Jesenkova ulica
Leta 1961 so novo ulico v podaljšku Prešernove ulice pod Piramido poimenovali Jesenkova ulica. Fran Jesenko (1875-1932) je bil biolog, ki se uvršča med svetovno znane genetike v začetku 20. stoletja. Po doktorski disertaciji na Dunaju je na pobudo dunajskega inštituta za botaniko med letoma 1904 in 1908 raziskoval floro v Egiptu in Maroku. Pozneje je dlje časa deloval na inštitutih v Parizu, Uppsali in Stockholmu. Na kongresu genetikov v Parizu leta 1911 je predaval o svojem fertilnem križancu pšenice in rži. Pozneje je objavil več znanstvenih prispevkov, ki so v sedemdesetih letih 20. stoletja pripeljali do pomembnih praktičnih rezultatov pri tritikali (križanec pšenice in rži). Po prvi svetovni vojni je najprej deloval na Univerzi v Zagrebu, od leta 1921 pa kot redni profesor botanike na Univerzi v Ljubljani. Med posebno pomembnimi dosežki so njegove raziskave počitka in brstenja rastlin. Močno si je prizadeval, da bi dolino Triglavskih jezer razglasili za narodni park in da bi ljubljanski Tivoli zaščitili pred pozidavo.
Jezdarska ulica
Leta 1876 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Reiter Gasse (Jezdarska ulica). Ulica je dobila ime po glavni stavbi konjeniške vojašnice, ki jo je dal leta 1867 zgraditi grof Brandis v Magdalenskem predmestju. Leta 1873 je konjeniško vojašnico odkupila Mariborska eskomptna banka. Od izgradnje vojašnice sta bila v njej štab konjeniškega regimenta (dragonski polk št. 5) in poveljstvo tretje konjeniške brigade v Mariboru. Po razpadu Avstro-Ogrske je služila različnim namenom. Danes so v delu vojašnice stanovanja, del pa je tovarniški prostor.
Leta 1919 so ime ulice poslovenili v Jezdarsko ulico. Leta 1930 so ulico preimenovali v Ulico tržaških mučenikov, česar pa banska uprava ni odobrila, in ostalo je staro ime Jezdarska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime ponovno ponemčili v Reiter Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Jezdarska ulica.
Jocova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Kralj Matjaževa ulica, po liku iz slovenske ljudske pripovedi. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Liliencron Gasse (Liliencronova ulica) po nemškem pesniku baronu Detlevu Liliencronu (1844-1909). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kralj Matjaževa ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Jocovo ulico. Ivan Zagernik - Joco (1919-1944) je že kot študent postal član komunistične partije. Kmalu po okupaciji se je pridružil odporniškemu gibanju. Junija 1944 je sodeloval na seji okrajnega odbora OF v Hrenovi ulici. Zaradi izdaje so Nemci hišo obkolili. V boju s premočnim sovražnikom je padel skupaj s tremi tovariši.
Jurančičeva ulica
Leta 1937 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Tezenska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime le ponemčili v Thesener Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Tezenska ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Jurančičevo ulico po Josipu Jurančiču, pisatelju in časnikarju.
Jurčičeva ulica
Najstarejše ime te ulice je Kleine Herren Gasse (Mala gosposka ulica), ki se prvič pojavi leta 1648. V začetku 19. stoletja so jo preimenovali v Post Gasse (Poštna ulica). Leta 1801 je novi poštni mojster v Mariboru postal Alojz Kriehuber, ki je to službo opravljal do leta 1835 in ki je poštni urad namestil v svoji hiši v današnji Jurčičevi ulici 8. Tudi pozneje, ko je pošto prevzela država, so bili poštni prostori še nekaj časa v tej stavbi. Leta 1910 so ulico preimenovali v Edmund Schmid Gasse (Ulica Edmunda Schmida) po prvem direktorju Kmetijske-kemične deželne preizkusne postaje Maribor Edmundu Schmidu (1860-1910). Leta 1919 jo preimenujejo v Jurčičevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 dobi ponovno nemško ime Edmund Schmid Gasse. Leta 1945 ji vrnejo ime Jurčičeva ulica.
Josip Jurčič (1844-1881), pripovednik, dramatik, časnikar, je postavil temelje slovenskega pripovedništva. Po končanem študiju na Dunaju se je zapisal pisateljevanju in novinarstvu ter po smrti Antona Tomšiča postal leta 1871 glavni urednik Slovenskega naroda, ki je tedaj izhajal v Mariboru. Jeseni leta 1872 se je skupaj s časnikom preselil v Ljubljano. S povestjo Spomini na deda (1863) je začel z zapisi in preoblikovanjem ljudskih pripovedi. Nato je z Jurijem Kozjakom (1864), Domnom in Tihotapcem (1865) pisateljevanje nadaljeval z zgodovinskimi in kmečkimi povestmi.
V prvem slovenskem romanu Deseti brat (1866) je povezal vaško življenje z uveljavljanjem izobraženca. V realistični povesti Sosedov sin iz leta 1868 je upodobil trdnega slovenskega kmeta. V romanu Lepa Vida (1877) je obravnaval usodo ženske med dolžnostjo in svobodo. Z zgodovinsko pripovedjo Hči mestnega sodnika (1866) je nakazoval sodobne probleme tedanje družbe. Druga njegova dela so: feljtonistični roman Ivan Erazem Tattenbach (1873), romani Med dvema stoloma (1876), Doktor Zober (1876) in Cvet in sad (1868, 1877), humoreska Kozlovska sodba v Višnji Gori, zgodovinska tragedija Tugomer (končal Fran Levstik) in Veronika Deseniška (1886).
Imenitnost Jurčičeva ulice sta nekoč poudarjali hiši številka 4 in 5. Nad vhodnim obokom hiše številka 4 je bilo zapisano: "VRBEN MVNNICH BIN ICH GENANNT, IN HOHEN TEVTSCHEN LANDEN WOLBEKANT, IN DER SCHLESIGER MITT GEBOREN, ZU MARBURK HAB ICH MEIN BEHAVSVNG ERKORN, DASELB ZV BLEIBEN BIS IN MEIN TOT, DATV HELFTE MIR DER EWIGE GOTT. 1609".
V hiši je bila pozneje tiskarna Leopolda Kralika. Leta 1795 je priseljenec Anton Schütz ustanovil v Mariboru prvo tiskarno (predhodnico Mariborske tiskarne), ki je imela še lesen tiskarski stroj. Po Schützovi smrti je tiskarna večkrat menjala lastnike, prav tako svoje delovne prostore, dokler se ni preselila v Jurčičevo ulico 4. Jeseni leta 1919 je podjetje prešlo v last delniške družbe Mariborska tiskarna in s tem v slovenske roke. V tridesetih letih 20. stoletja se je razvilo v največje tiskarsko podjetje na slovenskem Štajerskem in je postalo umetni grafični zavod, v katerem so bile zastopane vse grafične panoge. Leta 1862 je Edvard Janšič v njej pričel izdajati časopis Korrespondenten für Untersteiermark, leta 1865 je časopis dobil novo ime Marburger Korrespondent, leta 1866 je postal Marburger Zeitung, 1870 Tagesbote für Untersteiermark in od decembra istega leta ponovno Marburger Zeitung.
Hiša v današnji Jurčičevi ulici številka 5 je bila pred preureditvijo v sredini 19. stoletja najimenitnejše mariborsko gostišče Zum Hirschen (Pri jelenu) in znana varilnica piva. Tukaj se je 10. februarja 1763 mudilo maroško poslanstvo, leta 1784 avstrijski cesar Jožef II., 16. marca avstrijski cesar Leopold, 5. septembra 1771 sicilski kralj Leopold, 1. marca 1797 nadvojvoda Karl, 4. januarja avstrijski cesar Franc s cesarico Karolino in ruskim cesarjem Aleksandrom in 31. decembra 1822 sicilski kralj Ferdinand. V zgornjem nadstropju, v preprosti sobi, v kateri je prespal tudi cesar Jožef II., je bil napis Mirno spi, utrujeni popotnik.
