Hektorovičeva ulica
Leta 1963 so novo ulico v naselju enodružinskih hiš na Pobrežju poimenovali Hektorovičeva ulica. Petar Hektorović (1487-1572), dalmatinski pesnik, doma s Hvara, je avtor prve hrvaške pesniške poslanice Ribanje i ribarsko prigovaranje.
Hermankova ulica
Leta 1904 so novo ulico v Koroškem predmestju, med Urbani Strasse (Vrbansko cesto) in Franz Keil Gasse (Ulica Franza Keila - Vegova ulica), poimenovali Hugo Wolf Gasse (Ulica Huga Wolfa), po avstrijskem skladatelju Hugu Wolfu (1860-1903). Rodil se je v Slovenj Gradcu; mati je bila Slovenka po starem očetu, ki si je priimek Orehovnik ponemčil v Nussbaumer. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Št. Pavlu, višjo pa v Mariboru. Glasbo je študiral med drugim na Dunaju, pri R. Fuchsu. Ukvarjal se je predvsem z vokalno, odrsko, simfonično in komorno glasbo. Bil je lirski skladatelj, napisal pa je tudi odlična zborovska dela za orkester in komično opero Korregidor. Njegova najpomembnejša dela so samospevi s klavirjem in tudi z orkestrom. Wolfa imajo za enega najboljših poznoromantičnih ustvarjalcev na tem kompozicijskem področju. Po začetnih slovenskih vplivih je Wolfova glasba dobila specifično nemški značaj in zato ga glasbeno zgodovinopisje praviloma obravnava kot avstrijskega skladatelja.
Leta 1919 so ulico preimenovali v Ipavčevo ulico, po glasbeniku Benjaminu Ipavcu, ki se je rodil 24. decembra 1829 v Št. Juriju in umrl 20. decembra 1909 v Gradcu. Bil je skladatelj in pesnik, ki je v drugi polovici 19. stoletja Slovencem dal mnogo imenitnih del: Ilirija oživljena, Domovini, Sirota, Bratje, bodimo veseli, opereto Tičnik, lirično opero Teharski plemiči, če omenimo samo nekatera.
Po nemški okupaciji aprila 1941 so ulici začasno vrnili ime Hugo Wolf Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Kepler Gasse (Keplerjeva ulica), po nemškem astronomu Johannesu Keplerju (1571-1630). Maja 1945 so ulici vrnili slovensko ime Ipavčeva ulica. Leta 1947 so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Hermankovo ulico.
Jože Hermanko (1901-1941), politični delavec in narodni heroj, se je rodil in živel v Mariboru. Leta 1923 je postal član KPS, kjer je deloval do aretacije leta 1932. Obsojen je bil na štiri leta zapora, ki ga je prebil v Sremski Mitrovici. Po okupaciji Slovenije leta 1941 se je umaknil v ilegalo, toda že septembra istega leta so ga Nemci aretirali in konec oktobra ustrelili kot talca.
Hitra cesta
Leta 1900 so novo ulico v Melju poimenovali Schaffner Gasse (Sprevodniška ulica). Ime je dobila po železniških sprevodnikih, ki so stanovali v tej ulici. Leta 1888 je cesarsko-kraljeva privatna družba Južnih železnic v Melju zgradila zdrava in poceni stanovanja za svoje uslužbence (med drugim tudi sprevodnike) iz sredstev stanovanjskega sklada. Leta 1888 so zgradili štiri in leta 1890 dve dvonadstropni hiši. Leta 1919 so ulico preimenovali v Kejžarjevo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili ime Schaffner Gasse (Sprevodniška ulica), nato pa so jo še isto leto preimenovali v Gauss Gasse (Gaussova ulica), po nemškem matematiku in astronomu Karlu Frideriku Gaussu (1777-1855).
Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kejžarjeva ulica. Ivan Kejžar (1871-1938) se je kot organizator slovenskih železničarjev v Mariboru izkazal zlasti ob prevratu in stavki nemških železničarjev leta 1919, ko so na njegovo pobudo oživili železničarsko jugoslovansko stanovsko organizacijo in organizirali delo maloštevilnih slovenskih železničarjev.
V osemdesetih letih 20. stoletja so čez Kejžarjevo ulico v Melju in skozi Stražunski gozd med Pobrežjem in Teznom zgradili hitro cesto. Leta 1994 je stekla hitra cesta od Ptujske ceste do meje z naseljem Košaki.
Hlebova ulica
Z zgraditvijo prvih hiš v začetku 20. stoletja je mestni svet novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenoval preprosto Neu Gasse (Nova ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Nova ulica. Leta 1938 so jo preimenovali v Hlebovo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ulici začasno vrnili ime Neu Gasse (Nova ulica), vendar so jo še isto leto preimenovali v Scheffel Gasse (Schefflova ulica), po nemškem pesniku Jožefu Viktorju Schefflu (1826-1886). Maja 1945 so ulici vrnili slovensko ime Hlebova ulica.
Luka Hleb (1826-1874) je bil narodni buditelj s Pohorja. Izhajal je iz stare kmečke rodbine na Smolniku nad Rušami. Bil je nečak kanonika Marka Glaserja. Šolal se je najprej v Mariboru, nato v Gradcu, kjer je končal filozofijo. Po končanem študiju je bil že sprejet na bogoslovje, vendar se je rajši vrnil na domačijo in na njej je kmetoval do smrti leta 1874. V letih od 1859 do 1861 je z lastnim denarjem (8000 goldinarjev) dal zgraditi smolniško cerkev. Skupaj s prijateljem Davorinom Grizoldom je bil pobudnik narodnega prebujanja na severnih pobočjih Pohorja.
Hočka ulica
Leta 1939 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenoval Hoška ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Bartsch Gasse (Bartscheva ulica), po avstrijskem bakrorezcu in pisatelju, ki je pisal o umetnosti, Adamu Bartschu (1757-1821). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Hoška ulica. Leta 1998 so ime popravili v Hočka ulica.
Nekoč enotna vas je danes razdeljena na Spodnje in Zgornje Hoče. Obe naselji ležita gručasto na robu Dravskega polja ob Hočkem potoku ob vznožju Pohorja. Večje in pomembnejše so Spodnje Hoče. Staro jedro naselja, ki se prvič omenja leta 1146, je ob romansko-gotski pražupnijski cerkvi sv. Jurija. Novejši del naselja se širi proti zahodu ob cesti na Pohorje in proti severu ob cesti proti Razvanju. Kraj je bil sedež ene prvih in najobsežnejših pražupnij na Slovenskem. Na cerkvenem prostoru so bili odkriti antična vila in več rimskih kamnov. Cerkev sv. Jurija je znamenita po svoji romanski kripti, ki ima dva obokana podzemeljska prostora. Cerkev kaže v ladji romansko, zgodnjegotsko in baročno gradbeno fazo, prezbiterij in zvonik sta bila sezidana v 15. stoletju, kapeli, zakristija z oratorijem in vhodna veža pa v 18. stoletju. Stranska oltarja in prižnica so delo J. Holzingerja iz let 1760-1770. Glavni oltar in oltarja v kapelah so iz 19. stoletja. Križna kapela na Glivniku je bila zgrajena leta 1773, stolp pa leta 1835. Freske v kapeli so delo slikarja Mölka iz leta 1775.
Hrenova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Hrenova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Anastasius Grün Gasse (Ulica Anastazija Grüna), po avstrijskem pesniku Anastasiusu Grünu (psevdonim grofa Antona Aleksandra Auersperga, 1806-1876). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Hrenova ulica.
Učitelj in pisatelj Anton Hren je med prvo svetovno vojno končal v vojaškem priporu zaradi domnevnega srbofilstva
Anton Hren (1880-1936) je bil učitelj, mladinski pisatelj in organizator narodnoobrambnega dela. Med prvo svetovno vojno je bil v vojaškem priporu osumljen srbofilstva. Pozneje so ga poslali na fronto v Bukovino, na Tirolsko in Goriško. Že pred vojno je učiteljeval v Ljubljani, Središču ob Dravi, Stopercah in na Muti. Aprila 1919 je postal prvi slovenski upravitelj šole na Studencih pri Mariboru. Prva dela je objavljal pod psevdonimom Kompoljski že v začetku 20. stoletja. Pozneje je med drugim priredil Narodne pravljice iz Prekmurja, urejal mladinski almanah Ciril-Metodove družbe Kraljevič Marko, opozarjal na propagando delo Nemcev na naši severni meji in na potrebo o reorganizaciji narodnoprebujevalnega dela. Ob 50-letnici deške osnovne šole na Studencih (danes OŠ Janka Padežnika) leta 1927 je izdal knjižico Studenci pri Mariboru.
Hrovatova ulica
Leta 1947 so novo ulico na Teznu poimenovali Hrovatova ulica. Stojan Hrovat (1924-1943) se je kot študent pridružil partizanom. Decembra 1943 je kot borec padel v bitki pri Dobrniču na Dolenjskem.
Hrvatska ulica
Leta 1958 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Hrvatska ulica. V 7. stoletju so rimski Ilirik osvojili Slovani, med katerimi je bilo tudi pleme Hrvatov. Skupaj z že naseljenimi slovanskimi plemeni v Dalmaciji so sklenili plemensko zvezo in priznali frankovsko nadoblast, vendar so obdržali svoje kneze. V 9. stoletju se je razvila samostojna hrvaška država, v začetku 10. stoletja pa jo je močno povečal in utrdil prvi hrvaški kralj Tomislav. Konec 11. stoletja je Hrvaška prišla pod ogrsko nadoblast, vendar je v vseh naslednjih stoletjih obdržala državno identiteto, institucije (sabor) in plemstvo. V začetku 19. stoletja se je začelo narodno gibanje (ilirizem), ki je nasprotovalo habsburškemu imperializmu in ogrski nadvladi. Po koncu prve svetovne vojne leta 1918 so skupaj s Slovenci in Srbi, ki so živeli v nekdanji Avstro-Ogrski, razglasili Državo SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov), ki se je decembra istega leta združila s Srbijo in Črno goro v Kraljevino SHS. Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije leta 1941 so ustaši na ozemlju Hrvaške razglasili NDH, hkrati pa se je na hrvaškem razširilo močno odporniško gibanje. Po koncu vojne je Hrvaška postala ena izmed šestih jugoslovanskih republik. Ob razpadu komunističnega bloka v vzhodni Evropi je tudi Hrvaška leta 1991 razglasila neodvisnost in nato po hudih spopadih z jugoslovansko armado dosegla neodvisnost.
Hudalesova ulica
Leta 1975 so novo ulico na Tezenski dobravi poimenovali Hudalesova ulica. Oskar Hudales (1905-1968), mladinski pisatelj, je leta 1924 končal učiteljišče v Mariboru. Leta 1941 so ga Nemci izgnali v Srbijo, kjer se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Po vojni je postal šolski nadzornik. Umrl je v leta 1968 v Mariboru. Poleg mladinske literature - črtic, povesti, spominov in pravljic (Gmajna, 1931; Postelja gospoda Fibriha, 1936; Zlati krompir, 1968) - je po romantičnih zgledih napisal tudi romane s slovenskimi zgodovinskimi motivi (Križar Lenart, 1962; Požar v krvi, 1969).
