Pri šoli
V osemdesetih letih 20. stoletja so ulico ob podružnični osnovni šoli v Bresternici poimenovali Pri šoli.
Pri vzpenjači
Leta 1981 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Pri vzpenjači po bližnji pohorski vzpenjači.
Prušnikova ulica
Leta 1982 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Prušnikova ulica. Karel Prušnik - Gašper (1910-1980), politični delavec in publicist, je med letoma 1927 in 1929 obiskoval kmetijsko šolo pri Velikovcu. Vključil se je v manjšinsko prosvetno dejavnost. Leta 1934 je postal član Komunistične partije Avstrije. Zaradi ilegalnega tiskanja propagandnega gradiva je bil leta 1935 v Celovcu obsojen na pet let zapora. Poleti 1942 se je povezal s prvimi koroškimi partizani in se v začetku decembra 1942 pridružil Koroški četi. Avgusta 1943 je postal sekretar OK KPS za Podjuno. Marca 1944 ga je IO OF imenoval za sekretarja Pokrajinskega odbora OF za slovensko Koroško, kar je ostal tudi v času povojnih prizadevanj za priključitev južne Koroške k Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Zaradi tega so ga britanske zasedbene oblasti zaprle (1947-1948) v kaznilnico Karlau. Po začetku informbirojskega spora je bil jeseni 1948 izključen iz KPA. Od leta 1947 je vodil Zvezo bivših partizanov slovenske Koroške oziroma Zvezo koroških partizanov. Z memoarskim in publicističnim delom je zaokroženo prikazal protifašistični boj koroških Slovencev.
Prvomajska ulica
Leta 1961 so novo ulico na Teznu poimenovali Prvomajska ulica. Prvi maj je mednarodni praznik dela v spomin na žrtve demonstracij v Chicagu leta 1886, v katerih so se udeleženci potegovali za osemurni delavnik. Prvič so ga praznovali 1. maja 1890, potem ko je 1. kongres 2. internacionale v Parizu julija 1889 sprejel sklep, da praznuje ta dan kot praznik delavske solidarnosti. Že leta 1890 so bila prva praznovanja tudi na Slovenskem (Ljubljana, Maribor, Trst, Celovec). Prvomajska praznovanja so bila do leta 1928, po uvedbi januarske diktature 1929 pa so bila prepovedana in so se prirejala ilegalno. Po zmagi fašizma praznovanje 1. maja ni bilo dovoljeno, pač pa se je slavil 21. april (ustanovitev Rima), medtem ko so nacistične oblasti praznovanje ohranile, vendar kot narodni praznik nemškega ljudstva vseh slojev, tako da jih je pod tem imenom ohranil tudi nemški okupator v letih od 1941 do 1944 (zlasti veliko praznovanje je bilo 1944 v revirjih). Narodnoosvobodilno gibanje je ob 1. maju prirejalo mitinge, trosilne in oborožene akcije.
V Jugoslaviji je bil 1. maj razglašen za državni praznik in dela prost dan, od leta 1955 sta bila dela prosta dva dneva. V Sloveniji je po zakonu iz leta 1991 1. maj državni praznik dela (dela prosta dva dneva). Kljub neprijetnostim, ki so jih povzročali delodajalci in oblasti, se je že pred 1. svetovno vojno v različnih evropskih državah uveljavil kot delavski praznik in marsikje, tudi na Slovenskem, so na ta dan delavci bili prosti. Slavili so ga s sprevodi, budnicami, prižiganjem kresov, postavljanjem mlajev, političnimi shodi s kulturnim in zabavnim programom na tradicionalnih izletniških točkah v okolici mest. Slovenska posebnost so bile posebne brošure - majski listi. Na prvih praznovanjih so se postavljale zahteve po osemurnem delovniku, pozneje tudi druge politične zahteve delavstva, v katerih je odsevalo tekoče politično dogajanje. Tudi na Slovenskem so že pred letom 1900 delavci marsikje dobili na 1. maj prost dan ali pol dneva, pogosti pa so bili tudi odpusti iz službe, celo zaporne kazni.
Ptujska cesta
V 19. stoletju so staro cesto, ki je skozi Tezno vodila proti Ptuju, poimenovali Pettauer Strasse (Ptujska cesta). Leta 1919 ime poslovenijo v Ptujsko cesto. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Pettauer Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Ptujska cesta. Leta 1953 so Ptujsko cesto podaljšali skozi vas Dogoše do Miklavža na Dravskem polju.
Ptuj je kulturno, upravno, gospodarsko, zaposlitveno, šolsko in prometno središče širše regije. Nastal je na stičišču Slovenskih goric, Dravskega in Ptujskega polja, njegovo gravitacijsko območje zajema tudi Haloze. Ptuj je eno najstarejših mest na Slovenskem, nastalo ob Dravi, na križišču prometnih poti iz Maribora, Radgone, Ormoža in Zagreba. Najstarejše najdbe kažejo na poselitev na začetku 3. tisočletja pred našim štetjem. Pomembno vlogo je imel v rimskem času, ko se je iz vojaškega tabora razvila civilna utrdba Poetovio. Mesto se uvršča med največja središča mitraizma v Evropi. Tri svetišča so bila odkrita na desnem bregu Drave, dve pa na levem.
Leta 1914 je Puhovo podjetje izdelalo 500 avtomobilov in 5000 motornih koles
Puhova cesta
Leta 1999 so novo cesto na Pobrežju poimenovali Puhova cesta. Janez Puh, tudi Johann Puch (1862-1914), inovator, se je med letoma 1875 in 1877 izučil za ključavničarja in se leta 1889 naselil v Gradcu, kjer je dobil obrtno dovoljenje. Leta 1891 je začel tovarniško izdelovati kolesa; od 1897 je delavnica prerasla v tovarno koles Styria. Leta 1901 je izdelal poskusno motorno kolo in avtomobil; 1903. je začel proizvajati motorna kolesa in 1904. avtomobile. Leta 1914 je njegovo podjetje Puchwerke izdelalo že okoli 500 avtomobilov in več kot 5000 motornih koles. Puhov pionirski začetek in dosežek sta temelj sedanjega avstrijskega koncerna Steyr-Daimler-Puch.
Puncerjeva ulica
Leta 1922 so novo ulico za topniško vojašnico v Magdalenskem predmestju poimenovali Jelačičeva ulica po hrvaško-slavonsko-dalmatinskemu banu med letoma 1848 in 1859, grofu Josipu Jelačiču (1801-1859). Leta 1848 je bil poveljnik vojske, ki se je bojevala proti revoluciji na Madžarskem, ker Madžari niso ugodili hrvaškim narodnim zahtevam. Sodeloval je tudi v dušenju upora na Dunaju istega leta. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime začasno le ponemčili v Jelačič Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Otto Ernst Gasse (Ulica Ota Ernsta) po nemškem pisatelju Otu Ernstu Schmidtu (1862-1926). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Jelačičeva ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Puncerjevo ulico. Srečko Puncer (1895-1919) je po končani maturi leta 1916 odšel k vojakom. Pred prvo svetovno vojno in med njo je bil vodilna osebnost slovenskih radikalnih dijakov v Celju. Oktobra 1918 se je vrnil v Celje in z Malgajevo četo odšel na Koroško, kjer je v Celovcu urejal tednik Jugoslovanski Korotan. Aprila 1920 je padel pri Vovbrah na Koroškem.
Pupinova ulica
V letih 1956-1957 so novo ulico na Taboru, ob zahodnem robu Magdalenskega parka, poimenovali Pupinova ulica. Mihajlo Pupin (1858-1935), srbski elektrotehnik in izumitelj, je po študiju na Cambridgeu in v Berlinu leta 1891 doktoriral iz fizikalne kemije. Pozneje je bil v ZDA univerzitetni profesor na Univerzi Columbia v New Yorku. Pupin je avtor številnih izumov, najpomembnejši je izpopolnitev telefonije na velike razdalje (pupinovi tuljavi; pupiniranje, to je odprava motenj pri prenašanju signalov po žicah). Leta 1923 je napisal spomine From Immigrant to Inventor (Od pastirja do izumitelja), za kar je leta 1924 dobil Pulitzerjevo nagrado. Neposredno po prvi svetovni vojni je bilo za ugodnejši potek jugoslovanske meje (Banat, Dalmacija, Slovenija) pomembno njegovo posredovanje pri ameriškem predsedniku W. Wilsonu. Ta je zaradi Pupinove utemeljitve spomladi 1919 preklical svoj podpis na že pripravljeni listini, po kateri naj bi blejsko-jeseniško območje pripadalo Italiji. Leta 1921 je postal častni občan Bleda.
Puškinova ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Gründel Gasse (Gründlova ulica), po nemškem katoliškem duhovniku, misionarju Fridriku Gründlu. Leta 1919 so jo preimenovali v Puškinovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Gründel Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Puškinova ulica. Aleksander Sergejevič Puškin (1799-1837) je bil ruski pesnik, ki je iz cerkvenoslovanskih, ljudskih in francoskih prvin ustvaril nov ruski knjižni jezik. Njegovo pesništvo odlikuje vsestransko oblikovno popolna lirika. Njegova najpomembnejša dela so pravljični ep Ruslan in Ljudmila (1820), roman v verzih Jevgenij Onjegin (1825-1835), drama Boris Gudunov (1824-1830), roman Stotnikova hči (1836) in psihološko realistična novela Pikova dama (1833).
Pušnikova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Pušnikova ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime najprej začasno ponemčili v Pušnik Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v York Gasse (Yorška ulica) po pruskem feldmaršalu, grofu Ludviku Yorcku von Wartenburgu (1759-1830). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Pušnikova ulica. Anton Pušnik (1876- 1932) je bil kovač v Železniških delavnicah in dolgoletni občinski odbornik in blagajnik občine Studenci.
