Poštelska ulica
Leta 1939 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Poštelska ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 ime začasno le ponemčijo v Poschtela Gasse, nato pa ulico še isto leto preimenujejo v Kelten Gasse (Keltska ulica). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Poštelska ulica.
Po 8. stoletju pr. n. št. so se zaradi vdora tujih ljudstev prebivalci umaknili na varnejše obronke Pohorja, kjer je nastalo z nasipom zaščiteno gradišče Poštela. V času preseljevanja ljudstev v 4. stoletju n. št. so se prebivalci ponovno umaknili na okoliška pobočja Pohorja. Prazgodovinsko gradišče Poštela na 547 metrov visokem grebenu vzhodnega Pohorja ima kilometer dolg nasip. Gradišče je bilo poseljeno predvsem v gornjem delu, ki ga prečni nasip deli od spodnjega. Najstarejše stavbe iz brun na kamnitih temeljih so iz 4. stoletja pr. n. št., druge sežejo deloma še v antično obdobje od 1. do 4. stoletja. Poleg temeljev 14 hiš so najdeni tudi ostanki svetišča. Vhod v gradišče je bil v spodnjem delu in je bil zavarovan z nazaj zapognjenim nasipom. V gornjem delu gradišča je bil odkrit tudi vodnjak. Preseki nasipov kažejo v požaru uničene ostanke palisad, ki so jih ponovno utrdili v 2. stoletju pr. n. št.
Številne najdbe keramike iz srednje in pozne halštatske dobe (slikana keramika), navadne in kultne kozice, redke kovinske predmete (noži, sekire, sulična ost, keltski srebrnik, rimski novci) deloma hranijo v Gradcu, deloma pa v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Poštela kot najpomembnejše železnodobno gradišče v severni Sloveniji pripada poznohalštatski "vzhodni noriški kulturni skupini".
Poštela je najpomembnejše gradišče iz železne dobe v severni Sloveniji
Poštna ulica
Prvo ime ulice, ki se prvič omenja leta 1358, je bilo Kirch Gasse (Cerkvena ulica), ker je vodila od Glavnega trga do tedanjega Cerkvenega trga (Slomškov trg). Ko so leta 1859 prenesli škofovski sedež (Martin Slomšek) iz Št. Andraža v Maribor, so jo preimenovali v Dom Gasse (Stolna ulica). Leta 1919 so ji dali slovensko ime Stolna ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Dom Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Stolna ulica. Leta 1953 so jo preimenovali v Poštno ulico, po poštni stavbi, zgrajeni konec 19. stoletja na vogalu Slomškovega trga in Poštne ulice. Hiša številka 6 v Poštni ulici ima nad vhodom grb (zlatega leva z dvema zvezdama in črkama A in H), ki je pripadal stari mariborski družini Hallerjev (verjetno najbolj znan je Jurij Haller, mestni sodnik v Mariboru leta 1680, ob izbruhu kuge). Na mestu današnje poštne stavbe sta bila med letoma 1348 in 1891 mestni špital in špitalska cerkev sv. Duha. Leta 1806 so v prostore nekdanje špitalske cerkve sv. Duha na vogalu Poštne ulice in Slomškovega trga preselili gledališče, ki je imelo prostora za 300 obiskovalcev. Zanj so skrbeli in v njem tudi nastopali domači ljubitelji vseh stanov in potujoče gledališke družine.
Na vogalu Poštne ulice in Glavnega trga stoji mogočna trinadstropna poslovno-stanovanjska hiša, ki so jo po načrtih dunajskega arhitekta Johanna Eustacchia zgradili leta 1904. Lastnica stavbe je bila Terezija Franc, vdova po znanem mariborskem industrialcu Francu. Njegovemu spominu je posvečena tudi plošča, ki nad tretjim nadstropjem zre na Glavni trg. Napis: Na tem mestu je bil nekoč drugi del jezuitskega kompleksa, dvonadstropna stavba z mogočnim stopniščem, velikimi in prostornimi učilnicami, shrambo, spalnicami, stanovanjem za predstojnika in dvoriščem za igro in telovadbo. Hiša v Poštni ulici 6, katere dvoriščna stran je hkrati stavba v Lekarniški ulici, je ena najstarejših mestnih stavb. Na dvoriščni strani ima hiša v prvem nadstropju podobne oboke kot rotovž in bi lahko bila zgrajena v drugi polovici 16. stoletja. V sredini 19. stoletja so bile na dvorišču, v delu, ki spada pod Lekarniško ulico, ledenica in pivniška klet ter zelo obiskana poletna točilnica Franca Čeligija. V zid stolnice je vzidan kamnit nagrobnik, posvečen Hansu Hallerju, mariborskemu mestnemu svetniku, ki je umrl leta 1564, in njegovi ženi Barbari. Najstarejši znani lastnik hiše je iz leta 1497 vitez Grabenski.
Pot v gorice
Leta 2001 so desni odcep ulice Nad čreto v Kamnici poimenovali Pot v gorice. Ulico so poimenovali po Mariborskih goricah, ki jih sestavljajo v zahodnem delu odpornejši foraminiferski, v vzhodnem delu pa neodporni marinski laporji, ki tvorijo tudi markantno strmo steno na Meljskem hribu. Mariborske gorice so prepredene z vinogradi.
Potiskova ulica
Leta 1959 so novo ulico na Tezenski dobravi poimenovali Potiskova ulica. Mirko Potisk (1903-941) je bil čevljarski mojster, ki je med mariborskimi čevljarji užival velik ugled. Bil je član društva Svoboda in komunistične partije že od leta 1920. Po okupaciji se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in OF. Julija 1941 so okupatorjeve oblasti kot odgovor na trosilno akcijo aretirale trinajst aktivistov OF, med njimi tudi Mirka Potiska. Konec avgusta 1941 so bolehnega Potiska poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen, od koder se ni več vrnil.
Pot k mlinu
Leta 1947 so staro kolovozno pot v Zgornjem Radvanju, ki od Lackove ceste vodi do mlina pod Pohorjem, poimenovali Pot k mlinu. Mlin je naprava, kjer drobijo in meljejo žito v moko med dvema kamnoma. Ročne mline in mline, ki jih je gnala živina, so sčasoma nadomestili mlini na vodo in veter. Prvi vodni mlini so imeli vodoravno vrteče se pogonsko vodno kolo z lopaticami na navpični osi, na kateri sta bila nad vodnim kolesom tudi mlinska kamna. Pozneje so mline še izpopolnili. Pogonsko vodno kolo z lopatami so postavili navpično, vodoravno os pa povezali z zobatim kolesom, ki je poganjalo manjše zobato kolo, to pa je bilo z osjo povezano z mlinskim kamnom. Po žlebu, ki je visel nad mlinskimi kamni, je pritekalo zrnje. Podobno so delovali mlini na veter in plavajoči mlini. Leta 1525 se omenja mlin na veter pri gradu Vurberk na Štajerskem.
Pot na okope
Leta 1947 so staro pot v Spodnjem Radvanju, ki vodi do prazgodovinskega gradišča na Pošteli, poimenovali Pot na okope.
Potokarjeva ulica
Leta 1967 so novo ulico v Kamnici poimenovali Potokarjeva ulica. Ferdinand Potokar (1914-1942) je bil med letoma 1939 in 1941 katehet na mariborski realki. Od leta 1941 je bil profesor verouka, škofijski tajnik in obenem stolni vikar v Kamnici. Že maja 1941 se je pridružil OF. Avgusta 1941 so ga Nemci prvič aretirali, vendar so ga oktobra istega leta izpustili. Takoj po izpustitvi je nadaljeval delo v OF. Oktobra 1942 so ga ponovno aretirali in odpeljali v celjski Pisker, kjer pa je v začetku novembra umrl za posledicami hudega mučenja.
Potrčeva ulica
Leta 1964 so novo ulico na Taboru poimenovali Potrčeva ulica. Jože Potrč (1903-1963), zdravnik in politični delavec, je po končanem študiju medicine leta 1928 v Gradcu imel v letih od 1930 do 1941 zasebno zdravniško prakso v Janežovcih in se uveljavil kot pravi ljudski zdravnik. Bil je prepričan in aktiven komunist ter že od študentskih let (1923) član KPJ. Zato je bil v Kraljevini Jugoslaviji preganjan in večkrat zaprt. V letih 1941-1945 je bil vojni ujetnik v taborišču v Nemčiji. Po drugi svetovni vojni se je posvetil političnemu delu in med letoma 1947 in 1952 vodil republiške organe za prosveto, znanost in kulturo ter zdravstvo in socialno politiko. V letih od 1953 do 1963 je bil predsednik jugoslovanske komisije Mednarodne organizacije dela ter član najvišjih organov ZKS in ZKJ. Poleg politike se je ukvarjal tudi z literaturo. Objavil je okoli 270 člankov, razprav, polemik, mnogo od teh s poljudnoznanstveno vzgojno vsebino. Napisal je knjigi O vaspitanju omladine za ravnopravne odnose u ljubavi i braku (1962) in O socialistični etiki in morali (1972).
Praprotnikova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so staro pot v Krčevini poimenovali Praprotnikova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Valentin Schäffer Gasse (Ulica Valentina Schäfferja) po posestniku gospoščine Krakov na Poljskem v 18. stoletju, Valentinu Schäfferju. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Praprotnikova ulica.
Franc Praprotnik (1849–1933), učitelj in sadjar, je po končanem študiju na mariborskem učiteljišču leta 1874 poučeval v Selnici ob Dravi, Limbušu, Puščavi in Mozirju. Bolj kot učitelj se je uveljavil kot sadjar. Zanimanje za sadjarstvo je širil s predavanji in organiziranjem lokalnih in pokrajinskih sadjarskih razstav ter ustanavljanjem drevesnic v Selnici ob Dravi, Limbušu in Puščavi, od koder se je sadjarstvo razširilo po vsej Dravski dolini. Iz njegovih mozirskih drevesnic pa se je sadjarstvo razvilo v Gornji Savinjski dolini. Širil je pokrajini prikladne vrste, tako je med jablanami razširil bobovec, kanadko, mošanco, med hruškami pa viljamovko, blumenbahovko in pastorko.
Prazna ulica
Leta 1947 so staro pot v Brezju poimenovali Prazna cesta. Pozneje so ime spremenili v Prazna ulica. Ime Prazna je dobila zato, ker je bilo v ulici le nekaj hiš.
Prečna ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Pobrežju poimenovali Quer Gasse (Prečna ulica). Leta 1919 ime poslovenijo v Prečna ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 ji začasno vrnejo ime Quer Gasse, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Mooren Gasse (Moorenova ulica) po nemškem zdravniku, utemeljitelju moderne oftalmologije Albertu Moorenu (?–1899). Maja 1945 ji vrnejo ime Prečna ulica. Ulica je dobila ime Prečna, ker je povezovala glavno cesto na Pobrežju (danes Cesta XIV. divizije) in Kosovelovo ulico, ki je povezovala Pobrežje s Teznom.
