Efenkova ulica
Leta 1964 so novo ulico na Teznu poimenovali Efenkova ulica. Ivan Kovačič - Efenka (1921-1963) je bil partizanski komandant in narodni heroj. Pred drugo svetovno vojno se je izučil za peka. Takoj po okupaciji se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje in januarja 1942 odšel v partizane. Bil je komandir čete zahodnodolenjskega odreda, leta 1943 je postal najprej namestnik, nato pa komandant Tomšičeve brigade. Brigado je vodil med pohodom XIV. divizije na Štajersko. Leta 1944 je postal namestnik komandanta XIV. divizije, nato komandant 4. operativne cone, leta 1945 pa komandant XIV. divizije, ki je pod njegovim poveljstvom odigrala pomembno vlogo v zaključnih bojih na Koroškem.
Einspielerjeva ulica
Leta 1876 so novo ulico v Melju, od Meljske ceste do gospostva Melje, poimenovali Kriehuber Gasse (Kriehuberjeva ulica) po Alojzu von Kriehuberju, lastniku Štajerskega parnega mlina in gospostva Melje v novi ulici. Družina Kriehuber, ki je spadala med imenitnejše mariborske družine, se pojavi v mestu z dr. Leopoldom von Kriehuberjem; umrl je leta 1788. Njegov sin Alojz je leta 1798 kupil gospostvo Melje. V letih 1861, 1864, 1866, 1869 in 1872 je bil izvoljen v mariborski mestni svet, poleg tega je bil 19 let v odboru mestne hranilnice, od tega sedem let v direkciji. Leta 1919 so ulico preimenovali v Einspielerjevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Kriehuber Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Einspielerjeva ulica. Andrej Einspieler (1813-1888) je bil politik in publicist s Koroškega. Po letu 1849 je bil med najvidnejšimi slovenskimi političnimi publicisti na Koroškem, ki so delali za uveljavitev slovenskega jezika.
Elektrarniška ulica
Leta 1951 so novo ulico v Kamnici, blizu elektrarne Mariborski otok, poimenovali Elektrarniška cesta. Leta 1998 so ime popravili v Elektrarniška ulica. Hiše je dala zgraditi elektrarna Mariborski otok za potrebe svojih delavcev. Načrti za gradnjo elektrarne Mariborski otok segajo že v leto 1909, vendar so jo začeli graditi šele Nemci med okupacijo leta 1942. Zaradi vojne pa gradbena dela niso potekala po načrtu in ob koncu vojne je bila končana le tretjina gradbenih del, prav tako je izginila ustrezna tehnična dokumentacija. Po mnogih težavah je bila elektrarna leta 1948 dograjena in septembra je ob polovični zajezitvi začel delovati prvi agregat.
Endlicherjeva ulica
Leta 1929 so traso nove, še nepozidane ulice v Magdalenskem predmestju, zahodno od Betnavske ceste, poimenovali Endlicherjeva ulica. Ker ob nemški okupaciji leta 1941 ni bilo ob njej nobene hiše, ji Nemci niso dali imena in so jo izbrisali iz registra ulic. Maja 1945 so jo ponovno poimenovali Endlicherjeva ulica. Ivan Endlicher (1891-1915) je bil eden od voditeljev dijaške projugoslovanske revolucionarne organizacije Preporod. Bil je navdušen privrženec jugoslovanske ideje, dober organizator in govornik. Že od leta 1912 je bil med glavnimi organizatorji preporodovskega gibanja. Leta 1913 je bil zaradi političnega delovanja izključen iz gimnazije. Po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu je bil zaprt in na procesu proti preporodovcem decembra 1914 obsojen na sedem mesecev zapora. Septembra 1915 je v zaporu umrl.
Engelsova cesta
V začetku 20. stoletja so ulico na Studencih, ki je vodila zahodno od kadetnice proti Radvanju, poimenovali Grenz Gasse (Mejna ulica), ker je potekala po meji med Novo vasjo in Studenci. Leta 1919 so ime poslovenili v Obmejna ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Grenz Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Obmejna ulica. Leta 1947 so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Engelsovo cesto. V osemdesetih letih so z izgradnjo naselja v Borovi vasi cesto presekali na dva dela in srednji del ceste pozidali s stanovanjskimi bloki soseske Borova vas. Friderik Engels (1820-1895) je bil skupaj s Karlom Marxom utemeljitelj historičnega materializma in znanstvenega socializma. Deloval je v Zvezi komunistov ter v Prvi in Drugi internacionali. Skupaj z Marxom je napisal Sveto družino, Nemško ideologijo in Komunistični manifest. Dokončno je oblikoval drugi in tretji del Kapitala. Bil je avtor temeljnih del historičnega materializma Anti Dühring, Ludwig Feuerbach, Izvor družine, privatne lastnine in države.
Erjavčeva ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih, od Pekrske ceste do delavnic Južne železnice, poimenovali Kaiser Strasse (Cesarjeva cesta). Leta 1919 so ulico preimenovali v Erjavčevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Storm Gasse (Stormova ulica) po nemškem pesniku Teodorju Stormu (1817- 1888). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Erjavčeva ulica. Fran Erjavec (1834-1887) je bil pripovednik in naravoslovec. Kot naravoslovec se je ukvarjal z ustvarjanjem slovenske naravoslovne terminologije, ki jo je uveljavljal v številnih priredbah učbenikov. Kot pripovednik pa je poleg tem iz kmečkega življenja obravnaval meščansko življenje. Skupaj z Levstikom, Jenkom in Jurčičem je pripomogel k nastanku slovenske pripovedne proze. Napisal je nekaj kratkih pripovedi Črtice iz življenja, Na stričevem domu, Zamorjeni cvet, Zgubljeni mož, povest Huzarji na Polici, pripovedi Hudo brezno ali Gozdarjev rejenec in Ni vse zlato, kar se sveti ter nekaj potopisov: Pot iz Ljubljane v Šiško, Na kraški zemlji in Med Savo in Dravo.
Fran Erjavec je skupaj z Levstikom, Jenkom in Jurčičem pripomogel k nastanku slovenske pripovedne proze
Ertlova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Novi vasi, med Ljubljansko cesto in Bolfenško ulico, poimenovali Wrecl-Rotova ulica, po mariborskih družinah Wretzl in Roth, Mihaelu Wretzlu (1813- 1897) in Josefu Rothu (1841-1910), posestnikih in vinskih trgovcih v Mariboru. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime ponemčili v Wretzl-Roth Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Vrecelj-Rotova ulica. Leta 1947 so ulico razdelili na dva dela. Del med Ljubljansko ulico in Betnavsko cesto je dobil ime Ertlova ulica, del med Betnavsko cesto in Bolfenško ulico pa Na soseski. Mihael Ertl (1899-1944) je bil zaposlen v Železniških delavnicah v Mariboru. Po okupaciji se je pridružil osvobodilnem gibanju in deloval kot terenski obveščevalec. Januarja 1944 je bil ustreljen kot talec v Lučah.
Ferkova ulica
Leta 1932 so novo ulico v Magdalenskem predmestju, vzhodno od Ljubljanske ulice, poimenovali Ferkova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Kant Gasse (Kantova ulica) po nemškem filozofu Imanuelu Kantu (1724-1804). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Ferkova ulica. Feliks Ferk (1847-1915) je bil ustanovitelj mariborske slovenske dijaške ustanove.
Filipičeva ulica
Leta 1953 so novo ulico na Studencih, južno od Pekrske ceste, poimenovali Filipičeva ulica. Pozneje so ulico podaljšali mimo nekdanjega studenškega pokopališča do Limbuške ceste. Robert Filipič - Jakec (1923-1944), sedmošolec, je v času okupacije najprej deloval v Gornji Radgoni in Gradcu; leta 1944 pa je postal član mestnega komiteja OF v Mariboru. Julija 1944 je skupaj z Jočevo skupino padel v boju z gestapom v Hrenovi ulici.
Finžgarjeva ulica
Leta 1924 so novo ulico na Pobrežju ob Stražunskem gozdu poimenovali Finžgarjeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico preimenovali v Eiselsberg Gasse (Eiselsbergova ulica) po avstrijskem zdravniku in enem od utemeljiteljev nevrokirurgije Antonu von Eiselsbergu (1860-1939). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Finžgarjeva ulica. Leta 1947 so ulico razdelili in južni del preimenovali v Belokranjsko ulico. Fran Saleški Finžgar (1871-1962) je bil pisatelj in dramatik. Uspešno je nadaljeval tradicijo povesti za ljudstvo. V njegovih povestih se menjavajo romantična zaverovanost v preteklost domače pokrajine in realistične snovi sodobnega časa. Posebnost med njegovimi daljšimi besedili sta romana Pod svobodnim soncem in Iz modernega sveta. Njegove kmečke povesti in ljudske igre zlasti z jezikom pomembno dopolnjujejo slovensko književnost. Njegova pomembnejša dela so epska pesnitev Triglav, novela Deteljica, romani Kvišku, Pod svobodnim soncem, Iz modernega sveta, dramski deli Naša kri in Veriga, povest Boji, igra Razvalina življenja, mladinsko delo Gospod Hudournik, daljši povesti Mirna pota in Gostač Matevž, avtobiografsko delo Leta mojega popotovanja in mladinski knjigi Iz mojih dni in Iveri.
Fluksova ulica
Leta 1955 so novo ulico na Pobrežju, med Cesto XIV. divizije in Greenwiško cesto, poimenovali Fluksova ulica. Ko so v osemdesetih letih 20. stoletja skozi Maribor zgradili hitro cesto, so jo na Pobrežju zgradili preko Cvetlične ulice, katere ostanek je nekakšen podaljšek Fluksove ulice. Leta 1936 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Cvetlična ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Lilien Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Cvetlična ulica. Jože Fluks (1920-1942) je bil pred vojno trgovski vajenec in skladiščnik v tekstilni tovarni Hutter. Že pred vojno je bil član KPS. Po okupaciji je deloval kot organizator osvobodilnega gibanja in sodeloval v sabotažnih skupinah, bil ujet in marca 1942 kot talec ustreljen v Mariboru.
Focheva ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico med kadetnico in Tržaško cesto v Magdalenskem predmestju poimenovali Wilhelm Strasse (Vilijemova ulica), po nemškem cesarju in pruskem kralju Wiljemu II. (1859-1941). Leta 1919 so jo preimenovali v Fochovo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji najprej vrnili staro ime Wilhelm Strasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Loser Strasse (Loserjeva ulica) po mestnemu računovodji Frideriku Loserju, ki je padel na nemških demonstracijah 27. januarja 1919 v Mariboru. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Fochova ulica. Leta 1998 so ime popravili v Focheva ulica. Ferdinand Foch (1851-1929) je bil francoski maršal, izkazal se je v bitki pri Marni leta 1914, ko je zaustavil nemški prodor proti Parizu. Od leta 1918 je bil vrhovni poveljnik zavezniških enot na zahodni fronti. Avgusta 1918 je začel ofenzivo, posledica katere je bila kapitulacija nemške vojske.
Framska ulica
Leta 1964 so novo ulico na Taboru, južno od Ceste Pariške komune, poimenovali Framska ulica. Fram je naselje v dolini Framskega potoka ob vznožju Pohorja. Nad vasjo pri Zlatem studencu se je začenjal rimski vodovod za Poetovio. Nastanek naselja je povezan z gradom Fraunheim, ki se omenja že leta 1335, od katerega so ostale le še razvaline na hribu nad krajem. V 18. stoletju so zgradili grajsko pristavo, ki je pozneje služila kot šola. Župna cerkev sv. Ane stoji na mestu nekdanje grajske kapele iz leta 1311. Leta 1511 so jo obdali z obzidjem in zgradili nov prezbiterij. Ko so cerkev leta 1875 podrli, so na njenem mestu postavili novo neoromansko stavbo, v katere stenah so vzidani renesančni in baročni nagrobniki. Od stare oprave je ostala le prižnica, delo J. Holzingerja iz druge polovice 18. stoletja. Na pokopališču stoji kapela sv. Mihaela iz 19. stoletja. Znameniti Vedrilni križ iz 16. stoletja, ki je stal ob glavni cesti na framskem cestnem križišču, so odstranili leta 1951. Kapela sv. Neže na Črešnjevcu je bila zgrajena leta 1843. Ob cesti na Ranče stoji dvor iz leta 1796 z grbom grofov Brandisov.
Frankolovska ulica
Leta 1958 so novo ulico na Taboru, južno od Ceste Pariške komune, poimenovali Frankolovska ulica. Frankolovo je naselje v dolini potoka Tesnica, na obeh straneh glavne ceste Celje-Slovenske Konjice. V zaselku Stražica je župnijska cerkev sv. Jožefa s konca 18. stoletja, nekoliko severneje pa leži grad s parkom. V Grabnu ob cesti med Frankolovim in Stranicami je grobišče 99 talcev, ki so jih nemški okupatorji februarja 1945 obesili po obcestnih jablanah.
Frankopanova ulica
Konec 19. stoletja so novo ulico na Studencih, med Limbuško in Pekrsko cesto, poimenovali Wiesen Gasse (Livadna ulica), po travnikih, med katerimi je tedaj tekla. Leta 1919 so jo preimenovali v Frankopanovo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji najprej vrnili staro ime Wiesen Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Wildenbruch Gasse (Wildenbruchova ulica) po nemškem pesniku in pisatelju Ernestu von Wildenbruchu (1845-1909). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Frankopanova ulica. Frankopani so bili ugledna hrvaška plemiška rodbina z otoka Krka. Kot priznanje za zvestobo ogrsko-hrvaški kroni so postali hrvaško-dalmatinski bani in vladali skoraj celi Hrvaški. Njihova moč je začela upadati po spopadih z ogrsko-hrvaškim kraljem Matijo Korvinom in pogostimi turškimi vpadi na njihove posesti. Družina je izumrla s smrtjo Franja Krsta Frankopana, ki je bil skupaj s Petrom Zrinjskim usmrčen zaradi zarote proti Habsburžanom leta 1671.
Funtkova ulica
Leta 1967 so novo ulico na Studencih, med Pekrsko cesto in Erjavčevo ulico, poimenovali Funtkova ulica. Anton Funtek (1862-1932) je bil pesnik, dramatik in prevajalec. Bil je urednik Ljubljanskega zvona in tednika Laibacher Zeitung. Napisal je Izbrane pesmi ter drame Iz osvete, Za hčer, Tekma in Kristalni grad. Pomembnejši so njegovi leposlovni prevodi Shakespeara (Kralj Lear), R. Baumbacha (Zlatorog), Goetheja (Faust I), G. Hauptmanna (Potopljeni zvon).
