Lesarska ulica
Leta 1974 so ulico na Studencih od Limbuške ceste do Damiševega naselja ob studenškem gozdu poimenovali Lesarska ulica po novozgrajeni Srednji lesarski šoli.
Lesičjekova ulica
Leta 1947 so ulico južno od Limbuške ceste, ki vodi na njive med Studenci in Limbušem, poimenovali Lesičjakova ulica. Leta 1998 so ime popravili v Lesičjekova ulica (Slovenski biografski leksikon - Lesičjak!).
Franc Lesičjak (1833-1908) - Franc Leder, koroški pevec in pesnik, je 40 let ob spremljavi citer prepeval svoje pesmi na sejmih in cerkvenih shodih po slovenskem Koroškem. Nekatere od njegovih pesmi so ponarodele (Nekoč v starih časih, takrat je luštn b’lo).
Lesjakova ulica
Leta 1948 so staro ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Lesjakova ulica. Davorin Lesjak (1872-1946), učitelj, planinec in narodni delavec, je po končanem učiteljišču v Mariboru poučeval v Rušah. Kot zaveden narodnjak je aktivno deloval v različnih slovenskih društvih. Leta 1901 je bil pobudnik ustanovitve podružnice Slovenskega planinskega društva za Podravje, ki je leta 1903 dalo zgraditi Žigertov stolp, Ruško kočo (1907), vilo Planinko (1912) in Čandrovo kočo (1921) na Pohorju, in označili precej planinskih poti po Pohorju in Kozjaku. V okviru svojih prireditev so pred prvo svetovno vojno utrjevali slovensko narodno zavest na slovensko-nemški etnični meji. Leta 1918 je bil v času prevratnih dogodkov predsednik narodnega sveta v Rušah. Leta 1930 je postal ruški župan. Med drugo svetovno vojno je podpiral narodnoosvobodilno gibanje.
Lešnikova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v podaljšku Kersnikove ulice pod Piramido poimenovali Lešnikova ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime ulice začasno ponemčili v Lesnik Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Lons Gasse (Lonsova ulica) po nemškem pisatelju in novinarju Hermanu Lonsu (1866-1914). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Lešnikova ulica.
Franc Lešnik (1920-1944) je bil kmet iz Miklavža na Dravskem polju. Po okupaciji je postal aktivist OF. Novembra 1943 je bil po izdaji aretiran in januarja 1944 so ga v Velenju ustrelili kot talca. Iz poimenovanja ulice je razvidno, da je bila ulica med obema vojnama poimenovana po za zdaj še neznanem Lešniku in da so jo šele leta 1947 preimenovali po Francu Lešniku.
Letonjeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so star kolovoz v Novi vasi poimenovali Pokopališka ulica, ker je vodil do radvanjskega pokopališča iz leta 1880. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime začasno le ponemčili v Friedhof Gasse (Pokopališka ulica), nato pa so ulico še istega leta preimenovali v Platen Gasse (Platnova ulica) po nemškem pesniku grofu Avgustu Platnu (1796-1835). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Pokopališka ulica. Ob izgradnji stanovanjske soseske Nova vas II so leta 1982 Pokopališko ulico, ki se odcepi od Radvanjske ceste, in v podaljšku novo ulico v Novi vasi II preimenovali (in poimenovali) v Letonjevo ulico.
Štefan Letonja (1902-1979), delavec v Železniških delavnicah v Mariboru, je že leta 1929 postal član KPJ. Zaradi svoje dejavnosti je bil leta 1932 aretiran in obsojen na štiri leta zapora v Sremski Mitrovici. Po vrnitvi iz zapora se je zaposlil kot ključavničar v tekstilni tovarni Mautner (MTT) in nadaljeval politično delovanje. Vključil se je v delavsko društvo Vzajemnost na Teznu, kjer so se zbirali mariborski komunisti. Pred izbruhom druge svetovne vojne ga je tedanja oblast konfirmirala v Žetalah. Ko so ga tik pred vojno hoteli preseliti v taborišče v Srbiji, se je umaknil v ilegalo. Takoj po okupaciji se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in leta 1943 postal član okrožnega komiteja KPS za okrožje Maribor. Julija 1944 je odšel v partizane, kjer je ostal do konca vojne. Po vojni se je kot mojster in učitelj praktičnega pouka zaposlil v šoli IKŠ na Teznu pri Tamu.
Levčeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Pobrežju poimenovali Simončičeva ulica, po slovenskem pevcu in pisatelju Maksu Simončiču (1887-1966). Leta 1941 so jo priključili Gosposvetski ulici. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico razdelili na tri dele. Zahodni del ulice so preimenovali v Terbutz Gasse (Terbutzova ulica - Ulica Draga Kobala), po dijaku mariborske realke Hansu Terbutzu, ki je padel na nemških demonstracijah 27. januarja 1919 v Mariboru, srednji del Tell Gasse (Tellova ulica - Levčeva ulica) po švicarskem srednjeveškem narodnem junaku Viljemu Tellu in vzhodni del ulice v Linden Gasse (Lipova ulica - Bantanova ulica) po lipovih drevesih v bližnjem Stražunu. Leta 1945 so za vse tri dele ulice ponovno uvedli enotno ime Gosposvetska ulica, po Gosposvetskem polju na Koroškem, središču ustoličevanja karantanskih knezov. Ob regulaciji mesta so jo leta 1947 ponovno razdelili na tri dele in njen srednji del poimenovali Levčeva ulica.
Vladimir Levec (1877-1904), pravni zgodovinar, je po končnem študiju prava na graški univerzi postal izredni profesor nemške pravne zgodovine na pravni fakulteti v Fribourgu v Švici. Kljub prehitri smrti je zapustil obsežno delo, ki zajema preučevanje kolonizacije Dravskega polja po novi metodi z uporabo katastrskega gradiva, obravnavo nekaterih temeljnih vprašanj o slovenskem zgodnjem srednjem veku in delo o oglejskem patriarhatu na podlagi furlanskih arhivov. Leta 1904 je sodeloval pri objavi avstrijskih urbarjev.
Levstikova ulica
Leta 1899 so novo ulico v Magdalenskem predmestju, tik ob severnem robu koroške železnice, poimenovali Lessing Strasse (Lessingova cesta) po nemškem pesniku in kritiku Gottholdu Ephraimu Lessingu (1729-1781). Leta 1919 so ulico preimenovali v Levstikovo ulico po slovenskem pisatelju Franu Levstiku (1831-1887). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Lessing Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Levstikova ulica.
Fran Levstik (1831-1887), pesnik, pripovednik, kritik in jezikoslovec, doma iz Dolnjih Retij, je študiral bogoslovje v Olomucu na Češkem, a je moral študij opustiti zaradi domnevne nemoralnosti zbirke Pesmi, ki je izšla leta 1854. Po pridobljeni jezikoslovni izobrazbi na predavanjih Frana Miklošiča na Dunaju je služboval kot domači učitelj, tajnik tržaške Slavjanske čitalnice in Slovenske matice, urednik lista Naprej, nemško-slovenskega slovarja, izdajal je satirični list Pavliha, bil kontrolni urednik slovenske izdaje Državnega zakonika in nazadnje skriptor licejske knjižnice v Ljubljani. Njegova najpomembnejša dela so: Tonine pesmi (1855/58), Franjine pesmi (1869/72), balada Ubežni kralj, komedija Juntez (1855), potopis Popotovanje od Litije do Čateža (1858), pripoved Martin Krpan (1858).
Liebknechtova ulica
Leta 1959 so novo ulico na Tezenski Dobravi ob Stražunskem gozdu poimenovali Liebknechtova ulica. Karl Liebknecht (1871-1919), nemški politik, pripadnik nemške socialdemokratske stranke, je leta 1908 postal član pruske poslanske zbornice. Med letoma 1912 in 1917 je bil poslanec v Reichstagu, kjer je odločno nasprotoval vojnim posojilom.
Limbuška cesta
V 19. stoletju so staro cesto s Studencev v Limbuš uradno poimenovali Lembacher Strasse (Limbuška cesta). Leta 1919 so jo preimenovali v Kralja Petra ulico po srbskem in prvem kralju Kraljevine SHS Petru I. (1903-1921). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Lembacher Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kralja Petra ulica, leta 1947 pa so jo preimenovali v Limbuško cesto. Leta 1969 so jo podaljšali od mestne meje skozi Limbuš do meje z naseljem Bezena. Limbuš je predmestno strnjeno naselje na robu Pekrskih goric in Mariborske ravnine ob reguliranem potoku Blažovnica z okoli 2000 prebivalci. Pretežno vinogradniškim Pekrskim goricam sledijo na ravnini sadovnjaki, ki se nadaljujejo v pas njiv do gozda na Limbuškem nabrežju. Tu stojita tovarna lesnih izdelkov in montažnih hiš Marles ter večji obrat Gozdnega gospodarstva.
Na desnem bregu Mariborskega jezera je več gostiln z rekreacijskimi površinami. Pod Grajskim gričem so odkrili več žarnih grobov s pridatki. Med Limbušem in Laznico je z nasipom obdano pravokotno prazgodovinsko gradbišče. Na polju med
Limbušem in Razvanjem so našli obokan grob s sarkofagom in pridatki. Nastanek naselja je povezan z limbuškim gradom, ki je stal na Grajskem griču južno od naselja, prvič omenjen leta 1189. Grad so porušili leta 1797, zdaj so vidne le razvaline. Cerkev sv. Jakoba se prvič omenja leta 1387. Najstarejši del je ladja, ki je v zasnovi iz 14. stoletja, sredi 16. stoletja so prizidali zvonik. Sedanji prezbiterij in obe kapeli so bili prizidani konec 17. stoletja. Cerkev je bila predelana v 18. in 19. stoletju. V notranjosti so freske J. Brolla iz leta 1870. Glavni oltar je delo F. K. Reissa iz leta 1708, Marijin oltar je iz okoli leta 1730, znameniti "gozdni oltar" je z začetka 18. stoletja. Do leta 1778 je cerkev obdajalo pokopališče.
Limbuška graba
Leta 1969 so pot po jarku, ki vodi proti zahodu Limbuša, poimenovali Limbuška graba.
Limbuško nabrežje
Leta 1969 so pot proti Dravi oziroma k Mariborskem jezeru in Čolnarni Tabor v Limbušu poimenovali Limbuško nabrežje.
Linhartova ulica
Leta 1902 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Lenau Gasse (Lenauova ulica) po avstrijskem pesniku Nikolaju Niembschu von Strehlenau (1802-1850) s psevdonimom Nicolaus Lenau. Leta 1919 so ulico preimenovali v Linhartovo ulico. Po nemški okupaciji so ulico aprila 1941 začasno ponovno poimenovali Lenau Gasse, nato pa so jo še isto leto razdelili na dve novi ulici. Severni in vzhodni del ulice je obdržal ime Lenau Gasse, medtem ko so južni del ulice preimenovali v Hauff Gasse (Hauffova ulica) po nemškem pisatelju Vilijemu Hauffu (1802-1827). Maja 1945 so vsem trem delom ulice vrnili slovensko ime Linhartova ulica.
Anton Tomaž Linhart je napisal prvi slovenski komediji Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi
Anton Tomaž Linhart (1756-1795), slovenski dramatik, pesnik, zgodovinar, je po končani jezuitski gimnaziji prebil dve leti v samostanu Stična. Po izstopu iz samostana je nekaj časa živel na Dunaju, kjer je sprejel razsvetljenske in jožefinske ideje. Njegovi prvi literarni deli v nemškem jeziku sta meščanska tragedija Miss Jenny Love (1780) in pesniški almanah Cvetje s Kranjskega za leto 1781 (Blumen aus Krain fur das Jahr 1781), ki vsebuje prevod ljudske romance Pegam in Lambergar v heksametrih. Ob Zoisovi pobudi je preučeval in napisal prvo kritično zgodovino Slovencev Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. V letih 1789 in 1790 je napisal prvi slovenski komediji Županova Micka (predelano po veseloigri Podeželski mlin - Die Feldmuhle) in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki je priredba revolucionarne Beumarchaisove komedije Figarova svatba (Le mariage de Figaro ou la journee), ki je svojo prvo uprizoritev (cenzura je bila premočna) dočakala šele leta 1848.
Livada
V sredini 19. stoletja so ljudje staro pot, ki je vodila proti Pikardiji v Koroškem predmestju, poimenovali Weg in die Picardie (Pot k Pikardiji). Leta 1876 so jo preimenovali v Wiesen Gasse (Livadno ulico), ker je vodila na livado med Mladinsko in Vinarsko ulico. Leta 1919 so ime poslovenili v Livado. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Wiesen Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Livada.
Livadna ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Novi vasi poimenovali Livadna ulica, ker je potekala med travniki. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Rain Gasse (Mejna ulica), ker je potekala po meji med Novo vasjo in Spodnjim Radvanjem. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Livadna ulica.
