Igriška ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Novi vasi, vzporedno z Radvanjsko cesto, poimenovali Igriška ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Feuerbach Gasse (Feuerbachova ulica) po nemškem filozofu Ludviku Feuerbachu (1804-1872). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Igriška ulica. Ime je dobila po načrtovanem otroškem igrišču ob ulici.
Ilichova ulica
Leta 1947 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Ilichova ulica. Bojan Ilich (1922-1941) je bil partijski organizator. Leta 1937 je postal član Skoja in leta 1940 KPS. Ob okupaciji leta 1941 je bil sekretar Skoja v Mariboru in član PK KPS ter tesen sodelavec Slave Klavore. Bil je med organizatorji oborožene vstaje na območju Maribora in eden od pobudnikov prve akcije proti Nemcem le tri dni po obisku Hitlerja v Mariboru 29. aprila 1941, ko so v Volkmerjevem prehodu zažgali dva nemška avtomobila. Po umiku v ilegalo so ga avgusta 1941 aretirali in septembra 1941 ustrelili kot talca v mariborskih sodnih zaporih.
Ilijeva ulica
Leta 1924 so novo ulico na Pobrežju, ki vodi do Nasipne ulice, poimenovali Krpanova ulica po znamenitem liku iz slovenske literature Martinu Krpanu. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico preimenovali v Odin Gasse (Odinova ulica) po germanskem bogu vetra, mrtvih, vojne in divjega lova Odinu (Wodan). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Krpanova ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Ilijevo ulico. Ivan Kokol - Ilija (1922-1944) je bil učiteljiščnik, aktivist in član okrajnega odbora OF za Maribor. Padel je z Jocovo skupino v spopadu z gestapom leta 1944 v Hrenovi ulici na Studencih.
Ilirska ulica
Leta 1932 so novo ulico v Koroškem predmestju, med današnjo Kamniško in Mladinsko ulico, poimenovali Prelogova ulica po zdravniku in politiku Matiji Prelogu (1813-1872). Leta 1934 so zahodno od Vilharjeve ulice odkopali ilirske grobove, zato so ulico leta 1938 preimenovali v Ilirsko ulico. Ker ob novi ulici ni bilo stavb, so Nemci po okupaciji leta 1941 ulico ukinili. Leta 1945 ji vrnejo staro ime Ilirska ulica. Z izgradnjo igrišč za TVD Partizan v 50. letih 20. stoletja je ulica izginila. V 50. letih 20. stoletja pa so na področju današnje deponije za smeti na Pobrežju odkrili domnevne ilirske grobove. Čeprav se je pozneje izkazalo, da je šlo za kulturo žarnih grobišč iz obdobja pred Iliri, so leta 1958 nekoliko južneje že v Brezju ležečo novo ulico poimenovali Ilirska ulica.
Ilirija je bila v starem veku pokrajina, ki je obsegala vzhodne obale Jadranskega morja in je bila poseljena z ilirskimi plemeni. Od leta 168 pr. n. š. pa je to rimska provinca Iliricum. Ilirsko gibanje ali ilirizem je narodno gibanje Hrvatov med letoma 1835 in 1848 za združitev hrvaških in drugih južnoslovanskih pokrajin v kulturno enoto na osnovi skupnega knjižnega jezika in narodne zavesti. Gibanje se je zavzemalo za obrambo hrvaške državnosti in za njeno samostojnost. Najpomembnejša osebnost gibanja je bil Ljudevit Gaj, ki je uvedel kot pisavo adaptacijo češke pisave, gajico, ki smo jo sprejeli tudi Slovenci.
Industrijska ulica
Leta 1898 so novo ulico v Melju, ki je vodila od Oreškega nabrežja do živinskega sejmišča, poimenovali Viehmarkt Gasse (Ulica živinskega sejma). Ko so premestili živinski trg v Plinarniško ulico, so ulico leta 1899 preimenovali v Schlachthof Gasse (Klavniško ulico) po klavnici, ki je stala na vogalu Oreškega nabrežja in Klavniške ulice. Leta 1902 je bila na tem mestu zgrajena nova, moderna klavnica za potrebe celega mesta. Leta 1919 ime poslovenijo v Klavniška ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Schlachthof Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Klavniška ulica. Leta 1964 jo preimenujejo v Industrijsko ulico.
Mesto se je po prihodu železnice leta 1846 pričelo hitro širiti proti novemu železniškemu kolodvoru v Graškem predmestju. Bližina železniške postaje je postala privlačnejša za gospodarske obrate kot bližina dravskega pristana, kajti promet se je v drugi polovici 19. stoletja vse bolj preusmerjal na železnico. V drugi polovici 19. stoletja, po izgradnji železniške proge skozi Maribor, je mesto pričelo naglo rasti. Ogromen promet in nov gospodarski zamah se kažeta v tem, da v drugi polovici 19. stoletja ob današnji Partizanski cesti zrastejo nove trgovine, obrtne delavnice in gostilne. Poleg naraščanja obrti je po prihodu železnice leta 1846 naraščalo tudi število tovarn po celem mestu, še posebej pa v bližini kolodvora v Melju. Z dograditvijo Južne železnice do Trsta je Maribor postal ne le pomembno železniško križišče, temveč je imel osrednjo lego v sistemu prog Južne železnice. Zato se je upravni odbor družbe Južne železnice leta 1861 odločil, da v Mariboru zgradijo delavnice za popravilo vozil. Te so pričele obratovati 9. marca 1863. Konec 19. stoletja se v mariborskem gospodarstvu že uvajajo stroji, ki pomenijo postopen prehod od obrti v industrijo. Razmah in moč mariborske industrije pred prvo svetovno vojno se kažeta v velikih železniških delavnicah ob Koroškem kolodvoru, parnih mlinih podjetij Scherbaum in Franz, usnjarnah ob Dravi, Brosovi milarni (Zlatorog) ter Unionski in Čeligijevi pivovarni. Prva mariborska industrija se je razvila na obrobju starega mesta. Scherbaumov mlin v Svetozarevski ulici, Götzova pivovarna na Partizanski cesti (Unionska dvorana), usnjarne ob Dravi, Gerdesova tovarna kavinih surogatov v nekdanji celestinski cerkvi v Gospejni ulici, pozneje se preseli v Ribiško ulico, itd. Nova podjetja, ki so nastala konec 19. stoletja in v začetku 20., pa so se osredotočila v Orešju in Melju v bližini Glavnega kolodvora (Franzovi mlini, tovarna kavinih surogatov v Meljskem dvoru, selitev Brosove milarne (Zlatorog) na današnjo lokacijo, Naskova usnjarna v Klavniški ulici, mestna plinarna in klavnica v Melju.
Ipavčeva ulica (Pobrežje)
Leta 1924 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Ipavčeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Sedan Gasse (Sedanska ulica) po francoskem mestu Sedan, kjer je leta 1870 v francosko-pruski vojni kapituliral francoski cesar Napoleon III. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Ipavčeva ulica.
Benjamin Ipavec (1829-1909), pesnik in skladatelj, je bil v drugi polovici 19. stoletja eden najvidnejših predstavnikov slovenske glasbene romantike. S samospevi, ki so mu prinesli vzdevek slovenski Schubert, je slovenska vokalna lirika dosegla prvi kakovostni vrh in visoko raven evropskega romantičnega samospeva. Njegova pomembnejša dela so: Ilirija oživljena, Domovini, Sirota, Bratje, bodimo veseli, opereta Tičnik, prva slovenska romantična opera z zgodovinsko snovjo, opera Teharski plemiči, Serenada (najboljša instrumentalna kompozicija slovenske čitalniške dobe), Annen Quadrille. Gustav Ipavec (1831-1908) je bil skladatelj in zdravnik. Bil je dolgoletni šentjurski župan, soustanovitelj celjske čitalnice in sodelavec Glasbene matice in revije Novi akordi. Komponiral je priložnostno, predvsem zborovske pesmi. Med najbolj znanimi so Slovenec sem, Planinska roža, Danici, V mraku, Savska, Kje so tiste stezice (ponarodela).
Ipavčeva ulica (Pekre)
Leta 1971 so novo ulico v Pekrah poimenovali Ipavčeva ulica. Karel Ipavec (1888-1941), doma iz Kanala pri Gorici, je bil pred drugo svetovno vojno orožniški narednik v Mariboru. Ob napadu na Jugoslavijo so ga nemški petokolonaši 8. aprila 1941 v Hočah ustrelili v hrbet. 20. aprila je umrl v mariborski bolnišnici.
Dve Ipavčevi ulici, pobreška in pekrska
Irenina ulica
Leta 1964 so novo ulico na Studencih ob Studenškem gozdu poimenovali Irenina ulica. Irena je ena izmed junakinj Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem.
Iršičeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Jurčičeva ulica po slovenskem pisatelju Josipu Jurčiču (1844-1881). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Herder Gasse (Herderjeva ulica) po nemškem filozofu in pesniku Johannu Gottfriedu Herderju (1744-1803). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Jurčičeva ulica. Ob regulaciji in odpravljanju dvojnega poimenovanja leta 1947 so jo preimenovali v Iršičevo ulico.
Rado Iršič - Gregl (1910-1941) je bil partijski organizator in narodni heroj. Po končanem študiju v Zagrebu je leta 1936 postal član KPJ in sodeloval v sindikalnih organizacijah. Do sredine leta 1941 je bil organizator osvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini, nato pa je postal sekretar mestnega odbora OF v Mariboru. Bil je tudi član Pokrajinskega komiteja KP in je kot ilegalec deloval v Mariboru. Bil je izdan in v spopadu z gestapom v Prisojni ulici ustreljen.
Istrska ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Pobrežju poimenovali Richard Wagner Strasse (Cesta Richarda Wagnerja) po nemškem skladatelju Richardu Wagnerju (1813-1883). Leta 1919 so ulico razdelili in osrednji del ulice preimenovali v Vrazovo ulico, stranski del pa v Jadransko ulico (Istrska ulica). Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili staro ime Richard Wagner Strasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Robert Koch Gasse (Ulica Roberta Kocha) po nemškem bakteriologu Robertu Kochu (1843-1910). Maja 1945 so ji vrnili popravljeno slovensko ime Jadranska cesta. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Istrsko ulico.
Istra je največji polotok ob vzhodni jadranski obali med Tržaškim in Reškim zalivom. Obsega okoli 3800 km² in ima okoli pol milijona prebivalcev. Večji del je leži v Hrvaški, manjši del, severni, pa v Sloveniji. V 3. stoletju pr. n. š. so se tod naselila plemena Ilirov in Keltov. Leta 177 pr. n. š. je prišla pod rimsko nadoblast, leta 339 n. št. pa so jo podedovali Bizantinci. V 6. in 7. stoletju so se tod naselili Slovani (Slovenci in Hrvati). Od 8. do 10. stoletja so bili gospodarji Franki. Leta 1209 je prišla pod Oglej, leta 1420 pa pod Benetke. Od konca 18. stoletja do leta 1918 je bila pod Avstrijo, nato pa so jo do osvoboditve leta 1944 zasedli Italijani. Po mirovni pogodbi leta 1948 med Italijo in Jugoslavijo je pripadla Jugoslaviji. Po razpadu SFRJ leta 1991 je prišla pod Hrvaško (večji del) in Slovenijo.
Iztokova ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih poimenovali Rosegger Gasse (Roseggerjeva ulica) po nemškem pesniku in pisatelju Petru Roseggerju. Leta 1919 so jo preimenovali v Jurčičevo ulico po slovenskem pisatelju Josipu Jurčiču. Po nemški okupaciji aprila 1941 so jo ponovno poimenovali Rosegger Gasse (Roseggerjeva ulica), vendar so jo ob odpravljanju dvojnih poimenovanj preimenovali v Nibelung Gasse (Ulica Nibelungov) po nemškem srednjeveškem junaškem epu Pesem o Nibelungih iz okoli leta 1205. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Jurčičeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 so jo preimenovali v Ulico heroja Iztoka, pozneje pa so ime popravili v Iztokova ulica. Leta 1996 so jo ob gradnji Koroškega mostu in dovozne ceste presekali na dvoje. V ulici stoji Osnovna šola Janka Padežnika, ki je naslednica stare ljudske šole iz let 1875 in 1911.
Ivan Turšič - Iztok (1922-1944), kmečki sin, je že od leta 1941 deloval v OF in bil eden prvih primorskih partizanov. Padel je julija 1944 kot poveljnik XXX. divizije v bojih pri Lokvah - Čepovanu.
