Primčeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Gosposvetska ulica, po Gosposvetskem polju na Koroškem, središču ustoličevanja karantanskih knezov. Po nemški okupaciji leta 1941 jo preimenujejo v Moltke Gasse (Moltkejeva ulica), po pruskem generalfeldmaršalu grofu Helmuthu Karlu Bernhardu Moltkeju (1800-1891). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Gosposvetska ulica. Leta 1947 jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenujejo v Primčevo ulico.
Janez Nepomuk Primic (1785-1823), prevajalec, strokovni pisec, urednik in šolnik, je po končanem študiju prava v Gradcu leta 1810 ustanovil društvo Societas slovenica (Slovenska družba), ki naj bi med mlajšo generacijo izobražencev širilo prerodno miselnost. Dal je pobudo za ustanovitev stolice slovenskega jezika na graškem liceju in tu od leta 1812 tudi poučeval, vendar je že leta 1813 duševno zbolel in neozdravljivo bolan do smrti živel večidel v rojstnem kraju. Primičevo kratkotrajno delovanje je bilo v celoti posvečeno širjenju prerodne miselnosti, zlasti na področju šolanja, poučevanja slovenskega jezika in pedagogike. Leta 1812 je izdal po Valentinu Vodniku sestavljeno Abecedo za Slovence in po B. Franklinu prevedeno delo Prava pot k dobrimu stanu ali ena beseda ob pravim časi, v letih 1813/14 pa še Nemško-slovenske branja in Novi Nemško-slovenski bukvar al A. B. C. V berilih, namenjenih šolski mladini, odraslim in zlasti učiteljem, je poleg prevodov objavil tudi izvirne slovenske pesmi (V. Vodnik, U. Jarnik).
Primorska ulica
Leta 1929 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Primorska ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime začasno le ponemčili v Küstenland Gasse, nato pa jo še isto leto preimenovali v Brüder Grimm Gasse (Ulica bratov Grimm), po nemških zbirateljih pravljic, bratih Jakobu (1785-1863) in Wilhelmu Grimmu (1786-1859). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Primorska ulica.
Primorska, tudi Slovensko primorje ali primorska Slovenija, je zahodni del Slovenije, nagnjen proti Jadranskemu morju in Furlanski nižini ter usmerjen h Gorici in mestom ob Tržaškem zalivu. Primorska ni upravno, etnično in tudi po zgodovinskem nastanku enotno ozemlje. Za dežele ob skrajnih severovzhodnih obalah Jadranskega morja in njihovo neposredno zaledje se imena Primorje (Küstenland, Litorale), avstrijsko Primorje, avstrijsko-ilirsko Primorje in pozneje Primorska uporabljajo od sredine 18. stoletja. Od začetka 19. stoletja se k Primorski prištevajo Goriška z gradiščansko grofijo, Istra in Trst. Med drugo svetovno vojno in po njej se kot Primorska označuje ozemlje, ki ga na vzhodu določa nekdanja rapalska državna meja med Italijo in Jugoslavijo, in se razteza proti zahodu do slovensko-italijanske (furlanske) narodnostne črte. Primorje in Kras sta bila naseljena že v prazgodovinski dobi. Zaradi gusarstva so se Iliri kmalu zapletli v boje z Rimljani, ki so jih leta 32 pred našim štetjem premagali. V notranjosti polotoka so se Iliri v dobro utrjenih gradiščih sicer še dolgo upirali, vendar so se v stoletjih rimske nadvlade polagoma romanizirali. Z razdelitvijo rimskega cesarstva leta 364 našega štetja je bila Istra vključena v njegov zahodni del, po propadu zahodnorimskega cesarstva leta 476 pa se je oblast v Istri večkrat zamenjala. Leta 788 so vsa istrska obalna mesta padla pod frankovsko nadoblast, medtem ko so se v notranjost naseljevali Slovenci in Hrvati. Leta 952 je Oton Veliki priključil Istro nemški državi, jo skupaj s Furlanijo podredil bavarskemu vojvodi in močno okrepil germanski vpliv.
Zaradi neprestanih bojev med istrskimi obalnimi mesti in oglejskim patriarhatom so Benečani nastopali kot zaščitniki teh mest; posledica tega je bila, da so bila konec 13. stoletja vsa obalna mesta pod neposredno beneško zaščito. Ta mesta so postala močna oporišča za beneška prodiranja proti vzhodu. Ko je leta 1420 oglejski patriarhat izgubil oblast v Istri, so Benečani dobili njen zahodni, južni in vzhodni del, Habsburžani pa ves ostali del ozemlja. V letih od 1300 do 1700 so se v sestavi istrskega prebivalstva zgodile velike spremembe. Pogoste kužne bolezni in vojne so močno zmanjšale število prebivalcev, zemlja je ostala neobdelana in na opuščeno zemljo so se naseljevali kolonisti, predvsem Albanci, Ciprioti, Grki, Hrvati, Romuni in Srbi. V veliki večini je šlo za ubežnike, ki so se pred Turki umaknili v beneško Dalmacijo. Zaradi novih naseljencev se je v nekaj stoletjih popolnoma zamenjala etnična, kulturna in gospodarska podoba Istre. Leta 1797 je Beneško republiko zasedel Napoleon in jo priključil Avstriji. Po miru v Bratislavi leta 1805 je prešla Istra pod Francijo in bila priključena h kraljevini Italiji. Leta 1809 je avstrijsko posest v Istri s Trstom prevzel Napoleon in ustanovil Ilirske province s sedežem v Ljubljani. Dunajski kongres leta 1815 je Istro ponovno priključil k Avstriji in v tem okviru je ostala do konca prve svetovne vojne. Z rapalsko pogodbo leta 1920 med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Italijo sta Istra in ozemlje do Postojne pripadla Italiji. Leta 1945 je bila Istra osvobojena, z mirovno pogodbo v Parizu leta 1947 je bila večina Primorske in Istre priključena k matični Jugoslaviji, v obmorskem delu pa je bila predvidena ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja: cona A je imela sedež v Trstu, cona B pa v Kopru. Ta ureditev je bila v veljavi do leta 1954, ko je bil podpisan Londonski memorandum, s katerim se je prejšnja cona B priključila k Jugoslaviji, cona A pa k Italiji.
Principova ulica
Leta 1893 so novo ulico v Melju poimenovali Kernstock Gasse (Kernstockova ulica), po štajerskem pesniku iz Maribora Ottokarju Kernstocku (1848-1928), avtorju himne prve avstrijske republike. Leta 1919 so jo preimenovali v Principovo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili ime Kernstock Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Petak Gasse (Petkova ulica) po Justini Petak, ki je padla na nemških demonstracijah 27. januarja 1919 v Mariboru. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Principova ulica. Gavrilo Princip (1894-1918) je bil srbski nacionalist, ki je 28. junija 1914 v Sarajevu ustrelil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo, kar je bil povod za začetek prve svetovne vojne.
Pri opekarni
Leta 1969 so ulico v Razvanju poimenovali Pri opekarni, po veliki opekarni, ki je nekoč stala na ravnini poleg vasi.
Pri parku
Leta 1882 so ob otvoritvi zahodnega dela mestnega parka novo ulico ob njem poimenovali Kaiser Josef Strasse (Cesta cesarja Jožefa), po avstrijskem cesarju Jožefu II. (1741-1790). Leta 1919 so jo preimenovali v Miloš Obiličevo ulico, po srbskem plemiču s Kosova Milošu Obiliću, ki je v bitki na Kosovem polju leta 1389 ubil turškega sultana Murata. Leta 1938 jo preimenujejo v ulico Pri parku. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Kaiser Josef Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Pri parku. Leta 1871 je mestna občina pod tedanjim županom dr. Matijem Reiserjem odkupila veliko posest od grofa Ferdinanda Brandisa, na kateri so leta 1872 uredili mestni park. Pri tem so morali opraviti velika gradbena dela, kajti vzhodno od današnjega kostanjevega drevoreda se je nahajala velika kotanja, po kateri je peljala cesta do grajske pristave in v kateri je bil ribnik, kjer se je zbirala voda iz Treh ribnikov in nato tekla v vzhodni mestni obrambni jarek. Leta 1882 je mestna občina dokupila še nekaj posesti od Antona Badla in jih skupaj s prejšnjimi zemljišči uredila v nov mestni park.
Leta 1883 so postavili v parku kipa cesarja Jožefa II. in nadvojvode Janeza, ki ju je dal izdelati nekdanji mariborski župan dr. Othmar Reiser. V letih od 1888 do 1890 so park pod vodstvom predsednika mestnega olepševalnega društva Jožefa Kokoschinegga razširili proti severu.
Leta 1890 je bil zgrajen glasbeni paviljon in šele leta 1896 je bil park dokončan. Po prvi svetovni vojni so iz parka odstranili spomenika cesarja Jožefa II. in nadvojvode Janeza, hkrati pa so postavili spomenik zbiranju podpisov za Majniško deklaracijo iz leta 1917.
Pri pošti
Leta 1983 so novo ulico v Limbušu poimenovali Pri pošti, ker leži v bližini poslopja limbuške pošte.
Prisojna ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico v Melju poimenovali Domkogel Gasse (Ulica Stolnega vrha). Leta 1919 so jo preimenovali v Prisojno ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Domkogel Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Prisojna ulica. Ime Prisojna je dobila zato, ker leži na prisojni strani Stolnega vrha.
Pristan
Najstarejše ime trga ob reki Dravi je bilo Länd (Pristan). Leta 1806 se uporablja Lendstadt, 1822 Lend, 1840 Lent, Lendstrasse 1846. Leta 1919 so ime poslovenili v Pristan. Po nemški okupaciji leta 1941 so ga ponovno poimenovali Lend Platz. Maja 1945 mu vrnejo slovensko ime Pristan.
Pristan je bil Länd, Lendstadt, Lend, Lent, Lendstrasse, Lend Platz
Na Lentu ali Pristanu, ki je svoje ime dobil po pristanišču, je do izgradnje koroške železnice (1863) pristajalo letno od 700 do 800 šajk in od 1100 do 1200 splavov. Na njih so poleg lesa tovorili večino blaga iz Koroške na jug, saj so splavarji pluli vse do Beograda in celo do Črnega morja. Kot zaključek mestnega obzidja je deloma že v reki Dravi stala pristaniška hiša (tudi gostilna Pri Cvirnu) oziroma mariborske Benetke, ki so bile zgrajene v drugi polovici 16. stoletja. Ob gradnji jezu v Melju pa je bila stavba zaradi dviga gladine Drave in neumnosti tedanje oblasti porušena z večino hiš ob Dravi v starem delu mesta.
Pristaniška ulica
Najstarejše ime ulice je Trenckh Gasse (Vodna ulica) pred vrati Naše ljube gospe (Koroška mestna vrata), povezovala je Koroško cesto z Dravo leta 1533. V 18. stoletju se je uveljavilo ime Lend Gasse (Pristaniška ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Pristaniška ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Lend Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Pristaniška ulica. Ulica je dobila ime zato, ker je vodila do dravskega pristanišča, kjer so vse od srednjega veka do začetka druge svetovne vojne pristajali splavi in šajke. Pred ureditvijo današnjega Vodnikovega trga leta 1900 je ulica vodila vse do Koroške ceste.
