Reiserjeva ulica
Leta 2007 so novo ulico v Pekrah pod Pekrsko gorco po družini Reiser poimenovali Reiserjeva ulica. Ottmar Reiser je bil župan Maribora od leta 1850 do 1861. Rodil se je 1792. v Kapplu pri Billingnu v nemškem Schwarzwaldu. V Maribor je prišel leta 1834 iz velike kneževine Baden in je stanoval v Vetrinjski ulici 22. Marca 1850 so mestni odborniki enoglasno izvolili Reiserja za mestnega župana. Zaradi njegovih prizadevanj je mesto dobilo 20.000 goldinarjev odškodnine za zemljiško odvezo. Dosegel je, da so gimnazijo povišali v višjo gimnazijo, da so zgradili kadetsko šolo, da so staro gledališče (nekdanja cerkev Sv. Duha v mestnem špitalu, danes glavna pošta na Slomškovem trgu) preuredili v dekliško šolo in da so leta 1855 preselili bolnišnico v nove prostore na Tržaški cesti. Zaradi njegovega prizadevanja se je tedanji lavantinski škof Anton Martin Slomšek leta 1859 odločil, da preseli sedež lavantinske škofije v Maribor (za to čast sta se potegovala še Celje in Ptuj).
Čeprav je že leta 1859 odstopil kot župan, je na željo meščanov ostal na tej funkciji do leta 1861. Vse od leta 1850 je bil Reiser tudi cesarsko-kraljevi notar. Za svoje prizadevanje pri ustanovitvi in gradnji kadetske šole je dobil viteški križec Franc-Jožefovega reda, za svoje zasluge pri preselitvi sedeža škofije v Maribor pa odlikovanje papeža Gregorja. Umrl je 15. januarja 1868.
Njegov nečak Matija Reiser se je rodil leta 1830 v Weilersbachu v velikem vojvodstvu Baden. Po smrti svojega strica Othmarja Reiserja leta 1868 je postal cesarsko-kraljevi notar. Od ustanovitve mestne hranilnice (1862) je bil član njenega direktorija in pravni svetovalec. Že od leta 1861 je bil član občinskega sveta in oktobra 1870 so ga izvolili za župana. Za časa njegovega županovanja je bila odprta vinarska šola, uredili so Sofijin trg (današnji Trg svobode), Mestni park, zgradili so realko, za kar je prejel viteški križec Franc-Jožefovega reda. Za svoje prizadevanje za postavitev kipa admiralu Teggethoffu (1883) je dobil naziv cesarskega svetnika. Verjetno največji dosežek za časa njegovega županovanja pa je bil sprejet odlok, da sprejmejo nov ulični sistem oštevilčenja hiš, ki se je v bistvu ohranil vse do danes. Novi sistem poimenovanja ulic in številčenja hiš je dal Mariboru mestno podobo, kajti s tem so odpravili dotedanji vaški način številčenja hiš od 1 do zadnje, najnovejše stavbe v vasi. Novi sistem je predvideval, da ima vsaka ulica svoje ime in da se hiše številčijo po ulicah (po eni strani ulice tečejo parne številke, po drugi strani pa neparne hišne številke). Leta 1882 je zaradi bolezni odstopil s položaja župana. Umrl je 27. decembra 1895.
Otmar Reiser mlajši se je rodil 21. decembra 1861 na Dunaju. Po končanem študiju na visoki šoli za poljedelstvo na Dunaju je tam deloval kot dvorni in sodni odvetnik. Od leta 1888 je bil kustos, pozneje pa kot vladni svetnik v deželnem muzeju v Sarajevu, kjer je organiziral prirodoslovni oddelek in ga vodil do upokojitve. Kot mednarodno priznan orintolog je postal leta 1926 član ornitološkega observatorija v Ljubljani. Vzporedno z ornitološkim delom v Sarajevu je sodeloval tudi pri ustvarjanju ornitološke zbirke mariborskega muzeja in zbral gradivo za opis ptičev mariborske okolice (Der Voegel in Marburg a. d. Drau). Leta 1933 je izdal knjižico o sv. Bolfenku na Pohorju. Po upokojitvi leta 1919 se je iz Sarajeva vrnil na družinsko posest v Hrastje nad Pekrami. Umrl je 31. marca 1936 v Pekrah.
Remsova ulica
Leta 1958 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Remsova ulica. Miloš Rems - Marko (1920-1944) je obiskoval realko na Ptuju in v Mariboru, kjer je bil njegov oče lastnik lekarne na Meljski cesti 2. Po končani gimnaziji se je vpisal na študij farmacije. V času španske državljanske vojne je zbiral sredstva za borce v Španiji. Po okupaciji je ostal v Ljubljani in postal član VOS (Varnostno-obveščevalne službe). Novembra 1942 so ga aretirali Italijani. Po pobegu iz zapora je odšel na Reko, kjer je postal sekretar partijske organizacije. Aprila 1944 je bil po izdaji ujet in med begom ustreljen.
Resljeva ulica
Leta 1900 so staro ulico, nastalo že leta 1864 v starem delu Železničarske kolonije, na željo družbe Južna železnica poimenovali Ressel Gasse (Resljeva ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Resljevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Ressel Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Resljeva ulica. Josef Ressel (1793-1857), po rodu Čeh, gozdar in izumitelj, je po končnem dveletnem študiju na gozdarski akademiji v Mariabrunnu leta 1816 začel delati v Pleterju.
Leta 1820 je postal ilirski gozdarski podmojster pri upravi državnih posestev v Ljubljani. Od leta 1821 je delal v Trstu, kjer je bil od 1826 primorski gozdarski mojster. Po 1838 je bil predstojnik mornariške gozdne agenture za Istro in Krk (oskrba mornarice z ladjedelniškim lesom). Kot gozdarski nadzornik in načrtovalec je premeril Krakovski gozd in na Dunaju objavil razpravi o izračunavanju površin in razdaljemerju (1817, 1820). Po izročilu je blizu Kostanjevice na Krki preizkušal ladijski vijak. Leta 1823 je izdelal načrt omrežja gozdnih cest po Trnovskem gozdu in okoli 1830 karto gozda Panovec nad Gorico.
Resljevo najtehtnejše gozdarsko delo je Wiederbewaldungsplan für die Gemeindegrunde in Istrien iz leta 1842, v katerem se je med prvimi zavzemal za pogozdovanje opustošene Istre. Pripravil je gozdnogojitvena izhodišča, upravno izvedbo ter sestavil podroben finančni načrt in časovno dinamiko. V nedokončanem predlogu za pogozditev Krasa iz časa okoli leta 1851 je skušal usklajevati potrebe kmetijstva in gozdarstva. Prispeval je veliko izboljšav v poljedelstvu, svilogojstvu, čebelarstvu, živinoreji itd. Izdelal je načrte za namakanje egiptovskih ravnin z Nilom, izsuševanje obdonavskih logov pri Dunaju, regulacijo Mirne in delte Neretve, beneških lagun in Ljubljanskega barja. Pisal je tudi razprave o gospodarskem razvoju Trsta in 1848 objavil načrt za poplačilo državnih dolgov in zaposlovanje delavstva.
Ressel je bil vsestranski izumitelj. V skladu s težnjami prvega obdobja industrijske revolucije se je usmerjal na področja novih materialov, tehnologij ter energetskih in prometnih možnosti. Izumljal je predmete za vsakdanjo rabo (brezsmradno stranišče) in vojaške tehnične predmete (perkusijska granata, netrzajni top). Ob preskrbi lesa za gradnjo ladij se je ukvarjal tudi z njegovo mehanično obdelavo in trajno impregnacijo. Razvil je več poljedelskih strojev (plug, sejalnik), valjčnih mlinov za žito ter stiskalnic za grozdje, olje in sadje, nove postopke in pripomočke za ekstrakcijo tekočin in spreminjanje ekstraktov v trdno snov (izparevanje slanice, izdelovanje mila, suho barvanje tkanin, strojenje in konzerviranje usnja). Izumil je valjčni stroj za vroče stiskanje kovinskih predmetov, drsne ležaje je razvil v kroglične in valjčne, predvsem pa je utemeljeval uporabo železa v ladjedelništvu in gradbeništvu, zlasti pri gradnji mostov.
Razvijal je merske naprave: izboljševal je kompas in kronometer, izumil napravo za merjenje mehanske trdnosti lesa, izboljšal pantograf (napravo za prenos risb v izbranem razmerju), izdelal metode in pripomočke za računanje in merjenje razdalj, površin in prostornin. V času uveljavljanja parnega pogona je izumljal preproste in poceni parne lokomobile, konstruiral cevne kotle, sisteme s kroženjem pare v sklenjenem krogu, s podvojeno izrabo moči vodne pare, z uporabo različnih kuriv in sredstev za prenos toplote ter mehanske energije (pnevmatični prenos). Načrtoval je naprave za uporabo obnovljivih oblik energije, predvsem vodnih in zračnih tokov (konstrukcija vetrnih motorjev z rotorji na navpični osi).
V času gradnje prvih železnic je že načrtoval železnice brez tirov in koles, s pnevmatičnim pogonom, cestna parna vozila (prototip cestne lokomotive 1830, patent 1832), pa tudi naprave za prenos informacij (pnevmatična pošta, prenosni optični telegraf). Zlasti je preučeval različna vprašanja ladjedelništva in novih oblik ladijskega pogona.
Leta 1812 je izpričan njegov začetek dela v zvezi z ladijskim vijakom, med službovanjem na Slovenskem je zamisli izpopolnil v izum, 1827 je patentiral vodni vijak na podlagi Arhimedovega brezkončnega vijaka. Prvi je bil v javnem prikazu ladijskega vijačnega pogona na ladji lastne konstrukcije Civetta leta 1829 v Trstu. S tehničnimi inovacijami je v krajih svojega delovanja - tudi na Slovenskem - spodbujal poznejšo tehnično ustvarjalnost, predvsem pa inovativna prizadevanja sodobnikov in neposrednih nadaljevalcev. Ressla si zaradi različnih krajev njegovega delovanja lastijo Čehi, Slovenci, Avstrijci, Hrvati, Italijani in Nemci, toda njegovi življenje in delo še vedno nista popolnoma raziskani.
Rezijanska ulica
Leta 1951 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Rezijanska ulica. Rezija je gorska dolina v zahodnih Julijskih Alpah v Italiji. Osrednjo dolino je izoblikoval 22 kilometrov dolg istoimenski potok (v rezijanščini Bila), ki izvira pod Kaninskim pogorjem in se po okoli 20 kilometrov dolgem toku izliva pri kraju Bila (Bila/Resiutta) v Belo. Rezija obsega tudi stransko dolino Jarmana in zgornjo dolino Učje (Učja/Uccea), severno in vzhodno od Muzcev (Mazac/M. Musi). V občini Rezija danes živi le še okoli 1300 prebivalcev, medtem ko jih je še leta 1951 bilo tam 3350. Poleg živinoreje ima večjo vlogo turizem. Leta 1420 je bila vključena v Beneško republiko in tako v obmejno območje, za katero se je uveljavilo ime Beneška Slovenija. Zunanjepolitični dogodki so malo vplivali na življenje v dolini, ki v primerjavi s sosednjimi območji slovenskega etničnega ozemlja ni doživela narodnega preroda ali vdora neavtohtonih etničnih sestavin. Po popisih iz let 1910 in 1921 je bilo celotno prebivalstvo Rezije slovenske narodnosti. Tudi po oceni za leto 1974 se narodnostna sestava prebivalstva ni bistveno spremenila, delež Slovencev je bil 90-odstoten. Izseljevanje se je začelo po prvi svetovni vojni. Največ prebivalcev so našteli leta 1911, 4671, danes pa živi v dolini le še tretjina nekdanjega števila. Potres leta 1976 je porušil ali hudo poškodoval več kot 75 odstotkov hiš. Uničenih je bilo mnogo značilnih vaških domov in več cerkva.
Ribiška ulica
V 19. stoletju so staro ulico v Koroškem predmestju poimenovali Lacken Gasse (Lakirarska ulica), po mizarski delavnici in lakirnici v ulici. Leta 1860 so jo preimenovali v Felber Gasse (Felberjeva ulica) po lastniku kopališča, ki je ležalo ob Dravi nasproti današnjega pokritega kopališča Pristan. Leta 1876 so jo preimenovali v Fischer Gasse (Ribiško ulico), ker je vodila do reke Drave, kjer so lovili ribe (čeprav reka Drava ni bila nikoli bogata z ribami). Leta 1919 so ime poslovenili v Ribiška ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Fischer Gasse, maja 1945 pa so ji vrnili slovensko ime Ribiška ulica.
