Lackova cesta
Leta 1947 so staro cesto s krajevnimi hišnimi številkami v Zgornjem Radvanju poimenovali Lackova cesta. Leta 1968 so jo podaljšali skozi Pekre v Limbuš, do potoka Blažovnica. Leta 1894 je bila ob cesti zgrajena neogotska župna cerkev sv. Frančiška Asiškega. Jože Lacko (1894-1942), kmet v Novi vasi pri Ptuju, je pred drugo svetovno vojno deloval v podružnicah Zveze društev kmetskih fantov in deklet ter v ljudskofrontovskem gibanju. Že leta 1932 je postal član KPJ, leta 1940 pa član vodstva KPS. Takoj po okupaciji leta 1941 je bil med organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja na Ptuju in v okolici, kjer je ustanovil tudi odbor OF. Sodeloval je pri ustanovitvi Slovenjegoriške čete, ki je bila avgusta 1942 zaradi izdajstva uničena. Ranjenega Lacka, ki se je prebil iz nemškega obroča, so ujeli dva dni pozneje. Zaradi mučenja je istega leta umrl v ptujskih zaporih. Pozneje so po njem poimenovali četo, bataljon in odred, ki je deloval na tem področju.
Lahova ulica
Po nemški okupaciji leta 1941 so staro ulico na Tezenski dobravi s hišnimi številkami Razvanja poimenovali Fasan Gasse (Fazanska ulica), ker je pač ležala v bližini Stražunskega gozda. Leta 1945 so ime le poslovenili v Fazanska ulica. Leta 1947 so vzhodni del ulice preimenovali v Lahovo ulico. Anton Lah (1803-1861) je bil prevajalec in nabožni pesnik. Po končanem študiju teologije v Gradcu leta 1828 je služboval kot kaplan v župniji sv. Petra v Gornji Radgoni, bil je župnik v Zgornji Kungoti in nazadnje v Limbušu. Leta 1835 je v Radgoni izdal prevod Schmidovih povesti Leseni križec ali pomoč v potrebi. Leta 1850 je pri Leyrerju v Mariboru izdal Duhovne pesmi za šolsko mladost. Leta 1847 je ustanovil slovensko bralno društvo v Limbušu, ki je bilo eno prvih na Slovenskem.
Lavričeva ulica
V šestdesetih letih 20. stoletja so novo ulico vzhodno od Strme ulice poimenovali Lavričeva ulica. Božidar Lavrič (1899-1961), zdravnik in kirurg, je medicino študiral v Zagrebu, Parizu in Pragi. Leta 1933 je prevzel vodstvo kirurgije v Mariboru, toda že po nekaj mesecih se je preselil v Ljubljano, kjer je prevzel vodstvo 2. kirurškega oddelka. Po okupaciji leta 1941 je aktivno podpiral narodnoosvobodilni boj z zbiranjem sanitetnega materiala in zdravljenjem ranjenih partizanov, zato so ga Italijani leta 1943 internirali. Po kapitulaciji Italije je v Bariju oskrboval tja prepeljane ranjene partizane, leta 1944 pa je po osvoboditvi Beograda tam postal glavni kirurg JLA.
Kirurg Božidar Lavrič je prvi v Jugoslaviji opravil operacijo na odprtem srcu
Po koncu vojne leta 1945 je postal najprej redni profesor na novi medicinski fakulteti v Ljubljani, njen dekan in nato rektor medicinske visoke šole. Leta 1957 je postal rektor ljubljanske univerze, že leta 1949 pa redni član SAZU. Z njegovim imenom je povezan nagel razvoj kirurgije pri nas po letu 1945. Bil je prvi, ki je v Jugoslaviji opravil operacijo na odprtem srcu.
Lavtarjeva ulica
Leta 1947 so staro ulico v Damiševem naselju na Studencih, kjer so tedaj še imeli hišne številke Limbuša, poimenovali Lavtarjeva ulica. Luka Lavtar (1846-1915), šolnik, metodik, je po končani univerzi na Dunaju poučeval matematiko in fiziko tudi na moškem učiteljišču v Mariboru. V svojih matematičnih učbenikih za osnovne šole in učiteljišča se je zavzemal za postopno seznanjanje učencev z računskimi operacijami, za prehajanje od lažjega k težjemu, in poudarjal praktično stran uporabnih nalog. V letih od 1879 do 1881 je izdal Občno aritmetiko za učiteljišča, Nekaj o načrtu za prirodoslovje na srednji stopnji ljudske šole in Geometrijo za učiteljišča.
Ledina
Leta 1947 so staro ulico, skupino hiš tik ob gozdu na Tezenski dobravi, južno od nekdanje Tovarne avtomobilov Maribor, poimenovali Ledina, ker je bila tukaj nekoč ledina - neobdelano, s travo zaraslo kmetijsko zemljišče.
Ledina 3. aprila
Leta 1947 so ledino na pobočju Pohorja južno od vojaškega strelišča, kjer so Nemci 3. aprila 1945 zadnjič streljali talce v Mariboru in jih zakopali v bombnih lijakih, poimenovali Ledina 3. aprila.
Ledinkova ulica
Leta 1967 so novo ulico na Studencih, vzporedno z Limbuško cesto, poimenovali Ledinekova ulica. Leta 1998 so ime spremenili v Ledinkova ulica. Miloš Ledinek (1905-1964) je po končanem učiteljišču v Mariboru poučeval na šolah ob Dravi in na Teznu. V NOB je sodeloval od junija 1942 in opravljal razne funkcije v poveljstvih partizanskih enot. Po osvoboditvi je deloval kot predsednik Mestnega ljudskega odbora Maribor, sekretar okrajnega komiteja ZKS v Murski Soboti in v Mariboru. V začetku petdesetih let 20. stoletja je bil vnet zagovornik odstranitve kužnega znamenja z Glavnega trga (na tem mestu naj bi postavili spomenik NOB) in preimenovanja Gosposke ulice v Delavsko ulico.
Lekarniška ulica
Ozka uličica, ki povezuje Glavni trg s Slomškovim trgom, se prvič omenja leta 1330 kot Kleine Kirch Gasse (Mala cerkvena ulica). Ime se je ohranilo vse do začetka 19. stoletja, ko so jo preimenovali v Apotheker Gasse (Lekarniško ulico), ker je pri vhodu v ulico z Glavnega trga stala mestna lekarna Pri orlu. Leta 1919 so ime poslovenili v Lekarniško ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Apotheker Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Lekarniška ulica. V 17. stoletju se je v hišo na vogalu Lekarniške ulice in Glavnega trga (danes Glavni trg 12) vselila najstarejša mestna lekarna. Hiša se je imenovala apotekarska hiša in njen prvi lastnik naj bi bil Janez Prabec. Lekarna pri cesarskem orlu, Pri črnem orlu, Pri kraljevem orlu, Mestna lekarna pri orlu, slednje ime ji je dal F. Minaŕik, je ostala v tej hiši vse do leta 1949, ko so jo po podržavljenju preselili v Ruše in tako uničili eno najstarejših mestnih ustanov.
Lenardonova ulica
Leta 1958 so novo ulico na Tezenski dobravi poimenovali Lenardonova ulica. Stanko Lenardon (1924-1943), gimnazijec iz Maribora, se je kmalu po okupaciji vrnil iz nemškega ujetništva in se poleti 1942 pridružil Pohorskemu bataljonu. V njem je opravljal razne dolžnosti, nazadnje kot bataljonski obveščevalec. Oktobra 1943 je v zasedi na javki pri betnavski skakalnici padel v borbi z Nemci, ko se je iz mesta vračal na Pohorje.
Leona Zalaznika ulica
Leta 1975 so novo ulico v Košakih poimenovali Leona Zalaznika ulica. Franc Zalaznik - Leon (1907-1972) se je leta 1931 zaposlil kot ključavničar v Delavnicah državnih železnic v Mariboru. Kmalu se je vključil v delo delavske zadruge Vzajemnost na Studencih. Že pred vojno je spoznal komunistične in socialistične ideje ter se na svojem domu na Studencih sestajal s somišljeniki. Takoj po okupaciji se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Kmalu je odšel v partizane in se bojeval na različnih koncih Slovenije, od revirjev, prek savinjskih, koroških in pohorskih hribov do slovenskogoriških gričev in Kozjaka, kjer je bil organizator osvobodilnega gibanja.
