Roška ulica
Po nemški okupaciji leta 1941 so staro ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Hügel Gasse (Holmska ulica). Maja 1945 so ime poslovenili v Holmsko ulico. Leta 1946 so jo začasno poimenovali Tomšičeva ulica, po slovenskem narodnem heroju Tonetu Tomšiču (1910-1942). Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 so jo preimenovali v Roško ulico.
Kočevski rog je planotasto pogorje v jugovzhodni Sloveniji, del Dinarskega gorstva. Je 35 kilometrov dolgo in do 15 kilometrov široko, na severozahodu meji na Suho krajino, na zahodu na Kočevsko polje, na vzhodu na dolino Črmošnjice in Belo krajino ter na jugu na dolino Kolpe. Osrednji del sestavljata hrbet Roga (Veliki Rog, 1099 m) in Poljanska gora (Debeli vrh, 864 m), na zahodu je nižja Kočevska Mala gora z vmesnim koprivniškim podoljem, na skrajnem vzhodu pa se dviga Mirna gora (1047 m). Poraščajo ga strnjeni dinarski jelovo-bukovi gozdovi. Naselja, ki so se razvila na krčevinah, so zdaj večinoma opuščena. Gozdove so začeli intenzivno izkoriščati v 19. stoletju, ohranjenih pa je še nekaj (pra)gozdnih rezervatov. Zaradi razsežnosti, gozdnatosti in kraške razjedenosti tal ter izselitve kočevskih Nemcev pozimi 1941/42 je postal eno najpomembnejših območij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji. Dajal je zavetje političnemu in vojaškemu vodstvu, raznim ustanovam, bolnišnicam, lekarnam, šolam, tiskarnam in delavnicam. Zaradi tega je z ohranjenimi objekti, kot so Baza 20, bolnišnici Jelendol in Gornji Hrastnik, grobišča, pokopališča, spominska znamenja, dobil posebno vlogo v zgodovini NOB ter postal najpomembnejši spomenik NOB na Slovenskem. Leta 1944 je bil Kočevski rog zavarovano in mirno območje. Poleg že prej ustanovljenih baz je pri Toplem vrhu nad Črmošnjicami maja 1944 začela delovati Baza 80, kjer so bili upravni organi Predsedstva SNOS pa tudi Znanstveni inštitut, drugi del teh organov pa je deloval v Srednji vasi. Ob koncu 1944 se je politično vodstvo preselilo iz Baze 20 v Belo krajino, kamor sta že prej odšla GŠ NOV in POS. Tja so se preselili tudi upravni organi Predsedstva SNOS. Ostali so le še ekonomati, bolnišnice, partizanska tiskarna in delavnice v Črmošnjicah, Starih Žagah in okolici.
Po končani vojni so v nekaterih kraških jamah Kočevskega roga usmrtili nekaj tisoč slovenskih domobrancev in tudi pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov. Večino so britanske vojaške oblasti maja 1945 izročile jugoslovanskim oblastem. V Kočevski rog so jih pripeljali iz taborišča v Šentvidu (Ljubljana) in tudi iz različnih zaporov. Najbolj znani sta množični grobišči v jamah pod Macesnovo gorico in pod Krenom, kjer je bila julija 1990 spravna slovesnost z mašo zadušnico.
Rotovški trg
Najstarejše ime trga je Rathaus Hof (Rotovško dvorišče) iz leta 1780. Leta 1869 se omenja kot Mehl Platz (Trg moke), ker so na njem imeli svoj prodajni prostor prodajalci moke. V hiši številka 3 je bila včasih gostilna "zur Mehlgrube" (Pri jami moke). Leta 1876 so ga poimenovali Rathaus Platz (Rotovški trg). Leta 1919 so ime poslovenili v Rotovški trg. Po nemški okupaciji leta 1941 so ga ponovno poimenovali Rathaus Platz, maja 1945 pa so mu vrnili slovensko ime Rotovški trg.
Prvotna posvetovalnica skupščine meščanov je bila najverjetneje na Koroški cesti 6. Po požaru leta 1362 so jo preselili na južni del Glavnega trga, kjer je danes hišna številka 4. Po požaru 6. novembra 1513 je mesto odkupilo pogorišče kaplanije sv. Magdalene in Marte. Na tem mestu so do leta 1515 zgradili poznogotski rotovž, ki so ga italijanski mojstri med letoma 1563 in 1565 renesančno prezidali. Iz tega časa izvira balkon (loggia), okrašen z reliefom, na katerem je upodobljen mestni grb, obdan z dvema levoma in letnico 1565. Fasada je členjena s pilastri, nad vhodnim delom stoji baročni stolpič s čebulasto streho. Na dvoriščni strani je stavba obdana z arkadnimi hodniki. Posebej zanimiva je baročna dvorana, ki jo je s stropnimi štukaturami opremil A. Quadrio ob koncu 17. ali v začetku 18. stoletja.
Rotovž je služil predvsem mestni upravi (mestnemu svetu, sodniku, pisarju itd.), od konca 15. do sredine 17. stoletja pa tudi kot sedež deželskega sodišča, ki ga je imelo mesto v lasti. V njegovem pritličju in kleteh so bili prostori mestne straže, zaporov in skladišča za orožje, živež in vino. Uprava je imela na voljo nadstropje, podstrešje pa je služilo kot shramba gasilske opreme in drugih komunalnih potrebščin. Na visoko sodno oblast mestnega sodnika še spominjajo njegove insignije, shranjene v Pokrajinskem muzeju v Mariboru: slika Salomonove sodbe iz leta 1658 (naročil jo je mestni sodnik Tomaž Niederl), sodna palica iz leta 1641, meč mestnega sodnika z nožnico iz leta 1777 in mestna zastava (črno-rumena z dvoglavim orlom in mestnim grbom v srčastem ščitu) iz leta 1772. Pred rotovžem so sredi trga stali pranger, kletka in klada za prestopnike. Ob posebnih priložnostih je dvorišče služilo tudi kot morišče. Leta 1681 so na tem mestu postavili Marijin steber v zahvalo za prenehanje kuge, ki je v tem letu pomorila skoraj tretjino mestnega prebivalstva. Leta 1743 je Marijin kip nadomestilo današnje kužno znamenje, delo Jožefa Strauba. Na dvorišču rotovža so po tradiciji še v 18. stoletju prirejali nekakšne koride, dvoboje bikov v zabavne in deloma v tekmovalne namene.
Rozmanova ulica
Leta 1958 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Rozmanova ulica. Leta 1961 so jo podaljšali čez Ulico Silvire Tomasini, ime Ulica Silvire Tomasini pa so prenesli na novo ulico. Lojze Rozman (1915-1941) se je kot predvojni komunist takoj po okupaciji leta 1941 vključil v organizacijo narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru. Oktobra 1941 je bil izdan in v Šoštanju ustreljen kot talec.
Rožletova ulica
Leta 1964 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Rožletova ulica po Rožletu, enem od literarnih junakov Vandotovih povesti o Kekcu.
Rožnodolska ulica
Leta 1948 so staro ulico v na novo priključenem delu pekrske Rožne doline poimenovali Rožnodolska ulica. Med letoma 1919 in 1940 je ob vznožju Pohorja na meji Zgornjega Radvanja in Peker zraslo naselje majhnih in deloma zasilnih hišic, ki se ga je oprijelo ime Ciganska četrt (Zigeuner Viertl). Pozneje se je zaradi številnih lepih vrtov uveljavilo današnje ime Rožna dolina naziv Ciganska četrt je postal le žaljivka. Leta 1947 so mestnemu delu Rožne doline priključili tudi del, ki je ležal v vasi Pekre. Leta 1948 so ulice dobile imena, hiše pa nove številke.
Ruplova ulica
Leta 1965 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Ruplova ulica. Mirko Rupel (1901-1963), literarni zgodovinar, jezikoslovec in bibliotekar, je po končanem študiju slavistike in romanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani tam 1923 doktoriral z razpravo o Trubarju. Pozneje je poučeval na ljubljanskih srednjih šolah, od leta 1926 na klasični gimnaziji ter bil od leta 1946 do smrti ravnatelj NUK. Raziskoval je predvsem slovensko reformacijo, protireformacijo in barok. Objavljal je arhivsko gradivo in analitične razprave o posameznih avtorjih, največ o Trubarju, in o njih napisal članke za Enciklopedijo Jugoslavije in Slovenski biografski leksikon. Odkril in objavil je več zgodnjih slovenskih tiskov ter kulturno zgodovinsko pomembnih korespondenc in arhivskih dokumentov. Izdajal je izbrana besedila protestantskih piscev. Starejše dobe je sintetično obdelal v Zgodovini slovenskega slovstva 1. Kot ravnatelj NUK je posodobil njeno organiziranost, uvajal mednarodno dogovorjene bibliotekarske strokovne postopke in povezoval knjižnico s sorodnimi ustanovami doma in po svetu.
Rusjanova ulica
Leta 1953 so staro ulico na Teznu poimenovali Rusjanova ulica. Edvard Rusjan (1886-1911), načrtovalec in izdelovalec letal ter pilot, se je za letalstvo navdušil že leta 1897. Leta 1909 je z bratovo pomočjo izdelal dvokrilno motorno letalo po vzoru letala Curtiss. Ker ob prvih poskusih ni hotelo vzleteti, ga je predelal v navadnega dvokrilca in z njim 25. novembra 1909 opravil več poletov do človeške višine ter 60 metrov daleč. S tem je začel zgodovino motornega letenja v tem delu Evrope. V Gorici in Mirnu je do poletja 1910 skupno izdelal sedem motornih letal, različnih po zasnovi in konstrukciji, vse pa je poganjal enak motor; z vsemi je letal, večinoma do njihovega razbitja. Rusjan v slovenskih razmerah ni mogel uresničiti načrtovanega razvoja do komercialne proizvodnje letal. Sredi leta 1910 je sklenil partnerstvo z zagrebškim fotografom in kolesarjem Merčepom, ki je načrtoval izdelovanje letal za trg. V Zagrebu je zasnoval lahko enokrilno in enosedežno letalo z razpetino kril 14 metrov in vanj vgradil nov zvezdast motor Gnome s 50 KM. Že prvi poskusi so pokazali, da je usposobljeno za letenje, v zrak se je dvigalo po že 28 metrih zaleta, kar je bila tedaj najkrajša v svetu izmerjena razdalja. Decembra 1910 je na javnem mitingu šestkrat zakrožil nad Zagrebom na višini 100 metrov. Na mitingu v Beogradu 9. januarja 1911 pa je sunek vetra letalu odtrgal krilo in Rusjan se je smrtno ponesrečil.
Ruska ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Levstikova ulica, po slovenskem pisatelju Franu Levstiku (1831-1887). Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime najprej ponemčili v Levstik Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Ferdinand Gasse (Ferdinandova ulica), po avstrijskem prestolonasledniku Francu Ferdinandu d’Este (1863-1914). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Levstikova ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 so jo preimenovali v Rusko ulico.
Ruška cesta
V 19. stoletju so staro cesto od nekdanjega lesenega taborskega mostu proti Studencem poimenovali Josefi Gasse (Jožefova ulica), po cerkvi sv. Jožefa na Studencih, kamor je vodila. Leta 1876 so ime popravili v Josef Gasse (Jožefova ulica), leta 1899 pa ponovno v Josef Strasse (Jožefova cesta). Leta 1919 so jo preimenovali v Ruško cesto. Po nemški okupaciji leta 1941 so njo ponovno poimenovali Josef Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Ruška cesta. Leta 1947 so jo podaljšali na Studence in združili z Aleksandrovo cesto. Staro ime za to ulico je bilo Bezirk Strasse (Okrajna cesta). Leta 1919 so ime poslovenili v Okrajno cesto in jo še isto leto preimenovali v Aleksandrovo ulico po srbskem regentu Aleksandru Karadžordževiću (1888-1934). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo združili z mestnim delom in preimenovali v Josef Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Aleksandrova cesta. Leta 1947 so jo priključili Ruški cesti.
Leta 1892 so ob Ruški cesti zgradili Ljudsko deško šolo III s telovadnico in lepim šolskim vrtom. Leta 1905 so šolo zaradi prostorske stiske nadgradili. Med drugo svetovno vojno je bila stavba med bombardiranji močno poškodovana. Zato so jo porušili in na njenem mestu zgradili novo osnovno šolo. Ob poti na Studenško brv stoji Križni dvorec iz druge polovice 19. stoletja, kjer sta bili nekoč gostišče in športno igrišče.
Z zgraditvijo Marijine cerkve leta 1387 so Ruše postale znana božja pot
Ruše so pomembno centralno naselje, kulturno, industrijsko in prometno središče bližnje okolice. Stojijo na terasi v Dravski dolini ob vznožju Pohorja. Starejši del mesta je nastal ob trikotnem trgu, v bližini župnijske Marijine cerkve, na mestu, kjer Ruški potok priteče iz ozke doline na ravnino. Novejši del Ruš se širi proti severu, med starim jedrom in železniško progo Maribor-Dravograd. O pomembnosti naselbine priča žarno grobišče z več sto grobovi in ostanki stavb iz prazgodovine in antike. Leta 1845 je bil odkrit mitrej iz 3. stoletja. Kraj se prvič omenja leta 1091 kot Rouste. Z zgraditvijo Marijine cerkve leta 1387 so Ruše postale znana božja pot, 1453 so dobile pravico do letnega sejma. Leta 1532 so naselje požgali Turki, istega leta so ob Dravi zgradili zaporo Turški zid za obrambo falske gospoščine pred Turki. V 18. stoletju so se Rušani zaradi davkov odpovedali trškim pravicam. V letih 1645-1761 je tu potekal pouk v tako imenovani ruški gimnaziji, šestletni latinski šoli. V letih 1680-1722 so tam uprizarjali gledališke igre. Župnijska Marijina gotska cerkev je bila sezidana leta 1387. V 17. in 18. stoletju so cerkev baročno predelali in prizidali štiri kapele. Štukature so nastale med letoma 1710 in 1721. Alegorično simbolične freske iz leta 1721 so delo graškega slikarja J. K. Vogla, Glavni oltar je izdelal graški kipar J. J. Schoy med letoma 1728 in 1731. Na obeh stranskih oltarjih, ki sta izdelka celovškega kiparja K. Rudolfa iz leta 1735, so štiri slike F. M. Straussa. Prižnica iz leta 1735 je delo konjiškega kiparja M. Pogačnika. Hrbtišči nekdanjih kornih klopi iz leta 1695 sta poslikani z doprsnimi podobami desetih apostolov, verjetno delo H. A. Weissenkircherja. Pred cerkvijo stoji Glaserjeva grobnica iz leta 1812 s kamnito skupino pred križem, ostankom nekdanje ruške Kalvarije iz leta 1731, delo J. J. Schoya. Ob glavni cesti je kapela s stolpičem iz 19. stoletja. Na pokopališču stoji podružnična cerkev Bičanega Zveličarja iz leta 1804, ki je v ladji neogotska. Številne lesene plastike, ki so postavljene po naselju, so dela udeležencev likovne kolonije, organizirane vsako leto na Smolniku.
