Ulica Mihe Zidanška
Leta 1969 so staro pot ob severnem robu Limbuša proti Pekram podaljšali in poimenovali Ulica Mihe Zidanška. Miha Zidanšek (?-1957) je bil kmetijski tehnik iz Limbuša. Po nemški okupaciji leta 1941 se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Leta 1942 je bil izdan in zaprt. Po osvoboditvi je postal upravnik državnih posestev v Limbušu.
Ulica Milana Platovška
Leta 1969 so ulico v Razvanju poimenovali Ulica Milana Platovška po Milanu Platovšku (?-?), delavcu v železniških delavnicah na Studencih in sodelavcu narodnoosvobodilnega gibanja iz Razvanja.
Ulica Milana Skrbinška
Leta 1971 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Ulica Milana Skrbinška. Milan Skrbinšek (1886-1963) je bil gledališki igralec, režiser, organizator, pedagog in publicist. V sezoni 1908/09 je na Dunaju obiskoval Ottovo dramsko šolo, kjer ga je učil igralec Burgtheatra A. Seydelmann. V Ljubljani je prvič nastopil leta 1909 kot Martinek Spak v Desetem bratu (J. Jurčič-F. Govekar) in isto leto postal član Deželnega gledališča. V sezoni 1918/19 je vodil Slovensko gledališče v Trstu in tam uprizoril skoraj vse Cankarjeve drame. V sezoni 1919/20 je bil vodja celjskega gledališča, 1920/21 dramaturg in vodja dramske šole v Narodnem gledališču v Mariboru in 1921/22 tudi ravnatelj Drame tega gledališča. Med letoma 1922 in 1945 je bil igralec in režiser Drame v Ljubljani, med letoma 1945 in 1948 glavni režiser v mariborski Drami, od 1948 do 1951 pa spet član ljubljanske Drame.
Kot igralec in režiser je težil k ekspresivni realistični igri, včasih skoraj preobloženi z izostrenimi poudarki. Njegove najboljše stvaritve so močne in strastne, notranje razrvane osebnosti, katerih razburkano notranjost je znal psihološko dognano preliti v svojo gestiko, mimiko in besedo. Kot igralec je oblikoval okoli 600 vlog. Med njegove najvidnejše stvaritve sodijo Ščuka, Maks in Kantor v Cankarjevih delih Za narodov blagor in Kralj na Betajnovi, Brut, Shylock, Othello in Norec v Shakespearovem Juliju Cezarju, Beneškem trgovcu, Othellu in komediji Kar hočete, Franz Moor v Razbojnikih E. Schillerja, Osvald v Strahovih H. Ibsena, Mefisto v Goethejevem Faustu, Tartuffe v Molierovem Tartuffu, Bonaventura v Veroniki Deseniški O. Župančiča, Mitja v Bratih Karamazovih F. M. Dostojevskega, Župan v Nevesti s krono A. Strindberga, Starec v Sonati strahov istega avtorja.
Režiral je okoli 200 uprizoritev; pri tem se je precej posvetil slovenski dramatiki, zlasti Cankarju, ter nekaterim skandinavskim dramatikom. Med njegovimi režijami je močno zastopana tudi komedija. Leta 1931 je napisal svojo edino igro Labirint, dramo iz igralskega življenja. Leta 1963 je izdal memoarsko knjigo Gledališki mozaik. Skrbinšek je bil ena najpomembnejših gledaliških osebnosti na Slovenskem, ki je odločno sledil I. Borštniku. Romantično-patetični igralski rutini, ki je tedaj še prevladovala v slovenskem gledališču, se je postavil po robu s poudarjenim, psihološko poglobljenim realizmom kot izrazom sodobnih teženj v evropskem gledališču.
Ulica Mileve Zakrajškove
Leta 1971 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Ulica Mileve Zakrajškove. Mileva Zakrajšek (1885-1971), igralka, je že 15-letna vodila novomeški amaterski orkester in se hkrati učila slikanja pri I. Vavpotiču. V predšolski dobi je prvič nastopila na dramskem odru (vloga Božidar v igri A. Wilbrandt, Svetinova hči) in pozneje pogosto sodelovala pri igrah takratnega sporeda (Rokovnjači, Legionarji itd.). Leta 1919 se je z družino preselila v Maribor in bila med ustanovitelji Glasbene matice ter prva violinistka v njenem orkestru. Leta 1926 je na pobudo igralke B. Bukšekove in gledališkega upravnika R. Brenčiča nastopila v redni predstavi mariborskega gledališča v vlogi Elizabete (F. Schiller, Maria Stuart). Takoj po tem uspešnem nastopu jo je upravnik sprejel v dramski ansambel in tako je s 40 leti začela poklicno umetniško pot. Bila je članica mariborske Drame v letih 1926-1941 in 1945-1959.
O izjemnosti njene igre priča prva filmska vloga, Angelca Gradnikova (Na svoji zemlji, 1948), ki so jo kljub skopemu besedilu omenjali in visoko ocenjevali vsi kritiki. Pozneje je še nekajkrat nastopila v filmu, npr. kot Borovnikova mati (Koplji pod brezo, 1955). Med radijskimi vlogami je bila posebno dragocena njena stvaritev v Uporni stoletnici (M. Brett, 1960). Bila je dramska umetnica z izjemnim darom, izrazita komorna igralka in komedijantka v najbolj žlahtnem pomenu besede. Bila je enako uspešna v drami in komediji, v ljudski in salonski igri, v klasičnih delih in sodobni konverzacijski igri. Dragocen je bil njen dar za humor, ki je bil nevsiljiv, naraven, sproščen, pa tudi skeptičen ali ironičen, če je to zahtevala vloga.
Ulica Moše Pijada
Leta 1895 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Neu Gasse (Nova ulica). Leta 1911 so jo preimenovali v Artur Mally Gasse (Ulica Arturja Mallya) po mariborskem zdravniku dr. Arturju Mallyu, avtorju prve knjige o zgodovini mariborskih ulic (Gasse, Strassen und Plätze Buch der Stadt Marburg a. d. Drau, 1906). Leta 1919 so jo preimenovali v Novo ulico, nato pa še isto leto v Valvazorjevo ulico, po kranjskem plemiču - baronu in polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju (1641-1693). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Artur Mally Gasse, maja 1945 pa so ji vrnili slovensko ime Valvazorjeva ulica. Leta 1957 so jo preimenovali v Ulico Moše Pijada, medtem ko so ime Valvazorjeva ulica (šele v 60-ih letih 20. stoletja so ime popravili v Valvasorjevo ulico) prenesli na višje ležečo Tvorniško ulico.
Moša Pijade (1890- 1957), državnik, publicist, slikar, je kot član KPJ že od leta 1920 delal zlasti pri izdajanju komunističnih časopisov. Leta 1924 je urejal in izdajal glasilo komunistične partije Komunist. Zato je bil leta 1925 obsojen na 20 let zapora. V zaporu je prevedel Marxov Kapital, Komunistični manifest idr. V času okupacije je deloval pri vrhovnem štabu in leta 1942 sestavil fočanske predpise o organizaciji narodnoosvobodilnih odborov. Sodeloval je na prvem in drugem zasedanju Avnoja in bil izbran za podpredsednika tega zakonodajnega telesa. Pripravil je vrsto odlokov Avnoja. Po vojni je bil najprej podpredsednik prezidija FLRJ in nato predsednik zvezne ljudske skupščine.
