Sadjarska ulica
Leta 1959 so novo ulico v Koroškem predmestju, ki je potekala po tedanjem kolovozu od Mladinske ulice proti severu, poimenovali Sadjarska ulica, ker so bili v bližini sadovnjaki srednje kmetijske šole.
Sarajevska ulica
Leta 1963 so novo ulico na Teznu poimenovali Sarajevska ulica (prvotno je bilo predvideno ime Bosanska ulica; ker pa se niso mogli dogovoriti, ali naj bi se ulica imenovala Bosanska ali Bosenska, so izbrali ime Sarajevska ulica). Sarajevo, glavno mesto Bosne in Hercegovine, leži v kotlini ob reki Miljacki. Mesto ima okoli pol milijona prebivalcev. Pred vojno leta 1992 je v njem živelo več kot 40 odstotkov Muslimanov oziroma Bošnjakov, okoli 30 odstotkov Srbov, okoli deset odstotkov Hrvatov ter veliko otrok iz mešanih zakonov. Mestno središče je orientalno staro jedro, kjer so številne džamije kot Careva in Gazi Husrevbegova, bazarji, sedež katoliške nadškofije, univerza (ustanovljena 1949) in pričajo o preteklem sožitju treh etničnih skupin. Leta 1984 je bilo Sarajevo prizorišče zimskih olimpijskih iger. V bližini mesta je neolitsko najdišče Butmir, več ilirskih naselij in rimska postojanka v današnjem zdravilišču Ilidža. V srednjeveški bosanski državi je bilo mesto del župe Vrhbosna. Leta 1435 so ga zavzeli Turki (Saraj-ovasi, Bosna Saraj), s čimer se je začel razvoj obrti in trgovine. Avgusta 1878 so Bosno skupaj s Sarajevom zasedle avstro-ogrske čete. 28. junija 1914 je bil v Sarajevu ubit avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, kar je bil povod za prvo svetovno vojno.
Od leta 1918 do 1941 je bilo mesto v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji. Od leta 1945 je bilo Sarajevo glavno mesto jugoslovanske federalne republike BiH. Od leta 1992 je glavno mesto neodvisne republike BiH. Od aprila 1992 do marca 1994 so ga poskušale zavzeti srbske enote, ki so ga obkolile z vseh strani in obstreljevale z okoliških hribov, kar je povzročilo veliko žrtev med civilnim prebivalstvom in dodobra porušilo mesto. Bližnje gorsko letovišče v predmestju Pale je postalo središče Republike srbske.
Savinjska ulica
Leta 1967 so novo ulico v Brezju poimenovali Savinjska ulica. Savinja je levi pritok reke Save, dolg 92,5 kilometra. Izvira v Kamniško-Savinjskih Alpah in se izliva v Savo v Zidanem Mostu. V gorskem svetu teče Savinja s pritoki (Lučnica, Ljubnica) po tesnih in globokih dolinah, med Ljubnim ob Savinji in Mozirjem se njena dolina razširi. Tu sprejme Rečico z leve in Dreto z desne, v Mozirski kotlinici pa Mozirnico, Trnavo in Ljubijo. Vzhodno od Letuša prehaja v Celjsko kotlino, v kateri dobiva več močnih pritokov: z leve Pako in blizu Celja Ložnico s Trnavo in Pirešico ter Voglajno s Hudinjo, z desne pa Bolsko. V Celju zapušča v ostrem kolenu Celjsko kotlino ter se v tesni in globoki dolini prebija prečno skozi Posavsko hribovje, pri Laškem, kjer teče po mehkejših kamninah, je dolina spet širša. Savinja je vodnata reka, ki odmaka območja z obilnimi padavinami (v Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah). Skoraj v vsem toku je hudourniška reka, zato so ob njej in njenih pritokih bili obrati na vodni pogon (žage, mlini, manjše hidroelektrarne) z jezovi in umetnimi strugami, ki so zdaj po večini opuščeni. Na območju Celja je eno največjih sovodenj v Sloveniji, kjer se izlivajo v Savinjo Voglajna s Hudinjo in Koprivnica ter Ložnica s Pirešico in Sušnico. Ob daljšem močnem deževju Savinja ne more sproti odvajati vode, zato se tu pojavljajo pogoste katastrofalne poplave.
Savinja je v zgornjem toku do Letuša izrazito postrvja voda, prevladujeta potočna postrv in lipan. V srednjem toku živijo postrvi, sulec in krapovci, ki sicer prevladujejo. V spodnjem delu reke proti izlivu popolnoma prevladujejo krapovci. V pritokih je največ potočnih postrvi in lipanov, marsikje so piškurji, manjši ciprinidi in predstavniki činkelj. Savinja je ob izviru alpska reka, malo mineralizirana in čista, že pod prvimi večjimi naselji (Luče ob Savinji, Letuš) pa se uvršča v drugi kakovostni razred.
Schreinerjev trg
Leta 1928 so nov trg v Magdalenskem predmestju poimenovali Komenskega trg, po češkem teologu in pedagogu Janu Amosu Komenskem (1592-1670). Po izgradnji delavskih in uradniških hišic so na trgu uredili park, a so ga že leta 1936 sklenili odstraniti, ker ga ni bilo mogoče vzdrževati, saj bi potrebovali več čuvajev, da bi park zaščitili pred okoliškimi otroki. Sklenili so, da celoten park preuredijo v otroško igrišče, poraslo s travo. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime začasno ponemčili v Komensky Platz, nato pa ga še isto leto preimenovali v Hans Schemm Platz (Trg Hansa Schemma) po nemškem nacionalsocialistu, članu NSDAP in gaulajterju Bayreutha Hansu Schemu (1891-1935). Maja 1945 mu vrnejo ime Komenskega trg. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 ga preimenujejo v Schreinerjev trg.
Henrik Schreiner (1850-1920), pedagog in naravoslovec, je bil - po končanem študiju naravoslovja (prirodopis, matematika, fizika) na Dunaju - med letoma 1877 in1890 profesor na učiteljišču v Bolzanu na južnem Tirolskem in član izpitne komisije za ljudske in meščanske šole v Innsbrucku ter pozneje v Bolzanu. Leta 1890 je bil imenovan za ravnatelja državnega moškega učiteljišča v Mariboru, ki ga je nato vodil vse do leta 1920. Sodeloval je v boju proti ponemčevanju Maribora. Bil je pedagoški reformator in je pomembno vplival na slovensko pedagogiko in šolstvo. Bil je med pobudniki in ustanovitelji Slovenske šolske matice (1900-1941), do smrti njen predsednik in tudi sourednik oziroma urednik njenega Pedagoškega letopisa. Leta 1919 je vodil komisijo za preureditev jugoslovanske vzgojne in izobraževalne dejavnosti. V slovensko pedagoško delovanje je prenašal napredne strokovne pedagoške, psihološke in didaktične zamisli. Zavzemal se je za delovno šolo in višjo izobrazbo učiteljev. Pedagoškim vprašanjem je namenil več kot 70 člankov, razprav, samostojnih knjižnih del oziroma del v soavtorstvu, ocen in kritik. Kot soavtor je pisal in prirejal moderne učbenike za osnovno šolo (Prva nemška vadnica za slovenske ljudske šole, 1897, z J. Bezjakom; Čitanka za obče ljudske šole, 1900, s F. Hubadom; Slovenska jezikovna vadnica I-IV, 1903-1914).
Sernčeva ulica
Leta 1932 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Sernčeva ulica. Ker je bila ulica nepozidana, med nemško okupacijo v letih 1941 do 1945 ni dobila nemškega imena. Leta 1953 so ime ulice prenesli na novo ulico, ki je tekla mimo sindikalnega doma Konstruktorja. Janko Sernec (1834-1909), politik in publicist, je po končanem študiju prava v Gradcu leta 1857 kot odvetniški kandidat delal v Mariboru in Karlovcu. Leta 1865 je odprl odvetniško pisarno v Kozjem, od 1869 pa bil odvetnik v Mariboru. V šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je bil eden najpomembnejših slovenskih politikov slovenskega dela Štajerske. Bil je med pobudniki ustanovitve (in prvi predsednik) slovenske čitalnice v Mariboru leta 1861, Slovenske matice in lista Slovenski narod leta 1868. Sodeloval je na sestanku v Mariboru, na katerem so slovenski politiki iz vseh slovenskih dežel leta 1865 izoblikovali mariborski program. Bil je eden izmed redkih slovenskih liberalnih politikov, ki so se leta 1868 javno zavzeli za delno revizijo konkordata.
Po neuspešni kandidaturi na deželnozborskih volitvah 1870 je bil 1871 izvoljen za deželnozborskega poslanca v ormoško-ljutomerskem volilnem okraju, na deželnozborskih volitvah 1878 pa zaradi nestrinjanja z nenačelno slogaško politiko, v kateri so začeli prevladovati konservativci, ni hotel več kandidirati. Zlasti v šestdesetih letih je veliko dopisoval v različne časnike in revije. Leta 1871 je napisal knjigo Nauk o gospodinjstvu. Preučeval je kmečke in delavske razmere ter se med prvimi na Slovenskem ukvarjal z družboslovjem. Proti neomejeni kmečki zasebni lastnini je poudarjal pomen zadružništva in pri tem izhajal iz starinske hrvaške kmečke zadruge. Prvi na Slovenskem se je ukvarjal z naukom C. Darwina in ostro zavrnil vulgarno obliko političnega darvinizma, ki jo je bilo zelo čutiti v nemški politični publicistiki.
Shakespearova ulica
Leta 1963 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Shakespearova ulica. William Shakespeare (1564-1616), angleški pesnik, dramatik, igralec, se je prvič izkazal kot igralec in uspešen dramatik leta 1592. Kot solastnik gledališča Globe Theatre in pozneje gledališča Blackfriars je obogatel. Leta 1611 je zapustil gledališče in v Stratfordu živel do smrti. Njegovo ustvarjanje zajema verzni pesnitvi Venera in Adonis (1593) ter Ugrabitev Lukrecije (1594), sonete (1591/94), zgodovinske drame (predvsem iz angleške zgodovine), tragedije, komedije in pravljične igre. Dela: srhljiva drama Titus Andronicus (1593), ljubezenska drama Romeo in Julija (1594-1595), drami Henrik VI. (1592) in Rihard III. (1592), komedije Komedija zmešnjav (1592), Ljubezni trud zaman (1594), Ukročena trmoglavka (1593/94), Beneški trgovec (1596), Mnogo hrupa za nič (1598), Kakor vam drago (1599) in Kar hočete (1600), pravljična drama Sen kresne noči (1595), kraljevske drame Rihard II. (1595), Kralj John (1596), Henrik IV. (1597/98), tragedije Hamlet (1600/01), Othello (1604/05), Macbeth (1606/07), Kralj Lear (1605/06), velike drame Julij Cezar (1599), Antonij in Kleopatra (1607/08), Koriolan (1608-10) in Timon Atenski (1609), romanca Cymbeline (1609/10), pravljični igri Zimska pravljica (1610/11) in Vihar (1611/12), tragikomedija Milo za drago (1603/04).
Skrita ulica
Leta 2003 so novo ulico v Brezju, vzporedno z Dupleško cesto, ki se začne kot desni odcep ulice K jami ter konča kot slepa ulica, poimenovali Skrita ulica.
Slekovčeva ulica
Po nemški okupaciji leta 1941 so staro ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Lerchen Gasse (Škrjančkova ulica). Maja 1945 so ime poslovenili v Škrjančkova ulica. Leta 1946 so jo začasno poimenovali Vojkova ulica, po Janku Premrlu - Vojku (1920-1943), partizanskem komandantu na Primorskem in narodnem heroju. Leta 1947 so jo preimenovali v Slekovčevo ulico. Matej Slekovec (1846-1903), duhovnik in zgodovinar, je bil po končanem študiju bogoslovja v Mariboru leta 1871 kaplan po Štajerskem, med letoma 1877 in 1903 pa župnik v Markovcih blizu Ptuja. Tik pred smrtjo je bil imenovan za škofijskega arhivarja v Mariboru. Ko je kot kaplan služboval v Središču ob Dravi, je o tem kraju zbral veliko gradiva. Odtlej je kot samouk zbiral zgodovinske podatke po arhivih v Mariboru, Ljubljani, Gradcu, Zagrebu, Salzburgu in na Dunaju, po cerkvenih matičnih knjigah ter občinskih in osebnih arhivih.
Nabral je obsežno kartoteko zgodovinske dokumentacije o slovenski Štajerski (zdaj v Pokrajinskem arhivu v Mariboru). Za kraje Ljutomer, Mala Nedelja, Markovci in Negova je sestavil vzorne kronike. Pisal je zgodovinske članke in razprave (Turki na slovenskem Štajerskem, Slovenske večernice; Odlični Kranjci, 1887; Škofija in nadduhovnija v Ptuju, 1889; Vurberk, 1895). Ob ustanovitvi Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko leta 1903 je bil izvoljen za predsednika.
Slepa ulica
Leta 1967 so slepo ulico v Kamnici, ki se je končala na dvorišču hiše, poimenovali Slepa ulica.
Slivniška ulica
Po nemški okupaciji leta 1941 so staro ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Farn Gasse (Praprotna ulica). Maja 1945 so ime poslovenili v Praprotna ulica. Leta 1946 so jo začasno preimenovali v Lackovo ulico, po narodnem heroju Jožetu Lacku (1894-1942). Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Slivniško ulico. Slivnica pri Mariboru je gručasto naselje na robu Dravskega polja, ki proti vzhodu sega na vznožje Pohorja. Središče kraja z okoli 400 prebivalci je ob pražupnijski Marijini cerkvi na levem bregu Polanskega potoka in ob magistralni cesti Maribor-Slovenska Bistrica. Zahodno od ceste so večje njive, vzhodno od tod in še čez avtocesto Hoče-Arja vas so na mokrotnih tleh poleg njiv tudi travniki v progah. Zahodno od naselja so leta 1976 odprli mariborsko letališče z 2,5 kilometra dolgo pristajalno stezo. Marijina cerkev se prvič omenja leta 1146, vendar je najverjetneje iz enajstega stoletja. Sedanja poznoromanska cerkev ima bogato baročno opravo. Glavni oltar, trije stranski oltarji in prižnica so delo J. Strauba iz sredine 18. stoletja. Na pevski empori sta Lerchingerjevi sliki iz 18. stoletja. V cerkvi je več rimskih marmornatih spomenikov in nagrobnikov plemiških družin od 16. stoletja dalje. Pred cerkvijo stoji kip Brezmadežne (Immaculate) iz 18. stoletja.
Prvotni slivniški grad, ki je stal nad sedanjo graščino, se prvič omenja leta 1428. Dvorec Slivnica stoji v ravnini pri Slivnici pri Mariboru. Bil je pozidan leta 1493 na mestu srednjeveškega gradu. Prvotna graščina je obsegala le vzhodni trakt stavbe, v katerem se je ohranil poznogotski portal. Leta 1582 je bil dvorec povečan v štiritraktno graščino, utrjeno s štirimi okroglimi obrambnimi stolpiči in vodnim jarkom. Okoli leta 1862 je grof Brandis prezidal graščino in ji dal neogotsko podobo. Na južni strani je ob dvorcu pozidana in z njim prek hodnika povezana neogotska kapela. Notranjščina stavbe je, tako kot njena zunanjščina, neogotska. Stavbo, ki jo je še v 17. stoletju obtekal jarek, obdaja park, sredi katerega stoji kamnita baročna plastika sv. Janeza Nepomuka.
