Rasbergerjeva ulica
Leta 1975 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Rasbergerjeva ulica. Pavel Rasberger (1882-1967), igralec, režiser in glasbenik, se je glasbeno izobraževal pri M. Hubadu. Od leta 1900 je pel v opernem zboru Deželnega gledališča v Ljubljani ter korepetiral in nastopal v gledaliških predstavah. V letih 1904 do 1908 je bil mestni kapelnik, pevovodja in organist v Bakru (Hrvaška). Med leti od 1910 do 1912 je nastopal v Deželnem gledališču v Ljubljani, 19122-1914 pa v hrvaškem deželnem gledališču v Zagrebu. S potujočimi gledališkimi skupinami je večkrat gostoval po Sloveniji, Hrvaški in Bosni. Leta 1919 je bil angažiran v mariborskem gledališču. Med okupacijo (1941-1945) je brez zaposlitve živel v Ljubljani, 1945 pa se je vrnil v Maribor. Nastopal je kot igralec, pevec in režiser dramskih del, oper in operet. Odigral je okoli 300 vlog, med njimi so bili najbolj uspešni liki iz slovenske dramatike. V mariborskem gledališču so uprizorili njegove operete Prebrisani Amor (1935), Rdeči nageljni (1937) in Zaroka na Jadranu (1939). Slovensko gledališko preteklost opisuje njegova knjiga Moji spomini iz leta 1965.
Raški dol
Leta 1947 so staro ime ulice Jarek nad Racer dvorom (Račjim dvorom) v Krčevini nadomestili z imenom Raški dol. Račje se prvič omenja leta 1200. Leta 1279 je Nemški viteški red dvorec s pripadajočo posestjo, predvsem vinogradi, prodal benediktinskemu samostanu v Admontu, ki je ostal lastnik dvorca vse do sredine 20. stoletja. Dvorec Račji dvor po današnji arhitekturi ne sodi več v srednji vek. Jedro dvorca predstavlja njegov vzhodni trakt iz 17. stoletja. S prizidavo severnega in zahodnega trakta so sklenili podobo dvorca, ki čudovito dopolnjuje podobo prehoda iz Mariborskih goric proti Kobanskemu.
Ratajčeva ulica
Po nemški okupaciji leta 1941 so staro ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Rudolf Gasse (Rudolfova ulica), po rimsko-nemškem kralju Rudolfu I. Habsburšekem (1218-1291). Maja 1945 so jo začasno poimenovali Jazbečeva ulica. Leta 1946 pa so jo preimenovali v Ratajčeva ulica. Leopold Ratajc (1911- 1945), krščanski socialist in železniški nameščenec v Mariboru, se je takoj po okupaciji leta 1941 pridružil organizatorjem narodnoosvobodilnega gibanja in že konec aprila 1941 bil udeleženec ustanovnega sestanka OF v Mariboru. Pri opravljanju zadnjih nalog, ki jih je izvajal po navodilih sekretarja okrajnega komiteja KPS Maribor, so ga Nemci ujeli in ga ubili med zadnjim streljanjem talcev v Spodnjem Radvanju 3. aprila 1945.
Ravna ulica
Maja 1945 so staro ulico v Brezju poimenovali Jocova ulica, po aktivistu in borcu Ivanu Zagerniku - Jocu (1919-1944). Leta 1947 so jo preimenovali v Ravno ulico, ker je bilo to že uveljavljeno krajevno ime za daljšo, ravno ulico.
Razlagova ulica
Leta 1876 so novo ulico v Graškem predmestju poimenovali Elisabeth Strasse (Elizabetina cesta), po avstrijski cesarici Elizabeti (1837-1898). Leta 1919 so jo preimenovali v Razlagovo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 ji začasno vrnejo ime Elizabeth Strasse, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Horst Wessel Gasse (Ulica Horsta Wessla) po nemškem nacionalsocialistu članu NSDAP Horstu Wesslu (1907-1930), ki je napisal besedilo k pesmi Horst Wessel. Ti je po njegovi smrti postala uradna himna stranke NSDAP. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Razlagova ulica.
Radoslav Razlag (1826-1880), politik in pravnik, je po končanem študiju prava na graški univerzi leta 1854 služboval kot pravnik in poučeval slovenščino na realki. Od leta 1862 je bil odvetnik v Brežicah. Leta 1870 se je preselil v Ljubljano in postal ena osrednjih slovenskih političnih osebnosti. V študentskih letih se je skušal uveljaviti na literarnem področju v ilirskem gibanju in je leta 1863 v Gradcu izdal Pesmarico. V slovenščino je prevajal zakone in vladne razglase ter kot poznavalec pravne terminologije izdal priročnik Slovenski pravnik (1862). Med letoma 1870 in1872 je v Ljubljani izdajal njegovo nadaljevanje, revijo Pravnik slovenski. V Celju in Ljubljani je kot odvetnik dobil nekaj odmevnih političnih pravd. Na deželnozborskih volitvah 1865 je bil izvoljen v kmečki kuriji celjskega volilnega okraja v štajerski deželni zbor. Njegovo politično uveljavljanje je povezano tudi z nastopi na taborih v Ljutomeru, Žalcu, Sevnici, Vižmarjih in Ormožu. Leta 1871 je bil imenovan za kranjskega deželnega glavarja. Čeprav je po dveh mesecih to mesto izgubil, je postajal vse bolj znan kot zmeren in trezen politik. Toda politična treznost in načelnost sta mu ustvarila nasprotnike tudi med slovenskimi politiki. Leta 1873 je s pomočjo mladoslovencev na volitvah v državni zbor v kmečki kuriji na Notranjskem premagal konservativnega kandidata K. Hohenwarta. To in njegovi politični nazori, zlasti glede Cerkve, so ga vse bolj oddaljevali od staroslovencev. Ker ni upošteval politike struje, ki ga je podpirala, je bil vedno bolj osamljen, zato je leta 1877 odložil članstvo v deželnem zboru. V tej ulici se je od leta 1902 nahajala Gospodinjska in izpopolnjevalna šola za dekleta, ki je bila ustanovljena že leta 1884, vendar sta v njenih prostorih do leta 1902 delovala okrajno sodišče in državno odvetništvo. V tej stavbi na vogalu Razlagove in Cankarjeve ulice sta bila tudi dva razreda ljudske šole in leta 1903 ustanovljen mestni muzej.
Razvanjska cesta
Leta 1969 so staro cesto ulico v Razvanju tudi uradno poimenovali Razvanjska cesta. Razvanje je predmestno naselje ob vznožju Pohorja. Jedro naselja, ki se prvič omenja že leta 985, je ob Razvanjskem potoku pod cerkvijo sv. Mihaela. Cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1120. Najstarejši del cerkve je južni del ladje, ki naj bi nastala že v 11. stoletju V prvi polovici 16. stoletja so ji prizidali zvonik in sedanji prezbiterij. Ponovno je bila prezidana v začetku 18. stoletja. Glavni in stranska oltarja iz 18. stoletja sta delo F. Zamlika. Cerkev obdaja obzidano pokopališče.
Razvanje se prvič omenja že leta 985
Do južnega konca naselja sega prazgodovinsko in antično najdišče v Pivoli. Prazgodovinsko gradišče Poštela na 547 metrov visokem grebenu v. Pohorja ima 1 kilometer dolg nasip. Gradišče je bilo poseljeno predvsem v zgornjem delu, ki ga prečni nasip deli od spodnjega. Najstarejše stavbe iz brun na kamnitih temeljih so bile postavljene v 4. stoletju pr. n. št., novejše so segale v antično obdobje od 1. do 4. stoletja Poleg temeljev 14 hiš so najdeni tudi ostanki svetišča. Vhod v gradišče je bil v spodnjem delu in je bil zavarovan z nazaj zapognjenim nasipom. V zgornjem delu gradišča je bil odkrit tudi vodnjak. Preseki nasipov kažejo v požaru uničene ostanke palisad, ki so jih ponovno utrdili v 2. stoletju pr. n. št. Številne najdbe keramike iz srednje in pozne halštatske dobe (slikana keramika), navadne in kultne kozice, redki kovinski predmeti (noži, sekire, sulična ost, keltski srebrnik, rimski novci) se deloma hranijo v Gradcu, deloma pa v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Poštela kot najpomembnejše železnodobno gradišče v severni Sloveniji pripada poznohalštatski "vzhodni noriški kulturni skupini".
Reberškova ulica
Leta 1964 so novo ulico na Studencih poimenovali Reberškova ulica. Karel Reberšek (1910-1964), strojni ključavničar in politični delavec, se je leta 1929 zaposlil v Železniških delavnicah v Mariboru. Bil je član Krekove mladine in v 2. polovici tridesetih let član predsedstva Jugoslovanske strokovne zveze. Junija 1941 se je udeležil ustanovnega sestanka Pokrajinskega odbora OF za severovzhodno Slovenijo na Kozjici nad Rimskimi Toplicami. Po osvoboditvi leta 1945 je bil prvi predsednik mestnega ljudskega odbora v Mariboru. Med leti od 1950 do 1953 je bil direktor Tovarne avtomobilov in motorjev v Mariboru, nato pa do 1959 direktor komunalnega podjetja v Mariboru.
Regenova ulica
Leta 1951 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Regenova ulica. Ivan Regen (1868-1947), zoofiziolog, je po končanem študiju naravoslovja na Dunaju leta 1897 krajši čas služboval v Hranicah na Moravskem in Oberhollabrunnu, od 1905 do upokojitve 1918 pa je bil gimnazijski profesor na Dunaju. Leta 1921 je bil povabljen na ljubljansko univerzo, a vabila ni sprejel. Čeprav je kot zasebni raziskovalec ostal na Dunaju, je bil ves čas povezan s Slovenijo, saj je za svoje področje izdelal slovensko znanstveno izrazje. Regenova disertacija Neue Beobachtungen über die Stridulationsorgane der saltatoren Orthopteren je bila začetek raziskav do takrat neznane zgradbe in delovanja cvrčal ravnokrilcev. Leta 1909 je začel v terarijih gojiti poskusne živali in do leta 1935 je vzgojil 26 rodov poljskih murnov. Prvi je pojasnil sluh pri murnih in kobilicah, zato velja za začetnika moderne bioakustike žuželk. Obdelal je še nekatere druge pojave, predvsem s področja vegetativne fiziologije in ekologije murna. Pripomočke za poskuse si je večinoma izmislil in jih izdelal sam; nekatere izume je patentiral.
Regentova ulica
Leta 1968 so novo ulico na Taboru poimenovali Regentova ulica. Ivan Regent (1884-1967), politik, publicist in kulturni delavec, je po italijanski zasedbi Primorske skupaj s H. Tumo vodil slovenske socialnodemokratske organizacije, od oktobra 1919 vključene v Italijanski socialistični stranki. Leta 1921 se je priključil KPI. Bil je soustanovitelj in urednik Dela (1920-1926) ter soizdajatelj in sodelavec Zapiskov Delavsko-kmetske matice. Od 1927 je kot politični begunec živel in deloval v Jugoslaviji in od tod skušal voditi delo komunistov na Primorskem. Leta 1929 je ilegalno zapustil Jugoslavijo, odšel prek Dunaja v Pariz, 1930 v Moskvo in bil do 1932 zastopnik italijanske Rdeče pomoči. Med letoma 1932 in 1941 je bil načelnik jugoslovanskega založniškega oddelka in predavatelj na Komunistični univerzi narodnih manjšin Zahoda, nato pa do 1945 vodja slovenskih radijskih oddaj na Radiu Moskva. Maja 1945 se je vrnil v Trst, kjer je zagovarjal priključitev Primorske k Jugoslaviji in socialistično družbeno ureditev.
Ivan Regent je bil politik, publicist in kulturni delavec.
Zaradi možnosti aretacije po projugoslovanski stavki julija 1946 je odšel iz Trsta v Slovenijo, kjer je opravljal več različnih funkcij. Do leta 1949 je bil minister v vladi LRS, 1949-1951 podpredsednik prezidija skupščine LRS in član IS LRS. Opravljal je tudi politične funkcije, saj je bil član CK ZKJ in ZKS, od 1948 do 1954 tudi član politbiroja CK KPS, vodil je Zvezo delavskih prosvetnih društev Svoboda (1952-1958) ter bil republiški (1947-1951) in zvezni poslanec (1953-1957). Napisal je veliko člankov in razprav, ki so deloma zbrani v delu Poglavja iz boja za socializem 1958-1961 in Spomini (1967). Bil je soavtor več knjig (Progresivna Slovenija, Trst in Koroška, 1964), nosilec partizanske spomenice 1941, odlikovan z redom junaka socialističnega dela.
