Ribniška ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so ulico v Krčevini, od Mestnega parka do prvega ribnika, poimenovali Ribniška ulica, nadaljevanje te ulice pa Ribniško selo. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulici združili in preimenovali v Hinter den 3 Teichen (Za tremi ribniki). Maja 1945 so ju ponovno razdelili in jima vrnili slovenski imeni Ribniška ulica in Ribniško selo. Leta 1947 so ju združili v Ribniško ulico. Ime je dobila po Ribniškem selu, gručastem naselju v širši dolini Triribniškega potoka med Kalvarijo (375 m) in Piramido (386 m) nad tremi ribniki v mariborskem Mestnem parku. Redkim kmetijam so se zlasti v osemdesetih letih pridružile hiše zaposlenih v Mariboru. Na vzpetini nad krajem stoji Rozalijina kapela iz leta 1679. V njej je dragocen oltar, delo slikarja D. Hauckla iz leta 1707.
Robičeva ulica (Limbuš)
Leta 1977 so novo ulico v Limbušu poimenovali Robičeva ulica. Rado Robič (1919-1944), dijak, se je po okupaciji leta 1941 pridružil osvobodilnemu gibanju. Tik pred odhodom v partizane so ga Nemci aretirali in ga do julija 1942 zaprli v taborišče na gradu Borl pri Ptuju. Potem ko so ga izpustili, se je preselil na Koroško, od tam pa je poleti 1944. odšel v partizane na Gorenjsko, kjer je kmalu padel v borbi z Nemci.
Robičeva ulica (Studenci)
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Prečna ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime najprej ponemčili v Quer Gasse, nato pa jo še isto leto preimenovali v Hegel Gasse (Heglova ulica), po nemškem filozofu Georgu Wilhelmu Frideriku Heglu (1770-1831). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Prečna ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 so jo preimenovali v Robičevo ulico, po Francu Robiču, ki je bil skupaj s svojimi vnuki aktivist v NOB.
Rogoška ulica
Po nemški okupaciji leta 1941 so staro ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Reben Gasse (Trtna ulica). Maja 1945 so ime poslovenili v Trtna ulica. Leta 1946 so jo poimenovali Debevčeva ulica, leta 1947 pa preimenovali v Rogoška ulica. Rogoza je gručasto naselje med Spodnjimi Hočami in Miklavžem na Dravskem polju, s starim jedrom v zahodnem delu naselja, od koder se proti vzhodu širi v sedemdesetih in osemdesetih letih pozidani del z novejšimi stanovanjskimi hišami. Med travniki so posamezne njive v progah. Severovzhodni del naselja se končuje z obsežnim Marofskim gozdom. Na polju med Rogozo in Bohovo stoji marmornat rimski nagrobnik, ki ga imenujejo turški kamen. V kraju stoji zidano slopasto znamenje s plitvimi nišami iz 17. stoletja.
Romihova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Kersnikova ulica, po slovenskem pisatelju Janku Kersniku (1852-1897). Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime najprej ponemčili v Kersnik Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Eisen Gasse (Železna ulica). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kersnikova ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 so jo preimenovali v Romihova ulica. Leopold Romih (1910-1943), čevljarski mojster, španski borec, je že pred vojno postal član komunistične partije. Po okupaciji se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje in organiziral pobege Slovencev iz nemške vojske v partizane. Marca 1944 so ga kot talca ustrelili v Trbovljah.
Ronkova ulica
Leta 1958 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Ronkova ulica. Lado Mausar - Ronko (1923-1944), zidarski pomočnik, narodni heroj in član komunistične partije od leta 1941, je konec leta 1941 odšel v partizane. Postal je komandant Ribniške čete. Pozneje je postal komandant 2. bataljona Šercerjeve brigade in se s 14. divizijo udeležil pohoda na Štajersko. Februarja 1944 je padel v srditih bojih divizije na Graški Gori.
Rosinova ulica
V dvajsetih letih 20. stoletja so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Dr. Fran Rosinova ulica. Leta 1934 so ime popravili v Rosinova ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime najprej ponemčili v Rosina Gasse, nato pa jo še isto leto preimenovali v Znaimer Gasse (Znaimerska ulica), po češkem kraju Znojmo (Znaim). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Rosinova ulica. Franjo Rosina (1863-1924), odvetnik in politik, je po končanem študiju prava na Dunaju leta 1888 služboval pri odvetnikih v Novem mestu in Celju. Svoji odvetniški pisarni je imel v Ljutomeru (od 1895.) in v Mariboru (od leta 1901 do smrti). Bil je med ustanovitelji Sokola v Novem mestu, Ljutomeru in Mariboru ter njegov starosta v Novem mestu in Mariboru. V Mariboru je bil med letoma 1905 in 1924 predsednik čitalnice in načelnik posojilnice. Leta 1896 je bil v Ljutomeru izvoljen za poslanca v štajerski deželni zbor. Zaradi razvitja sokolskega prapora v Rušah 28. junija 1914 so ga za osem tednov zaprli.
Med prevratom 1918-1919 je kot podpredsednik Narodnega sveta za Štajersko skupaj s predsednikom Karlom Verstovškom z odločnostjo veliko pripomogel, da je lahko Narodni svet 1. novembra 1918 prevzel civilno oblast, general Maister s slovensko vojsko pa vojaško oblast v Mariboru in na slovenskem Štajerskem. Kot načelnik mestne posojilnice je Narodnemu svetu nakazal dva milijona kron za potrebe slovenske vojske. Leta 1921 je bil na listi JDS v Mariboru izvoljen za občinskega odbornika in mestnega svetovalca.
