Leta 2005 so novo ulico v Limbušu poimenovali Ulica nadvojvode Janeza po avstrijskem nadvojvodu Janezu (1782-1859), štajerskem deželnem knezu, zaslužnem za razvoj modernega vinogradništva in sadjarstva na slovenskem Štajerskem. Gričevnato zaledje Maribora z ugodno klimo je pripomoglo k razvoju vinogradništva vse od srednjega veka naprej. Temelje sodobnega vinogradništva pa je v 19. stoletju postavil nadvojvoda Janez.
"Južno področje proti Ernovžu, Pohorje. Nisem se mogel premakniti od okna, prevzel me je poseben občutek, pred mojimi očmi je bila živa slika. Lep dan, zahajajoče sonce, mir. Bog obvarji to božansko deželo, sem si mislil, v tvojih rokah sta mir in sreča te mile pokrajine. Z lepoto si jo zaznamoval in vanjo naselil dobre ljudi ..." Nekaj vrstic iz dnevnika, ki jih je zapisal 30. novembra 1811, ko je prepotoval svet med Rogaško Slatino, gornjo Savinjsko dolino, celjskim gričevjem in hribovjem pod Pohorjem, izpričuje nadvojvodovo hrepenenje po čustvenem obvladovanju pokrajine.
Dotik z naravo
Njegovi dnevniki so polni romantičnih vtisov, njegova dejavnost pa je vse življenje iskala učinkovit dotik z naravo, naj je šlo za njeno koriščenje ali pa za tehnično izboljšanje, ki ga je omogočal in potem tudi narekoval novi čas. Janezovo življenje, ki sta ga lep čas določali vojaška in državna služba, so uravnavale tudi številne druge dejavnosti, ki so ga pravzaprav tako popularno uveljavile znotraj monarhije, še posebno pa na Štajerskem.
Nadvojvoda Janez je veliko potoval in tako rekoč do podrobnosti poznal svojo ožjo domovino Štajersko, kjer je preživel večji del svojega življenja. Pri tem ima posebej ugledno mesto posestvo nadvojvode Janeza nad Pekrami. Z ustanovitvijo mariborske podružnice Kmetijske družbe je povezan Janezov nakup posestva nad Pekrami. Nadvojvoda je jeseni leta 1819 - v času trgatve - znova obiskal mariborsko podružnico in se spoprijateljil s Thomasom Foreggerjem, ki je bil lastnik vinogradov v okolici Limbuša. Ker je nadvojvoda Janez že od prej poznal lepo pokrajino in imenitno ležeče vinograde pod Pohorjem in na gričevju Slovenskih goric, v zvezi s tem si je pa že več let zamišljal, kako bi vplival na razvoj vinogradništva prav v teh krajih, je Thomasa Foreggerja vprašal, ali pozna kakšno posestvo v okolici Limbuša, ki bi ga bilo mogoče kupiti. Foregger mu je že kmalu sporočil, da je posestvo našel; 10. marca 1822 je bila sklenjena kupna pogodba med nadvojvodo Janezom in družino Rauniagg iz Peker.
Janez se je s svojo ekipo hitro lotil obnavljanja posestva in v kratkem času je njegova ideja o prenovi štajerskega vinogradništva zaživela z vsem možnim uspehom. Štajersko vinogradništvo je bilo v Janezovem času zaostalo. Po vinogradih je rasla mešana in nedonosna trta, zato se tudi vino ni moglo pohvaliti s kakšno posebno kakovostjo. Obdelava vinogradov je bila nestrokovna, brez strokovnega znanja je bilo tudi kletarstvo. Nadvojvoda pa je dobro poznal takrat visoko razvito vinogradništvo ob Renu in Donavi, zato ni mogel mimo prepričanja o uspehu, ko je razmišljal, kako bi se trta iz Porenja ali Mozelskega obnesla na podpohorski legi.
Sorte iz Porenja
Leta 1823 so začeli na pobočjih pod posestvom saditi nove trte. Odločili so se za sorte iz Porenja (v glavnem renski rizling, traminec, rulandec), manjšo površino pa so posadili še s trtami iz Madžarske, Grčije in celo s Krima. Večinoma pa so uporabili moselske trte, eno od njih so pozneje v čast nadvojvodi v Linnéjevem sistemu imenovali Johannia princeps, in pa modri burgundec. Vinograde so posadili po najnovejših načelih, trte so bile nasajene v vrstah in tudi ločene po sortah, tako da je bilo pozneje v kleti mogoče vina med seboj tudi primerjati.
Rezultati Janezovega načina urejanja vinogradov pa so se pokazali kot izjemni že ob prvi trgatvi leta 1826, ki se je je nadvojvoda z veseljem in s pričakovanjem udeležil. Zaradi čudovitega vina, ki je "zraslo" v novih vinogradih, se je odločil, da bo nad Pekrami živel pogosteje. Zato so leta 1828 začeli graditi večjo hišo, kjer so bili lepo urejeni prostori za udobnejše bivanje. Hiša, ki je zdaj obnovljena in ima prelepe razglede na vse strani v pokrajini pod Pohorjem, je bila dolga leta tudi Janezovo družabno okolje. V pritličju je imela jedilnico in pet sob, tam je bila tudi stiskalnica. V sobah so visele slike z alpsko tematiko, v glavnem dela Jakoba Gauermanna.
Vinogradniška šola
V nekaj naslednjih letih se je odličnost pekrskih vin dokazala in nadvojvoda je uresničil še enega svojih načrtov: na svojem posestvu nad Pekrami je leta 1832 ustanovil vinogradniško šolo, ki jo je vodil Franz Pfeiffer. Nadvojvodovo pekrsko posestvo z vinogradi je tako postalo vzorčna postojanka za razvijanje vinogradništva na Štajerskem. Nastala je dobro utemeljena osnova za današnjo slavo štajerskih vin, naj rastejo na tej ali pa na oni strani meje. Vina z Janezovega posestva so postala znamenita in leta 1846 je bilo pekrsko vino tretje najdražje med štajerskimi.
Rezultati modernega načina urejanja vinogradov so se pokazali kot izjemni že ob prvi trgatvi leta 1826
Nekoč cvetoče vinogradniško posestvo nad Pekrami, ki je bilo tudi shajališče visokih gostov, saj je bila leta 1830 v spremstvu cesarja Franca I. tudi njegova hčerka Marija Luiza Parmska, nekdanja francoska cesarica in Napoleonova vdova, s svojim sinom vojvodo Reichstadtskim, je sčasoma začelo izgubljati veljavo. Sin nadvojvode Janeza, grof Franc Meranski, je leta 1863 dobršen del posestva prodal in za nekdanjim ugledom se je začela izgubljati sled.
Leta 1871 je bila v Mariboru ustanovljena Vinarska in sadjarska šola, ki je nadaljevala tradicijo posestva Meran nadvojvode Janeza v Pekrah. Šola je imela velik pomen ne le za mesto, temveč za celotno slovensko Štajersko. Po njegovi smrti leta 1859 so se zavedali Janezovih zaslug zlasti za Štajersko. Za Gradcem je leta 1883 dobil spomenik nadvojvoda Janeza tudi Maribor. Spomenik je bil sicer namenjen Zidanemu mostu, kjer so se želeli nadvojvodi oddolžiti za njegova prizadevanja pri gradnji Južne železnice, toda tam skulpture, ki je Janeza upodobila v štajerski noši, niso marali. Spomenik je odkupil dunajski odvetnik Otmar Reiser in ga poklonil Mariboru. Mesto ga je postavilo v parku, leta 1918 pa se je moral nadvojvoda Janez umakniti v muzej, kjer je še danes.
