Prelogova ulica
Leta 1926 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Delavska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime ponemčili v Arbeiter Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Delavska ulica. Leta 1947 so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Prelogovo ulico. Matija Prelog (1813-1872), zdravnik in narodnopolitični delavec, je po končanem študiju medicine na Dunaju leta 1841 deloval kot zdravnik na Dunaju, od leta 1842 pa v Ljutomeru. Zaradi fizičnega nasilja se je moral pred tamkajšnjimi nemškutarji leta 1848 umakniti v Veržej, od koder je leto pozneje prišel v Maribor in tu ostal do smrti. Zbiral je dokumente ljudske kulture, nastopal na različnih gledaliških in priložnostnih prireditvah, zlasti v mariborski čitalnici. Bil je njen soustanovitelj, odbornik in predsednik. Politično se je uveljavil že leta 1848, zlasti v taborskem gibanju. Zavzemal se je za slovenske posojilnice. Bil je ustanovitelj (1867) in urednik časopisa Slovenski gospodar. V letih 1867-1870 je bil poslanec v štajerskem deželnem zboru.
Preradovičeva ulica
Leta 1873 so novo ulico v Železničarski koloniji v Magdalenskem predmestju poimenovali Gottschalk Strasse (Gottschalkova cesta), po ustanovitelju šole v koloniji, Dancu Aleksandru Gottschalku. Leta 1919 so jo preimenovali v Preradovičevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Gottschalk Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Preradovičeva ulica. Petar Preradovič (1818-1872) je bil hrvaški pesnik in avstrijski oficir v času ilirizma. Pisal je religiozno-metafizične pesmi pod vplivom nemške romantike (Prvenci, Nova lirika).
Prešernova ulica
Leta 1876 so novo ulico v Graškem predmestju poimenovali Goethe Strasse (Goethejeva cesta), po nemškem pisatelju Johannu Wolfgangu Goetheju (1749-1832). Leta 1919 so jo preimenovali v Prešernovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Goethe Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Prešernova ulica. France Prešeren (1800-1849) je bil slovenski pesnik, prvi klasik slovenske poezije, jezika in kulture, ki je slovensko poezijo postavil na raven sodobne Evrope. Najpomembnejša dela: Slovo od mladosti (1830), Nova pisarija (1831), Soneti nesreče (1832), Gazele (1833), Sonetni venec (1834), Krst pri Savici (1836), Zdravljica (1840), Poezije (1846).
Nasproti prastare cerkve svetega Ulrika v Graškem predmestju (Prešernova ulica - lokacija nekdanje restavracije Center) se je sredi 19. stoletja nahajala vojaška bolnišnica. Ta je bila zaradi lege v čudovitem vrtu ena najprijaznejših stavb v Graškem predmestju. Dvonadstropna stavba je bila nekoč last cistercijanskega samostana v Vetrinju. V nekdanji hišni kapeli je bila lekarna, v prvem nadstropju pa so bile v obeh krilih bolniške sobe. V pritličju je bil prostor za stražo in dežurnega stražnika. Med vojno v Bosni leta 1878 je bila v stavbi današnje kadetnice rezervna vojaška bolnišnica.
Prevorškova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Orožnova ulica, po zgodovinarju Ignaciju Orožnu (1819-1900). Po nemški okupaciji leta 1941 jo preimenujejo v Karolinen Gasse (Karolinška ulica) po frankovski vladarski rodbini Karolingov. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Orožnova ulica. Leta 1947 jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenujejo v Prevorškovo ulico. Prevoršek je bil sodelavec narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru.
Prežihova ulica
Leta 1876 so stari kolovoz v Koroškem predmestju poimenovali Garten Gasse (Vrtna ulica), ker je ob njej ležal Kleinschusterjev vrt. Leta 1919 ime poslovenijo v Vrtna ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 ji začasno vrnejo ime Garten Gasse, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Schlageter Gasse (Schlageterjeva ulica), po nemškem nacionalsocialistu Albertu Leu Schlageterju (1894-1923). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Vrtna ulica. Leta 1952 jo preimenujejo v Ulico Prežihovega Voranca. Leta 1953 ime popravijo v Prežihova ulica. Ulico so poimenovali po Prežihovem Vorancu, ki je zadnja leta svojega življenja preživel v hiši v tej ulici.
Lovro Kuhar - Prežihov Voranc (1893-1950) se je z družino precej selil, leta 1900 so na Koglu kot najemniki grofa Thurna vzeli v najem Prežihovino. Leta 1912 so kupili Prežihovo bajto, leta 1914 pa je moral k vojakom. Leta 1916 je pobegnil k Italijanom in se skozi različna taborišča leta 1919 vrnil domov. V času med vojnama se je zaposlil, si ustvaril družino in postal politično aktiven. Bil je soorganizator komunističnega gibanja na Koroškem in aktiven član Komunistične partije Jugoslavije. Po nekaj letih življenja v tujini se je leta 1939 ilegalno vrnil domov in se posvetil književnosti. Med drugo svetovno vojno se je vključil v OF, med drugim je sodeloval pri delu ilegalne radijske postaje Kričač in pri izdajanju Slovenskega zbornika. Leta 1943 so ga aretirali, konec vojne je dočakal v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Po vojni je bil zvezni poslanec, umrl je leta 1950 v Mariboru. Prežihov Voranc je bil predstavnik socialnega realizma in glasnik Koroške. Prva dela je objavljal že pred prvo svetovno vojno. V tem času je značilna tematizacija delavskega, kmečkega in potepuškega življenja v kratkih proznih oblikah, zlasti v črticah. Po vojni je začel objavljati šele sredi dvajsetih let; leta 1925 je izšla njegova prva knjiga Povesti. Po ustvarjalni krizi je leta 1934 objavil novelo Boj na požiralniku, v kateri je že opustil radikalne poglede o potrebnosti proletarske umetnosti. Leta 1938 je dokončal prvi družbenokritični roman Požganica, ki v nizu precej samostojnih novel govori o odločilnih dogajanjih na južnem Koroškem od prevrata leta 1918 do plebiscita 1920. V romanu Doberdob se zgodovinska dejstva prepletajo z domišljijo. V prvem delu romana je prikaz odhoda v vojsko in fronte v Doberdobu, v drugem pa prikaz uporniškega razpoloženja med vojaki v zaledju in judenburški upor slovenskih vojakov. Leta 1940 je v delu Samorastniki (novela) tematiziral posameznike, ki izstopajo iz okolja po svoji volji ali usodi. V letih 1940 in 1941 je nastal roman Jamnica, pripoved o slovenski vasi in njeni trdi usodi v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, razslojevanju, propadu tradicionalnih vrednot, zadolževanju, naraščanju uporništva. Leta 1945 je izšel potopis Od Kotelj do Belih vod, naslednje leto pa zbirka evropskih potopisov Borba na tujih tleh in knjiga kratke proze Naši mejniki. Leta 1949 je izšla zbirka pretežno avtobiografskih črtic Solzice, v kateri se je vrnil k obliki kratke proze in ki pomeni vrh njegove ustvarjalnosti.
Pri cerkvi
V 19. stoletju so stari trg pred cerkvijo na Studencih poimenovali Kirchen Platz (Cerkveni trg). Leta 1919 so ga preimenovali v trg Pri cerkvi. Po nemški okupaciji aprila 1941 so mu začasno vrnili ime Kirchen Platz, nato pa ga še isto leto preimenovali Franz Liszt Platz (Trg Franza Liszta), po madžarskem skladatelju Franzu Lisztu (1811-1886). Maja 1945 mu vrnejo slovensko ime Pri cerkvi. Prvotna Jožefova cerkev na Studencih, ki je dobro vidna z levega nabrežja Drave, je bila zgrajena leta 1675. Sedanja je iz let 1726 in 1728. Sredi 18. stoletja so prizidali še zakristijo z oratorijem, delo J. N. Fuchsa. Posebej znana je po nekdanji bogati baročni opremi, ki je bila v 19. stoletju odstranjena in je danes na ogled v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Sestavljali so jo visok baročni oltar (1750) s figurami svetega Joahima, svete Ane, svete Elizabete in svetega Zaharije, delo najpomembnejšega mariborskega baročnega kiparja J. Strauba, ter dva stranska oltarja in prižnica iz delavnice J. Holzingerja. Pri izviru pod cerkvijo, ki so ga uredili leta 1930, so še leta 1878 stali stope, papirni mlin in tovarna lepenke.
Pri Habakuku
Leta 1969 so ulico ob domačiji Habakuku na Pohorju poimenovali Pri Habakuku. Habakuk je ena izmed knjig Starega testamenta. O preroku Habakuku ni znanega skoraj nič. Njegovo ime so pogosto razlagali kot ime vrtne rastline. Njegova knjiga, kot tudi mnoge druge knjige hebrejske Biblije, ne pove nič določenega o njegovem življenju ali osebnosti. Habakuk vstopi v legendo s pomočjo knjige, ki nosi njegovo ime.
Prijateljeva ulica
Leta 1951 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Prijateljeva ulica. Ivan Prijatelj (1875-1937) je bil literarni zgodovinar, teoretik, esejist in prevajalec, po končanem študiju slavistike na Dunaju leta 1902 se je izpopolnjeval v Rusiji, na Poljskem, v Nemčiji in Franciji. Od leta 1905 je delal v Dvorni biblioteki na Dunaju. Leta 1919 je postal profesor na tedaj ustanovljeni ljubljanski univerzi, kjer je predaval o novejši slovenski književnosti in poglavjih iz drugih slovanskih književnosti. Njegovo prvo večje delo iz slovenske literarne zgodovine je doktorska disertacija o prerodni dobi. Po Murnovi smrti je uredil in izdal njegove pesmi (Pesmi in romance, 1903). Ob urejanju Kersnikovih Zbranih spisov II-V (1904-1907) se je začel ukvarjati z drugo polovico 19. stoletja in napisal o avtorju obširno kulturnozgodovinsko monografijo. Na podlagi arhivskega gradiva, časopisja in korespondenc iz tega obdobja je zasnoval podrobno zgodovinsko obravnavo slovenskega političnega, kulturnega, javnega in društvenega življenja ter iz njega rastoče literarne dejavnosti. V večini slovenističnih objav po letu 1920 se je ukvarjal z razvojem knjižnega jezika, delovanjem generacijskih skupin, periodizacijo, vplivi evropskih literarno-kulturnih gibanj. Leta 1917 je zasnoval načrt za izdajanje zbranih spisov slovenskih klasikov in v njegovem okviru uredil delo Josipa Jurčiča (Zbrani spisi I-V, 1919-1927) in Ivana Tavčarja (Zbrani spisi I-VI, 1921-1932) ter izbore iz del Antona Aškerca (Aškerčeva čitanka, Praga, 1913, 1920) in Josipa Stritarja (Stritarjeva antologija, 1919). S teoretičnimi in estetskimi spisi je izdelal ogrodje načelnih pogledov na literaturo in umetnost, ki jih je razvil v nekaterih zgodovinskih študijah in esejih. Njegovo delo je imelo v javnosti velik odmev, ker je ponujalo odgovore na vprašanja, ki jih obča zgodovina še ni podrobneje obdelala, in tako pomagalo občinstvu oblikovati celovit odnos do bližnje preteklosti.
Pri jezu
Leta 1999 so novo ulico na Pobrežju poimenovali ulica Pri jezu. Ulica se nahaja nad jezom, ki je nastal z izgradnjo kanala za elektrarno Zlatoličje.
