni trg. Po nemški okupaciji aprila 1941 so mu začasno vrnili staro ime Haupt Platz, nato pa so ga še isto leto preimenovali v Adolf Hitler Platz. Maja 1945 so mu vrnili slovensko ime Glavni trg.
Na Glavnem trgu stoji nekaj pomembnih zgodovinskih stavb. V prvi vrsti je to mestna hiša - rotovž, zgrajen leta 1515. Prvotna posvetovalnica skupščine meščanov je bila najverjetneje na Koroški cesti 6. Po požaru leta 1362 so jo preselili na južni del Glavnega trga, kjer je danes hiša številka 4. Po požaru 6. novembra 1513 je mesto odkupilo pogorišče kaplanije sv. Magdalene in Marte. Na tem mestu so do leta 1515 zgradili poznogotski rotovž, ki so ga italijanski mojstri med letoma 1563 in 1565 renesančno prezidali. Iz tega časa izvira balkon (loggia), okrašen z reliefom, na katerem je upodobljen mestni grb, obdan z dvema levoma in letnico 1565. Fasada je členjena s pilastri, nad vhodnim delom stoji baročni stolpič s čebulasto streho. Na dvoriščni strani je stavba obdana z arkadnimi hodniki. Posebej zanimiva je baročna dvorana, ki jo je s stropnimi štukaturami opremil A. Quadrio ob koncu 17. ali v začetku 18. stoletja. Rotovž je služil predvsem mestni upravi (mestnemu svetu, sodniku, pisarju itd.), od konca 15. do sredine 17. stoletja pa tudi kot sedež deželskega sodišča, ki ga je imelo mesto v lasti. V njegovem pritličju in kleteh so bili prostori mestne straže, zaporov in skladišča za orožje, živež in vino. Uprava je imela na voljo nadstropje, podstrešje pa je služilo kot shramba gasilske opreme in drugih komunalnih potrebščin. Na visoko sodno oblast mestnega sodnika še spominjajo njegove insignije, shranjene v Pokrajinskem muzeju v Mariboru: slika Salomonove sodbe iz leta 1658 (naročil jo je mestni sodnik Tomaž Niederl), sodna palica iz leta 1641, meč mestnega sodnika z nožnico iz leta 1777 in mestna zastava (črno-rumena z dvoglavim orlom in mestnim grbom v srčastem ščitu) iz leta 1772. Pred rotovžem so sredi trga stali pranger, kletka in klada za prestopnike. Dvorišče je služilo tudi za morišče.
Leta 1681 so na tem mestu postavili Marijin steber v zahvalo za prenehanje kuge, ki je v tem letu pomorila skoraj tretjino mestnega prebivalstva. Leta 1743 je Marijin kip nadomestilo današnje kužno znamenje, delo Jožefa Strauba. Na dvorišču rotovža so po tradiciji še v 18. stoletju prirejali nekakšne koride, dvoboje bikov v zabavne in deloma v tekmovalne namene. Na drugi, južni strani trga je bil v hišah številka 7 in 9 jezuitski samostan, v stavbi številka 9 pa je še danes cerkev sv. Alojzija. Tik ob dohodu na most je zrasla v letih 1912 in 1913 mogočna stavba ene najbolj znanih mariborskih kavarn, Velike kavarne (Teresienhof). Vzhodni del Glavnega trga je bil v letih 1906 in 1912 podrt zaradi gradnje novega državnega mostu (Glavni most), ki je bil odprt leta 1913. S tem so uničili zasnovo trga, ki se je na vzhodni strani razširil na del Židovske in Vetrinjske ulice ter na celotno Freihaus Gasse (Frajovško ulico). V hišah, ki tvorita prehod v Lekarniško ulico, je bila nekoč mestna orožarna in še okoli leta 1800 so v njej hranili sablje in krogle, šest holandskih slik itd. Leta 1793 so naredili bakreno streho. Na hiši je bila letnica 1779. Od leta 1764 je bila v lasti usnjarjev Hartnaglov. Leta 1899 je lastnik Wilhelm Badl dal hišo prenoviti. Stavba je bila prenovljena še v letih 1927, 1929, 1931 in 1938. Leta 1938 so spodnje prostore preuredili v čevljarsko delavnico. Skrajni severovzhodni del Glavnega trga, pri stari pošti, je še leta 1828 služil za ribjo tržnico.
Gledališka ulica
Ulica se kot Hinter die Schule (Ulica za šolo) prvič omenja leta 1508. Ime je dobila, ker je potekala za tedanjim župnijskim šolskim poslopjem na Slomškovem trgu (stalo je približno na kraju, kjer danes stoji večna luč) do Slovenske ulice. Med letoma 1731 do 1825 se je imenovala Rauchfangkehrer Gasse (Dimnikarska ulica), po dimnikarjih, ki so imeli sedež v tej ulici. Od leta 1825 do 1852 se je imenovala Neu Gasse (Nova ulica). Šele leta 1852 so jo ob otvoritvi novega gledališča preimenovali v Theater Gasse (Gledališka ulica). V šestdesetih letih 19. stoletja so jo podaljšali vse do Mestnega parka. Leta 1910 so del ulice med Gregorčičevo ulico in Mestnim parkom preimenovali v Luther Gasse (Lutrova ulica, danes Trubarjeva ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Gledališka ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Theater Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Gledališka ulica. Leta 1785 je mesto dobilo svoje prvo gledališče v nekdanji Naskovi hiši v Vetrinjski ulici 30. Leta 1806 se je preselilo v prostore nekdanje špitalske cerkve sv. Duha na vogalu Poštne ulice in Slomškovega trga. Leta 1852 se je dokončno preselilo v moderno gledališko stavbo na vogalu Gledališke ulice in Slomškovega trga.
Glinškova ulica
Leta 1953 so novo ulico na tezenski Dobravi poimenovali Glinškova ulica. Ivan Glinšek (1923-1942) je bil dijak in član Skoja že v Kraljevini Jugoslaviji. Takoj po okupaciji je sodeloval v prvi sabotažni skupini v Mariboru. Pozneje je do aretacije deloval kot član tehnike KP. Leta 1942 je bil kot talec ustreljen v Mariboru.
Glonarjeva ulica
Leta 1947 so eno izmed treh ulic v Damiševem naselju na Studencih poimenovali Glonarjeva ulica. Jože Glonar (1885-1946) je bil literarni zgodovinar, prevajalec, bibliotekar in leksikograf. Po uspešnem zagovoru doktorske disertacije Med reformo in barokom je najprej služboval v univerzitetni knjižnici v Gradcu, po razpadu Avstro-Ogrske pa v Ljubljani. Njegovo bogato delo zajema več kot 150 razprav, ocen, poročil in člankov, v katerih je uveljavljal svoje estetske in literarnokritične poglede na slovensko kulturo. V knjižici Naš jezik iz leta 1919 je razvil svoje jezikovno-stilne nazore. Bil je urednik Cankarjevega zbornika 1921, Ljubljanskega zvona 1919-1921 ter urednik in pisec pri Slovenskem biografskem leksikonu. Podobno delo je opravil tudi pri Hrvatski enciklopediji in enciklopediji založbe Brockhaus.
