Soška ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Tovarniška ulica, po tovarni Splošne stavbne družbe. Splošna stavbna družba je bila ustanovljena leta 1920 kot delniška družba. Ustanovitelji in glavni delničarji so bili Prva hrvatska štedionica v Zagrebu, Ljubljanska kreditna banka, Zadružna gospodarska banka iz Ljubljane in švicarski konzorcij, ki ga je zastopal inženir Josip Rosshanendler, ki je bil tudi predsednik upravnega sveta tovarne. Tovarno so zgradili na Teznu pri Mariboru, in sicer na površini okoli 44 tisoč kvadratnih metrov, in je imela svoj industrijski tir, ki se je navezoval na železniško progo Praga-Dunaj-Trst in Zagreb-Beograd. Tovarna je obsegala delavnice za mostove in železne konstrukcije, delavnico za kotle, mehanično delavnico in obrat za izdelovanje vijakov in zakovic. Vsi obrati so bili moderno opremljeni in so za proizvodnjo uporabljali tok falske elektrarne. Podjetje je zaposlovalo 250 delavcev in 25 uradnikov.
V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja je podjetje izdelalo železniški most preko Mure in železniške mostove na progi Kragujevac-Kraljevo in Raška-Kosovska Mitrovica ter 58 mostnih tehtnic za Direkcijo Jugoslovanskih železnic. Za grške državne železnice so izdelali mostove na progi Solun-Aleksandropolis, za švicarsko električno podjetje v Baslu pa jeklene konstrukcije za stavbe. Za falsko elektrarno so zgradili jezove, grede, krovno konstrukcijo, žerjave, jambore za daljnovode in transformatorske postaje, za mesto občino Maribor pa so izdelali železni most na Mariborski otok.
Po nemški okupaciji aprila 1941 ime Tovarniške ulice najprej le ponemčijo v Fabrik Gasse, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Krupp Gasse (Kruppova ulica), po nemški družini industrialcev v 19. in 20. stoletju Krupp. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Tovarniška ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Soško ulico.
Soča je reka, ki se izliva v Jadransko morje, skupno je dolga 138 kilometrov, dolžina toka Soče v Sloveniji je 96 kilometrov. Priteka iz kraškega izvira v središču Julijskih Alp. Sprva teče po Trenti, nato skozi Bovško kotlino proti jugozahodu, pri Logu Čezsoškem pa zavije proti jugovzhodu. Do Kobarida je prava alpska reka, struga je ponekod zarezana v prod, večinoma pa se prebija čez skalne podore in ledeniške nasipe z velikimi balvani, pogosto ujeta v tesna korita iz živih skal. Od Kobarida naprej teče po širokem podolju, ki loči visokogorske Alpe s Krnom od predalpskih Matajurja in Kolovrata. Strmec reke je manjši, struga pa je izoblikovana v produ. Pri Tolminu se vanjo izliva vodnata Tolminka, pri Mostu na Soči Idrijca. Tu se dolina spet zoži v sotesko in zavije proti jugozahodu; struga je na nekaj mestih ujeta v korita, katerih podoba je zaradi HE (Doblar, Ajba, Plave, Solkan) precej spremenjena. Južno od Solkana preide na prodno Goriško ravan, zaobide Kras in se v delti izliva v Tržaški zaliv.
Leta 1906 so v Sočo ob avtohtono soško postrv naselili potočno postrv. Po njunem križanju je čista soška postrv v reki sčasoma izginila, leta 1998 pa so jo začeli spet naseljevati. Soča je ena od petih najbolj ohranjenih rek v Alpah. Zanjo in za pritoke, predvsem v zgornjem in srednjem toku, so značilni mlečna modrozelena barva, razmeroma naravna, geološko mlada struga in ohranjen vodni režim z neuravnoteženim strmcem ter globokimi in ozkimi koriti, sledovi poledenitve, kraški izviri, visoki slapovi na pritokih, povezanost s podzemeljskimi sistemi v Kaninskem pogorju, vegetacijske posebnosti in obsežna prodišča pri ogroženih rastlinskih vrstah. Občina Tolmin je Sočo s pritoki leta 1990 razglasila za naravni spomenik.
Splavarski prehod
Ulica se kot Trinkh Gasse (Vodna ulica) prvič omenja leta 1473. Leta 1763 se imenuje Kleine Traa Gässl (Mala dravska ulica) in nato leta 1780 Traa Gässl (Dravska uličica). Leta 1796 se imenuje Kleine Drau Gasse, leta 1822 Flösser Gässl (Splavarski prehod), med letoma 1824 in 1839 pa Mittel Lend Gasse (Srednja pristaniška ulica). Leta 1839 jo preimenujejo v Flösser Gasse (Splavarska ulica). Leta 1919 ime poslovenijo v Splavarska ulica, leta 1938 pa naziv popravijo v Splavarski prehod. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Flösser Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Splavarski prehod.
Drava je bila pomembna prometnica že v rimskih časih. Najstarejše pričevanje o splavarjenju na Dravi je listina viteza Ota Velikovškega iz leta 1280, s katero omogoča pri velikovškem mostu prek Drave pobiranje mitnine za prevoz praznih sodov. V prvi polovici 16. stoletja se je močno razmahnila trgovina med Beljakom in Ptujem. Večji del blaga, predvsem vino, železne izdelke in tekstil, so prevažali s splavi. V 16. stoletju se je na Dravi začelo šajkarstvo. Šajka je bila trdno grajeno plovilo dolžine okoli 20 metrov in širine do šest metrov, po navadi jo je upravljalo šest splavarjev. Naložena z lesom (40 do 60 kubičnih metrov desk) ali drugim blagom je plula od Vuzenice do Vojvodine. Izdelava šajke je bila zahtevnejša in zamudnejša od splava, na njej so poleg lesa prevažali sadje, čreslovino in iz Labota na Koroškem tudi kremenčev pesek za pohorske glažute. Šajka je tovorila do 60 kubičnih metrov lesa.
Splav je šajko izrinil iz prometa, ker so novi načini vezave splavov omogočili hitrejše nakladanje in prevoz večjih količin lesa. Najmanjši splav je lahko prepeljal 80 kubičnih metrov tesanega lesa, največji tudi 130. Dravski splav je imel obliko trapeza, dolg je bil okoli 32 metrov, širok spredaj šest metrov in zadaj pet. Italijani so širino sprednjega dela povečali, zadnjega pa zmanjšali. Spredaj in zadaj je imel splav po troje vesel (lemežev), upravljala ga je šesterica splavarjev. Za dravske splavarje je bila prva prava postaja v Mariboru, Lent ali Pristan je bil splavarsko prometno križišče. Drava je bila še na začetku 20. stoletja deroča reka.
V Mariboru so se splavarji oskrbeli s hrano; pomembno vlogo je imela gostilna Dabringer v Pristanu, kjer so splavarji pogosto prespali. Verni splavarji so se priporočali svetemu Miklavžu, na čaščenje tega svetnika kažejo cerkve ob Dravi, katerih patron je sveti Miklavž: Vuzenica, grajska kapelica na Fali, kapelica pri Lovrencu na Pohorju, Miklavž na Dravskem polju. Leta 1941 je bilo konec splavarstva na Dravi. Prvi udarec je leta 1918 splavarjem pomenila falska elektrarna, po koncu druge svetovne vojne pa je bilo zaradi niza dravskih elektrarn splavarjenje onemogočeno.
Spodnjevaška pot
Leta 1969 so ulico v Razvanju poimenovali Spodnjevaška pot. Nekdanja vas Razvanje je predmestno naselje ob vznožju Pohorja. Jedro naselja, ki se prvič omenja že leta 985, je ob Razvanjskem potoku pod cerkvijo svetega Mihaela. Ta cerkev se prvič omenja leta 1120. Najstarejši del cerkve je južni del ladje, ki naj bi nastala že v 11. stoletju V prvi polovici 16. stoletja so ji prizidali zvonik in sedanji prezbiterij. Ponovno je bila prezidana v začetku 18. stoletja. Glavni oltar in stranska oltarja iz 18. stoletja sta delo F. Zamlika. Cerkev obdaja obzidano pokopališče. Do južnega konca naselja sega prazgodovinsko in antično najdišče v Pivoli.
Sprehajalna pot
Leta 1986 so ulico v Ribniškem selu poimenovali Sprehajalna pot.
Srbska ulica
Leta 1958 so podaljšek zahodnega dela Ahacljeve ulice na Pobrežju poimenovali Srbska ulica. Na severu, vzhodu in severno od Donave (Vojvodina) prevladuje ravno, rodovitno nižavje (pridelovanje žita, živinoreja). Južno od Donave je svet gričevnat (pridelovanje žita, tobaka, vinogradništvo, sadjarstvo). Na jugu in jugovzhodu so težko dostopna gorovja. V starem veku so območje naseljevala ilirska, tračanska in keltska ljudstva. V začetku 1. stoletja je to območje postalo del rimske province Mezije. V 6. stoletju se začenja naseljevanje Slovanov (Srbov), ki so najprej, v obrambi pred Bolgari, iskali podporo pri Bizancu. Od 7. do 9. stoletja so se pod njegovim vplivom pokristjanili. V 9. stoletju je nastala Raška - prva srbska državna oblika. V 10. stoletju je bila Srbija pod bizantinsko oblastjo in krajši čas v Samuelovem makedonskem cesarstvu. V 11. stoletju se je središče Srbije preneslo v Dukljo oziroma Zeto. Zetski knez Vojislav je v sredini 11. stoletja dosegel neodvisnost od Bizanca in razširil svojo oblast. Njegov sin Mihajlo je v drugi polovici 11. stoletja politično in cerkveno podporo poiskal na Zahodu in leta 1077 od papeškega legata prejel krono. Konec 11. in v začetku 12. stoletja je Konstantin Bodin izkoristil vojno Bizanca z Normani in Pečenegi, razširil oblast nad Bosno in Raško ter napadel celo vzhodnorimska območja. Po njegovi smrti je država razpadla na manjše, od Bizanca odvisne enote, med katerimi je postopno prevladala Raška. Njen veliki župan Štefan Nemanja je v drugi polovici 12. stoletja politično združil Srbe (razen bosanskih) in se leta 1183 z ogrsko pomočjo otresel bizantinskega vpliva. Štefan Prvovenčani je leta 1217 od papeža dobil kraljevo krono.
Leta 1219 so Grki priznali avtokefalnost srbske cerkvene province (sveti Savi Nemanjič). S tem je Srbija dobila politično in cerkveno samostojnost. Sledili so prodori proti jugu na bizantinska in bolgarska območja. Srbija si je najbolj razširila ozemlje med vladavino Dušana Silnega v sredini 14. stoletja. Zasedel je vso Makedonijo, Albanijo, Epir, Tesalijo in se v letih 1345 in 1346 okronal za carja. Po njegovi smrti je država razpadla na kneževine, ki so jih v 15. stoletju premagali Turki. Po porazu na Kosovem polju leta 1389 so morali Srbi med Donavo, Savo, Drino in Timokom Turkom plačevati tribut. Leta 1459 so Turki to območje v celoti zasedli (leta 1463 so zavzeli Bosno, leta 1483 Hercegovino, leta 1528 Črno goro). Srbsko plemstvo je bilo pobito ali je zbežalo na Ogrsko. Leta 1804 se je pod Karađorđevim vodstvom začela vstaja proti Turkom. Leta 1867 je knez Mihajlo III. dosegel, da so Srbijo zapustile vse turške enote. S sanstefanskim mirom leta 1878 je bila Srbiji priznana popolna neodvisnost. Po Berlinskem kongresu istega leta se je še povečala in si priključila Niš, Pirot, Vranje in Leskovac. Leta 1882 je bila razglašena Kraljevina Srbija. V balkanskih vojnah od leta 1912 do 1913 je Srbija dobila Kosovo in severno Makedonijo (okoli 32.000 kvadratnih kilometrov). Junija 1914 je bosanski Srb G. Princip ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo, kar je bil uvod v prvo svetovno vojno. V letih 1915/16 so Srbijo zasedle centralne sile. Po prvi svetovni vojni je uresničevala velikosrbske cilje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vodilni položaj je ohranila tudi v SFRJ, vse do njenega razpada 1991.
Srednja ulica
Leta 1965 so novo ulico v stanovanjskem naselju v Limbušu, severno od železnice, poimenovali Srednja ulica, ker poteka po sredini novega naselja in povezuje vse ulice v smeri sever-jug.
