Jadranska cesta
Pred prvo svetovno vojno so novo cesto v Magdalenskem predmestju, od Državne ceste, mimo Magdalenskega parka in ob novi artilerijski vojašnici (danes novi srednješolski center), poimenovali Lissa Gasse (Viška ulica) po jadranskem otoku Visu, kjer je v pomorski bitki avstrijski admiral Tegetthoff porazil italijansko ladjevje. Leta 1919 so cesto preimenovali v Jadransko ulico, leta 1929 pa del ulice ob artilerijski vojašnici v Ljubljansko ulico. Maja 1938 so jo preimenovali v Jadransko cesto. Po nemški okupaciji aprila 1941 so jo najprej začasno poimenovali Adria Strasse, nato pa jo preimenovali v Prinz Eugen Strasse (Cesta princa Evgena), po avstrijskem feldmaršalu in državniku princu Evgenu Savojskem (1663-1736). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Jadranska cesta. V začetku petdesetih letih so jo podaljšali do Fochove ulice. Leta 1958 so del Jadranske ceste med Ulico Pariške komune in Fochovo ulico preimenovali v Frankolovsko ulico. Ko pa so leta 1964 Ljubljansko ulico podaljšali od Ulice Pariške komune čez Jadransko cesto do Trga revolucije, so hkrati novo ulico od Fochove ulice do Betnavskega gozda vzporedno s Tržaško cesto poimenovali Jadranska cesta.
Ime Jadranska cesta je dobila zato, ker je vodila proti jugu proti Jadranskemu morju. Jadransko morje je del Sredozemskega morja, ki se med Apeninskim in Balkanskim polotokom globoko zajeda v Evropo. Slovenija ima 46 kilometrov dolgo obalo, kar je le en odstotek vse jadranske obale.
Jagičeva ulica
Leta 1964 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Jagičeva ulica. Vatroslav Jagič (1838-1923), filolog, doma iz Varaždina, je študij končal na Dunaju, nato pa učil najprej v Zagrebu in zatem v Odesi. Na tamkajšnji univerzi je bil izredni profesor za primerjalno slavistiko. Med letoma 1874 in 1880 je bil redni profesor za slovansko filologijo v Berlinu, kjer je ustanovil Archiv für slavische Philologie, nato je do leta 1886 predaval v Sankt Peterburgu. Leta 1886 je na Dunaju nasledil Miklošiča in tam ostal do leta 1908. Po Miklošiču je bil osrednja osebnost med slavisti. Med številnimi filološkimi spisi sta najpomembnejši knjigi Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache (Berlin 1913) in Istorija slajanskoj filologii (Sankt Peterburg 1910).
Jakopičeva ulica
Leta 1933 so novo ulico v Novi vasi, vzhodno od Radvanjske ceste, poimenovali Poljska ulica, po poljih in njivah, med katerimi je tekla. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico preimenovali v Bessemer Gasse (Bessemerjeva ulica), po angleškem inženirju Henryju Bessemerju (1813-1898), izumitelju kovinske posode hruškaste oblike za pridobivanje jekla. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Poljska ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Jakopičevo ulico.
Rihard Jakopič (1869-1943), slikar, je bil duhovni in organizacijski vodja impresionistične skupine. Njegove krajine, interieri, portreti in tihožitja so dokumenti boja za vedno čistejši barvni izraz osebnega doživetja narave. V svojem delu se je vračal k motivom Križank, Save idr. Med njegovimi deli izstopata Slepec (1926) in Neznanka (1933).
Jamova ulica
Leta 1955 so že obstoječo neimenovano ulico v Špesovem selu na Pobrežju poimenovali Jamova ulica. Matija Jama (1872-1947) velja za najdoslednejšega slovenskega impresionista. Leta 1893 se je po vzoru francoskih impresionistov začel ukvarjati z vprašanji svetlobe in barve. V njegovem slikarskem opusu prevladujejo krajine, mestne vedute in portreti. Umetniški vrh je dosegel v slikanju krajine, oživljene s figurami. Njegova najvidnejša dela so Vrbe (1908), Hiše v snegu (1910-1911), Krave na Kolpi (1926), cikel Šenklavž (1929-1935), cikel Kolo (ok. 1935). Leta 1927 je zidarski mojster Ivan Špes zgradil na severnem pobočju Stražuna, ob sedanji Finžgarjevi ulici, šest majhnih stanovanjskih hiš, ki so po njem dobile ime Špesovo selo. V naslednjih letih so pozidali še predel do Nasipne ulice in gramoznih jam, ki se ga je prav tako oprijelo ime Špesovo selo.
Jančerjeva ulica
Leta 1931 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Frankopanova ulica, po hrvaški plemiški družini Frankopanov. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Bering Gasse (Beringova ulica), po danskem pomorščaku Vitusu Beringu (1680-1741); po njem sta poimenovana Beringovo morje in Beringov preliv med Sibirijo in Aljasko. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Frankopanova ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Jančerjevo ulico (verjetno pravilno Jančarjeva - Slovenski biografski leksikon 1-4, Ljubljana 1928).
France Jančar (1820-1889) je bil duhovnik, narodni gospodar in pisec gospodarskih knjig. Na številnih službenih postajah je učil kmete umnega gospodarjenja, še posebno pa po upokojitvi v domačem kraju Črešnjevcih in v bližnjih Zbigovcih pri Gornji Radgoni. Tam je ljudi navduševal tudi za rabo maternega jezika. Bil je občinski odbornik, blagajnik in tajnik. Kot načelnik šolskega sveta se je trudil za slovensko šolo in pravico do poučevanja v slovenskem jeziku. Kot pisec gospodarskih nasvetov je v Novicah objavljal članke in prispevke o sadjereji in vinogradništvu. Leta 1867 je izdal knjigo Umni vinorejec in leta 1869 Umni gospodar.
Janežičeva ulica
V dvajsetih letih 20. stoletja so novo ulico pod Piramido poimenovali Janežičeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v A. Stifter Gasse (Ulica A. Stifterja), po avstrijskem pisatelju Adalbertu Stifterju (1805-1868). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Janežičeva ulica.
Najpomembnejši učbenik Antona Janežiča je Slovenska slovnica iz leta 1854
Anton Janežič (1828-1869) je bil urednik, šolnik in jezikoslovec. Po končanem študiju na Dunaju je poučeval na celovški gimnaziji in realki. Posvetil se je predvsem sestavljanju slovenskih učbenikov, uredniškemu delu pri raznih revijah in Mohorjevi družbi. Najpomembnejši učbenik je Slovenska slovnica iz leta 1854, v katero je vnesel dosežke dotedanjega razvoja slovenskega jezika in boja za njegovo enotnost. Slovnici je dodal kratek Pregled slovenskega slovstva, ki je bilo prvo tovrstno delo za šolsko rabo. Izdajal in urejal je literarne revije: Slovenska bčela, Glasnik slovenskega slovstva, Slovenski glasnik in Besednik. Janežič je s svojim delovanjem močno vplival na razmere v šolstvu in na narodno kulturno rast Slovencev. Njegova dela so Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika I-II (1850, 1851), Cvetje slovanskega naroda (1852), Cvet slovenske poezije (1861), Cvetnik (1865), Berilo za slovensko mladino (1867) in Cvetnik slovenske slovesnosti (1868).
Janševa ulica
Leta 1951 so novo ulico na Teznu ob Stražunskem gozdu poimenovali Janševa ulica. Anton Janša (1734-1773), čebelar in slikar, je v sredini 18. stoletja delal kot grajski vrtnar v Radovljici. Leta 1766 je odšel na Dunaj, kjer je leta 1770 kot cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva pričel predavati v Augartnu. Med njegova pomembna odkritja spadajo ugotovitve o življenju čebel (da matica zleti na parjenje peti ali šesti dan po rojstvu, da se pari med 11. in 14. uro ipd.). V avstrijskih deželah je razširil prevažanje panjev na druge paše in prepričal čebelarje, da na jesen niso morili čebel, temveč so jih ohranjali za prihodnje leto. Leta 1771 je izdal razpravo o rojenju čebel Abhandlung vom Schwärmen der Bienen. Leta 1773 je izšlo njegovo kratko navodilo, kako naj kmečki ljudje uspešno čebelarijo. Po njegovi smrti je leta 1775 izšla knjiga z njegovimi bakrorezi Popolni nauk o čebelarstvu (Vollständige Lehre von der Beinenzucht).
