Kramarjeva ulica
Leta 1980 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Kramarjeva ulica. Martin Kramar (1906-1943), zidarski poslovodja v Mariboru, je bil kot zaveden Slovenec leta 1941 skupaj z družino izseljen v Bosanski Novi. Pozneje se je preselil v Virovitico, kjer se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Po izdaji so ga leta 1943 ustaši odpeljali v zapor v Osijek, nato pa v koncentracijsko taborišče Jasenovac, kjer je isto leto umrl.
Krambergerjeva ulica
Leta 1965 so novo ulico severno od železniške postaje v Limbušu poimenovali Krambergerjeva ulica. Karl Kramberger (1899-1944), mali posestnik, si je leta 1932 kupil posestvo v Hrastju. Po okupaciji leta 1941 se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Na njegovi kmetiji so načrtovali napad na urad hajmatbunda v Limbušu. Novembra 1943 je bil izdan in aretiran. Poslali so ga v koncentracijsko taborišče Flosenburg, kjer je februarja 1944 umrl.
Kranjčeva ulica
Leta 1947 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Kranjčeva ulica. Jožef Kranjc (1821-1875) je bil pravnik. Po končanem študiju prava v Gradcu se je najprej zaposlil na magistratu v Radgoni, pozneje pa v Gradcu. Dogodki leta 1848 so pomenili prelomnico v njegovem življenju, ko je kot zaveden Slovenec vstopil v politiko. Nasproti vsenemškemu stremljenju Avstrijcev je zagovarjal avtonomno Slovenijo v okviru Avstrije. Leta 1848 je bil v slovenjegraškem okraju izvoljen v dunajski državni zbor. Pozneje je postal član ustavnega odbora in zagovarjal deželno skupino Slovenija, ki bi bila sestavljena iz Spodnje Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorske. Leta 1849 je postal profesor civilnega prava v slovenskem jeziku na univerzi v Gradcu. Pozneje se je zaradi iskanja službe moral preseliti na Sedmograško, Innsbruck in Prago, kjer je tudi umrl. Kranjc je s svojim delom v avstrijskem pravnem sistemu postal eden najvidnejših slovenskih pravnikov evropskega slovesa v 19. stoletju. Zapustil je bogat opus svojih predavanj, dokončal prevod Občega državljanskega zakonika v slovenščino in prvi sistematično uredil prikaz civilnega prava.
Kratka ulica (Bresternica)
V osemdesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Bresternici poimenovali Kratka ulica zaradi njene kratke dolžine.
Krčevinska ulica
Leta 1961 so novo ulico, ki poteka po pobočju hriba severno od Piramide do potoka ob cesti v Počehovo, poimenovali Krčevinska ulica. Krčevina je razloženo naselje na vinorodnih goricah severozahodno od Maribora. Od mesta ga ločita razgledna griča Kalvarija in Piramida.
Krekova ulica
Leta 1865 so novo cesto v Graškem predmestju, od Livade do Cankarjeve ulice, zaradi njene širine in dolžine ter s tem imenitnosti poimenovali Kaiser Strasse (Cesarjeva cesta), v čast avstrijskih cesarjev. Leta 1876 so ulico skrajšali in njen vzhodni del, med Trgom generala Maistra in Trgom Borisa Kidriča, preimenovali v Elisabeth Strasse (Elizabetina ulica - danes Razlagova ulica), po avstrijski cesarici Elizabeti (1837-1899). Leta 1919 so jo preimenovali v Krekovo ulico. Po okupaciji leta 1941 so ji začasno vrnili ime Kaiser Strasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Emil Gugel Gasse (Ulica Emila Gugla), po rezervnem avstrijskem poročniku Emilu Guglu (1895-1919), ki je padel ob razorožitvi nemškega schutzwehra v Dravski vojašnici leta 1919 v Mariboru. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Krekova ulica.
Janez Evangelist Krek (1865-1917) je bil politik, sociolog, pisatelj, teolog in časnikar. Med teološkim študijem na Dunaju se je seznanil z mladim krščanskosocialnim gibanjem. Po študiju se je preselil v Ljubljano in tam predaval na bogoslovju. Bil je začetnik krščanskega socialnega gibanja na Slovenskem. Ker so bili obrtniki in trgovci takrat že pod vplivom liberalizma, je organiziral demokratičen tip zadružništva za kmete in krščansko sindikalno organizacijo za delavce in s tem oba sloja pritegnil v slovensko klerikalno stranko, ki se je s tem močno okrepila. Pred prvo svetovno vojno in med njo je v SLS zastopal jugoslovansko koncepcijo rešitve narodnostnega vprašanja.
Janez Evangelist Krek je bil začetnik krščanskosocialnega gibanja na Slovenskem
Krek je ena osrednjih osebnosti slovenske zgodovine 19. in začetka 20. stoletja. V prelomnem času, ko so se v politično odločanje pričele vključevati ljudske množice, je z delom na socialnem, gospodarskem, ljudsko izobraževalnem in narodnopolitičnem področju odločilno prispeval k nastanku modernega družbenega življenja na Slovenskem. V zadnjem obdobju avstrijske monarhije je bil največji slovenski ljudski organizator brez oblastnih ambicij. Med njegovim obsežnim publicističnim delom izstopajo Črne bukve kmetskega stanu in Socializem.
Kremplova ulica
Leta 1898 so novo ulico v Melju poimenovali Khisl Gasse (Khislova ulica), po grofih Khislih, ki so bili od leta 1575 najemniki, od leta 1620 pa lastniki Gospoščine Maribor in Gornji Maribor. Leta 1613 so ustanovili kapucinski samostan (danes stoji na tem mestu frančiškanska cerkev) in leta 1655 so dali zgraditi Loretsko kapelo ob gradu. Leta 1905 so čez Počehovski potok, ki je tekel po tej ulici, zgradili most. Leta 1919 je bila ulica preimenovana v Krempljevo ulico; pozneje so ime popravili v Kremplovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico ponovno poimenovali Khisl Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Kremplova ulica.
Anton Krempl (1790-1844) je bil narodni buditelj, cerkveni pisec in zgodovinar. Po končanem študiju bogoslovja v Gradcu je kot kaplan služboval v Pomurju in na Ptuju, nato pa je postal župnik v Juršincih v Slovenskih goricah in nato v Mali Nedelji. V svojih predvsem praktičnih spisih izraža zahtevo po slovenski šoli in cerkvi. Med prvimi se je na Slovenskem potegoval za uvedbo pisave gajice. Njegovo največje delo je prva večja zgodovinska knjiga v slovenščini Dogodivščine Štajerske zemle s posebnim pogledom na Slovence, ki je izšla leta 1845.
Križajeva ulica
Leta 1953 so staro ulico na Teznu poimenovali Križajeva ulica. Josip Križaj (1911-1948) je bil vojaški pilot. Po končani letalski šoli blizu Milana je leta 1930 postal pilot. Leta 1932 je z letalom fiat ASI pobegnil v Jugoslavijo. Avgusta leta 1936 se je kot prostovoljec odpravil v Španijo. Tu je v republikanskem vojaškem letalstvu opravil nad sto bojnih poletov z letalom Devoatin D 371. Oktobra 1936 so ga sestrelili in ranjenega ujeli. Leta 1938 se je vrnil v Jugoslavijo in postal učitelj letenja v predvojaški pilotski šoli v Smederevski Palanki. Od januarja 1945 do konca vojne je bil na Sremski fronti poveljnik letalske eskadrilje JA. Leta 1948 se je na Snežniku smrtno ponesrečil z letalom.
Krpanova ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih poimenovali Deubler Strasse (Deublerjeva ulica), po avstrijskem filozofu (imenovanem kmečki filozof) Konradu Deublerju (1814-1884). Leta 1919 so jo preimenovali v Krpanovo ulico, po Martinu Krpanu, literarnem junaku iz istoimenske Levstikove pripovedi. Po nemški okupaciji leta 1941 ji začasno vrnejo ime Deubler Strasse, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Rudolf Bernreiter Gasse (Ulica Rudolfa Bernreiterja). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Krpanova ulica.
Kuharjeva ulica
Leta 1947 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Kuharjeva ulica. Leta 1952 so jo preimenovali v Ulico Matije Murka. Še istega leta so ji vrnili staro ime Kuharjeva ulica. Štefan Kuhar (1882-1915) je bil zbiratelj prekmurskega narodnega blaga. Po končani veliki maturi na gimnaziji v Veliki Kaniži se je vpisal na sombotelsko bogoslovje, a ga je zaradi bolezni kmalu zapustil. Zbiral je prekmurske narodne pesmi in pripovedi ter jih objavljal v Kalendarju Srca Jezusovega, Kleklovih Novinah in v ČZN (1910, 1911, 1913, 1914). Leta 1913 je anonimno izdal Narodne pesmi.
Kuraltova ulica
Leta 1967 so novo ulico na Studencih poimenovali Kuraltova ulica. Franc Kuralt (1912-1944) je bil mizarski pomočnik. Kot zaveden Slovenec je bil kmalu po nemški okupaciji leta 1941 izseljen na Hrvaško. Med vožnjo na prisilno delo v Nemčiji je na Gorenjskem pobegnil z vlaka in se pridružil partizanom. Postal je borec Prešernove brigade. Padel je v borbi na Črnem vrhu leta 1944.
Kurilniška ulica
Leta 1873 so novo ulico v Železničarski koloniji v Magdalenskem predmestju poimenovali Heizhaus Gasse (Kurilniška ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Kurilniško ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Heizhaus Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kurilniška ulica. To je ena redkih mariborskih ulic, ki od svojega nastanka do danes niso bile nikoli preimenovane (nemško in slovensko poimenovanje sta enaki). Ime Kurilniška je dobila zato, ker je vodila do kurilnice družbe Južne železnice. Stara kurilnica je bila zgrajena leta 1863, novo pa so dogradili leta 1872.
Kurirska pot
Leta 1947 so staro pot iz Spodnjega Radvanja na Pohorje poimenovali Kurirska pot. Tod je vodila ena izmed kurirskih poti iz Maribora do partizanov na Pohorju. Kurirske zveze so bile glavna oblika partizanskih zvez. Dokler je bilo v Ljubljani osrednje vodstvo osvobodilnega gibanja, so kurirji civilisti prenašali pošto do posameznih območnih vodstev ali partizanskih poveljstev in v obratni smeri. Poleg pošte so kurirji prenašali tisk, zlasti iz Ljubljane na podeželje, saj tam še niso imeli tiskarn ali pa so bile njihove zmožnosti skromne. Med kurirji je bilo veliko žensk, ker so bile manj sumljive. Zveze, zlasti na večje razdalje, so vzdrževale osebe, ki so poklicno veliko potovale (železničarji, trgovci). Leta 1942 so začeli ustanavljati kurirske postaje. Bistvo takšne organizacijske oblike je bil štafetni sistem; partizanske kurirske postaje kot temeljne celice vsega sistema so bile med seboj oddaljene nekaj ur hoda, le ob prehodih čez dobro nadzorovane prometnice so si stale bliže. Vse stike so kurirji vzdrževali v dogovorjenih časovnih presledkih. Pošiljke so se delile na navadne, strogo zaupne in nujne; te so morale nemudoma dalje, ne glede na redne stike med postajami. Pozneje se je mreža kurirskih postaj še bolj razširila; v zadnjem obdobju vojne jih je bilo 140-150 s približno 1800 kurirji. Od teh jih je okoli 400 padlo, 70 pa so jih sovražniki zajeli in večinoma pobili.
Kuzmičeva ulica
Leta 1937 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Erjavčeva ulica, po slovenskem pripovedniku in naravoslovcu Franu Erjavcu (1834-1887). Po nemški okupaciji leta 1941 so ime najprej le ponemčili v Erjavec Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Defregger Gasse (Defreggerjeva ulica), po nemškem slikarju Francu Defreggerju (1835-1921). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Erjavčeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 jo preimenujejo v Kuzmičevo ulico.
Štefan Küzmič (1723-1779) je bil pastor, šolnik, pisatelj in prevajalec. Med učiteljevanjem v Nemescsoju je leta 1752 za šolske potrebe v prekmurščini napisal Mali katekizem, leto pozneje pa še čitanko in abecednik. V knjigi Vöre krsztanszke kratki navuk iz leta 1754 je zbral odlomke Svetega pisma, mali katekizem, molitve in prevode pesmi. Leta 1775 je postal pastor v Surdu. Leta 1771 je iz izvirnika prevedel Nouvi zakon ali testamentom, ki je najobširnejše in najpomembnejše delo v prekmurskem protestantskem slovstvu. Knjiga je imela večji kulturni kot verski pomen, saj je močno vplivala na razvoj prekmurskega slovstva. Küzmičev jezik je močno vplival na preurejanje slovenskega knjižnega jezika, saj je prekmurščina do 19. stoletja ohranila starejše in čistejše glasovne in oblikovne značilnosti kot osrednjeslovenska narečja.
K žagi
Leta 1968 so staro pot zahodno od gasilskega doma v Pekrah, ki poteka proti žagi in mlinu, poimenovali K žagi. Domače hišne žage, podobno kot mlini, so bile namenjene za rezanje lesa za domačijo, bližnje sosede in celo za vso vas. Žage so uporabljale vodni pogon, vendar so se pojavile precej pozneje kot mlini. Pravi razmah vodnih žag se je začel v 19. stoletju. Poleg dela na žagi je veliko ljudi dobilo delo pri prevažanju lesa do žag in nato dalje do železnice. Kljub naglemu gospodarskemu razvoju v 20. stoletju je ostalo veliko majhnih žag, ki so bile obrtnega značaja; žagar je bil pogosto tudi mlinar ali obratno. Na takšni žagi ali mlinu je lahko delo opravljal gospodar sam, po navadi je imel pomočnike. Delo na žagi je bilo naporno, zlaganje hlodovine z voza, postavljanje na žago, prelaganje desk in druga opravila so zahtevala vsaj dva človeka. Propad žagarstva se je začel v petdesetih letih 20. stoletja, ko je bilo zasebno obrtniško žagarstvo prepovedano z zakonom. Tako je večina žag počasi propadla in zdaj se lahko po pohorskih in koroških hribih vidijo le še njihovi ostanki.
