Radičevičeva ulica
Leta 1958 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Radičevičeva ulica. Branko Radičević (1824-1853) je bil srbski pesnik, privrženec Karadžićeve jezikovne reforme in avtor vedrih satiričnih in elegičnih pesmi.
Radovanova ulica
Leta 1964 so del Iztokove ulice med Marxovo in Primčevo ulico na Studencih preimenovali v Radovanovo ulico, po pevcu Radovanu, enem od junakov Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem.
Radvanjska cesta
Leta 1876 so staro cesto, ki je vodila skozi Magdalensko predmestje in Novo vas proti Radvanju, poimenovali Unterrothweiner Strasse (Spodnje Radvanjska cesta), ker je vodila proti Spodnjemu Radvanju. Leta 1919 so del ulice, ki je ležal v Magdalenskem predmestju, preimenovali v Radvanjsko cesto, del, ki je ležal v Novi vasi, pa je dobil ime Spodnje Radvanjska cesta. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulici združili in jo ponovno poimenovali Unterrothweiner Strasse. Maja 1945 jima vrnejo slovenski imeni Radvanjska in Spodnje Radvanjska cesta. Leta 1947 ju združijo v Radvanjsko cesto. V devetdesetih letih 19. stoletja so začetek Radvanjske ceste, ki se je do tedaj začela z odcepom od dovozne ceste v kadetnico, prestavili na današnje mesto in ob njem zasadili divje kostanje. V osemdesetih letih 20. stoletja so ob izgradnji stanovanjskih naselij Nova vas I in S 23 Radvanjsko cesto dobesedno razdelili na dva dela, ki ju loči štiripasovna Cesta proletarskih brigad.
Zgornje Radvanje se prvič omenja leta 1416 na območju zgornjega toka Radvanjskega potoka. Leta 1441 pa se prvič omenja še Spodnje Radvanje, ob današnji Streliški ulici med Ulico Pohorskega bataljona in Betnavsko cesto. Radvanje je bilo vse do druge svetovne vojne samostojna občina z okoli 2300 prebivalci. Občina je obsegala obdravsko ravnino jugovzhodno od mesta, kjer je stala Nova vas, in se raztezala vse do vznožja Pohorja, kjer sta ležali stari vasi Spodnje in Zgornje Radvanje. Ker se je mesto hitro širilo proti jugu, so vse te vasi danes že obrobni deli mesta. Do druge svetovne vojne so imele te vasi še močno kmetijsko zasnovo in so večino pridelkov (živina, mleko, sadje, gobe ...) prodajali v Maribor. Velik del prebivalstva pa je živel od obrti ali je bil zaposlen v mestu. Skozi občino so vodile ceste proti Pohorju, Pohorskemu domu, Mariborski koči, Sv. Bolfenku, Ruški koči ...
Zgornje Radvanje se prvič omenja leta 1416
Spodnje Radvanje je ležalo ob banovinski cesti Limbuš–Betnava. K vasi je spadal grad Betnava. Zgornje Radvanje je bilo obsežna vas na severovzhodnem vznožju Pohorja, ob banovinski cesti, rahlo prislonjena v pobočje. Vas je bila izletna točka Mariborčanov in izhodišče pohodov na Pohorje, zato so bile v vasi gostilne s prenočišči. Radvanje se prvič omenja med letoma 1096 in 1105, ko je grof Bernard Spanheim podaril benediktinskemu samostanu iz Št. Pavla na Koroškem kraj z imenom Radvanje (oppidum Radewan). Toda nad to posestvijo šentpavelski samostan ni mogel uveljaviti svoje lastnine, saj je v tem času tukaj živel neki Leopold iz Radvanja (Lutoldus de Radwan), ki je verjetno spremljal Bernarda Spanheimskega v križarsko vojno, od koder se najbrž ni več vrnil. V 15. stoletju so tedanji lastniki Gaisrucki tedaj skromni sedež gospoščine prezidali v plemiški dvorec. Gospoščina je imela malo dominikalne posesti, zato pa večje komplekse gozda na Pohorju, pravico do lova, do ribolova v reki Dravi in nekaterih njenih pritokih ter pravico do stojnine. Današnji radvanjski dvorec je bil zgrajen v 17. stoletju. V 19. stoletju so mu dogradili romantičen okrogli stolp. Enonadstropna stavba ima obliko črke L. Zunanje fasade so obnovljene v duhu 19. stol. V pritličju še naletimo na stare oboke, nadstropje, kamor vodijo stopnice iz živopisnega marmorja, pa je v celoti predelano. Pred drugo svetovno vojno je bil last Nikole Jurkoviča.
Radvinska ulica
Leta 1981 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Radvinska ulica. Ime Radvinska ulica izvira iz prvotnega, še srednjeveškega imena kraja Radewan in prvega znanega lastnika radvanjske posesti Leopolda iz Radvanja (Lutoldus de Radwan).
Raičeva ulica
Leta 1871 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Bancalari Gasse (Bancalarijeva ulica), po lekarnarju in županu Maribora Jožefu Bancalariju (1824-1871). Njegov ded Dominik, ki je bil po poklicu slaščičar in kavarnar, se je leta 1796 preselil iz Chiavaria pri Genovi v Maribor. Kupil je svobodno hišo, t. i. Vetrinjski dvorec v Vetrinjski ulici, ki jo je dal lepo preurediti in narediti plesno dvorano za takratni kazino. Leta 1823 je kupil svojemu sinu Jožefu lekarno Pri zamorcu na Glavnem trgu. To je po očetovi smrti prevzel poznejši župan, ki je leta 1861 prišel v občinski svet in postal član odbora mestne hranilnice. Leta 1866 je bil izvoljen za županovega namestnika in ostal župan do leta 1870, ko je odstopil zaradi bolezni. V času njegovega županovanja je bila sklenjena prva pogodba za plinifikacijo mesta (osvetljevanje ulic s plinskimi svetilkami). Leta 1919 so jo preimenovali v Rajčevo ulico. Leta 1938 so ime popravili v Raičeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Bancalari Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Raičeva ulica. Božidar Raič (1827-1886), prvotno ime Matija Reich, politik in jezikoslovec, je po končanem študiju bogoslovja leta 1850 deloval najprej kot duhovniški pomočnik v Ljutomeru (1850-1851), kaplan v Slivnici pri Mariboru (1851-1853), nato pa od 1853 do 1860 kot profesor slovenščine na mariborski gimnaziji. Od leta 1860 do svoje smrti 1886 je bil kaplan oziroma župnik pri Sv. Barbari v Halozah (Cirkulane). Leta 1851 je iz češčine prevedel rusko slovnico. Po 1859 si je prizadeval za razširitev slovenščine kot učnega jezika in o tem pisal v Novicah. Zaradi takšnih nazorov je moral zapustiti gimnazijo. Bil je pobudnik taborov, na njih je tudi govoril o nujnosti zedinjenja Slovencev v eno politično skupino, o enakopravnosti slovenskega naroda z drugimi v državi, o za Slovence pomembnih gospodarskih zadevah in šolah. Šole s slovenskim učnim jezikom je zahteval kot osnovno narodovo pravico in edino učinkovito sredstvo za izobrazbo ljudstva. Prizadeval si je tudi za ustanavljanje slovenskih gospodarskih šol. Neizprosen glede narodnih in političnih pravic je bil tudi kot poslanec državnega zbora (1884-1886).
Rakušev trg
Leta 1971 so ploščad med Prešernovo in Razlagovo ulico poimenovali Rakušev trg. Rudolf Rakuša (1893-1970), esperantist ter strokovnjak za stenografijo in strojepisje, je po končanem učiteljišču opravil izpit za poučevanje slovenske stenografije in leta 1926 še esperanta na srednjih šolah. Pozneje je poučeval na trgovski šoli in na Državni trgovski akademiji v Mariboru ter bil inšpektor srednjih strokovnih šol za stenografijo in strojepisje. Leta 1937 je sestavil učbenik esperanta Esperanto za šole, tečaje in samouke, leta 1967 pa še Esperanto za šole in tečaje in priročnik za metodiko pouka esperanta. V esperanto je prevedel Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica (La servisto Jernej kaj lia rajto).
Reformiral je sistem slovenske stenografije, ki je bil leta 1946 uveden v srednje strokovne šole, in zanjo napisal večkrat ponatisnjene priročnike (Slovenska stenografija I-II, 1946, 1948, 1959; Slovarček okrajšav slovenske stenografije, 1936, 1963; Stenografsko berilo, 1962). V svojem sistemu stenografije je združil več dotedanjih različnih verzij, sodeloval pa je tudi pri izdelavi stenografije za esperanto. Za novi način učenja slovenskega strojepisja je napisal učbenik Strojepis za šolski pouk in samouke (1934).
Ramovševa ulica
Leta 1953 so novo ulico na Taboru poimenovali Ramovševa ulica. Fran Ramovš (1892-1952), jezikoslovec, je po končanem študiju najprej na Dunaju (1910- 1911) in nato v Gradcu (1911-1914) bil leta 1915 mobiliziran in poslan na soško fronto, kjer je po treh ofenzivah popolnoma obnemogel in se leto dni zdravil na Dunaju. Leta 1917 je bil kot invalid odpuščen iz redne vojaške službe in dodeljen črnovojniški službi v Ljubljani in Kamniku. Po ustanovitvi ljubljanske univerze je bil med prvimi štirimi rednimi profesorji ter bil na filozofski fakulteti imenovan za profesorja indoevropskega in slovanskega jezikoslovja; poleg tega je predaval še akcentologijo, splošno fonetiko in značilnosti praslovanščine. Leta 1924 je izdal knjigo Konzonantizem, v kateri je zanesljivo in izčrpno predstavil vse pojave v razvoju slovenskega soglasniškega sistema. V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika iz leta 1931 je objavil prvi znanstveno utemeljeni zemljevid slovenskih narečij.
Razvoj slovenskih samoglasnikov je prikazal v knjigi Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Leta 1937 je z M. Kosom pripravil novo izdajo Brižinskih spomenikov. Sodeloval je pri dveh izdajah Slovenskega pravopisa: pri pravopisu, ki ga je izdal 1935 skupaj z A. Breznikom, je skrbel za pravorečje, pri tistem, ki ga je leta 1950 izdala SAZU, pa je vodil nad sto sej pravopisne komisije. V proučevanju slovenskega jezika je začel novo obdobje. Izšel je iz mladogramatične šole, ki je bila še trdno zasidrana v indoevropski primerjalni slovnici, vendar je tvorno sprejemal tudi jezikovno teoretične poglede, ki so ga ločevali od mladogramatikov. S poglobljenimi deli, v katerih so inovativne, prepričljive in tekoče izpeljane rešitve, ki jih odlikuje velika količina dognano obdelanega in dosledno miselno povezanega dokumentarnega gradiva, se je zapisal med najpomembnejše slovenske jezikoslovce.
Rapočeva ulica
Leta 1932 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Rapočeva ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 jo začasno poimenujejo Rapoz Gasse, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Eichendorf Gasse (Eichendorfova ulica), po nemškem pesniku baronu Jožefu Eichendroffu (1788-1857). Maja 1945 ji vrnejo ime Rapočeva ulica. Franc Rapoc (1842-1882), pravnik, gospodarstvenik in mecen, je po končanem študiju prava na Dunaju leta 1868 postal koncipient v odvetniški pisarni Ferdinanda Dominkuša v Mariboru. Leta 1873 je dobil notarsko mesto v Šoštanju in ga imel do smrti. Že leta 1874 je v Šoštanju ustanovil posojilnico, ki jo je vodil v letih 1879 do 1882. Tega leta je skupaj z Jernejem Glančnikom ustanovil mariborsko posojilnico, ki se je opirala predvsem na kmečko prebivalstvo ter bila glavna opora istega leta ustanovljenega Političnega društva.
Po smrti urednika Slovenskega naroda Antona Tomšiča leta 1871 je prevzel njegovo mesto. Prvi je v Mariboru organiziral slovensko delavstvo, sodeloval pri ustanovitvi Hranilnega in posojilnega društva slovenskih delavcev leta 1871, bil njegov odbornik in do preselitve v Šoštanj tudi brezplačni pravni svetovalec. Izhajal je iz misli Jožeta Vošnjaka, da samo gospodarska osamosvojitev ustvarja realna tla političnim organizacijam. Med prvimi je spoznal tudi potrebo po zagotovitvi slovenskega posvetnega izobraženstva, zato je v oporoki mariborski posojilnici zapustil 25.890 goldinarjev, po ženini smrti pa še 10.000 kot ustanovo za slovenske visokošolce šoštanjskega in mariborskega okraja.
