Slokanova ulica
Leta 1975 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Slokanova ulica. Zmago Slokan - Herman (1915-1970), zdravnik rentgenolog, je diplomiral leta 1941 na medicinski fakulteti v Beogradu. Specialistični izpit je opravil leta 1955 in bil 1958 imenovan za primarija. Leta 1942 se je zaposlil v bolnišnici v Trbovljah, od koder je leta 1944 odšel k partizanom in bil med drugim upravnik bolnišničnih postojank sektorja P 2 na Pohorju. Po vojni je bil najprej upravnik vojaške bolnišnice v Mariboru (1945-1948), nato glavne vojaške bolnišnice v Ljubljani, leta 1950 pa je postal ravnatelj Splošne bolnišnice Maribor, ki jo je nato vodil do 1970. Odlikoval se je kot izreden organizator, mariborsko bolnišnico je usmerjal in vodil po modernih načelih ter ji omogočil hiter razvoj in napredek.
Slomškov trg
Kirch Platz (Cerkveni trg) je najstarejše ime, ki ga je trg dobil po župni cerkvi sv. Janeza Krstnika, katere najstarejši del je bil zgrajen v prvi polovici 12. stoletja. Leta 1859 so ga preimenovali v Dom Platz (Stolni trg). Leta 1859 je slovenski škof Anton Martin Slomšek dosegel preselitev sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. S tem je Maribor postal sedež škofije in mariborska župna cerkev je postala stolna cerkev. Leta 1919 so ga preimenovali v Slomškov trg. Po nemški okupaciji leta 1941 so ga ponovno poimenovali Dom Platz. Maja 1945 mu vrnejo slovensko ime Slomškov trg.
Cerkev sv. Janeza Krstnika je bila zgrajena v 12. stoletju kot romanska enoladijska bazilika in v 13. stoletju zaradi vedno večjega števila prebivalstva povečana v troladijsko, ravnostropno baziliko s tremi polkrožnimi apsidami. Sedanji videz cerkve je pretežno gotski. Konec 14. stoletja so pozidali meščanski dolgi kor, stolp in zakristijo. Med letoma 1440 in 1470 so obokali stranski ladji in dogradili pevsko emporo, leta 1520 pa obokali in dvignili glavno ladjo. Zvonik je bil v 17. stoletju predelan v poznorenesančnem slogu, klasicistični videz pa izvira s konca 18. stoletja. V obdobju baroka so okoli leta 1715 prizidali obe stranski kapeli. Iz tega obdobja je tudi bogata oprema. V 19. stoletju je bila cerkev regotizirana. Ohranile so se korne klopi iz leta 1771, delo J. Holzingerja, katerih hrbtno stranico krasi deset prizorov iz legende Janeza Krstnika.
Prižnico iz okoli leta 1670 krasijo kipi štirih evangelistov, obeh apostolov prvakov in Vstalega Zveličarja. V južni ladji stoji oltar sv. Florijana, delo kiparja F. K. Reissa in slikarja J. A. Peuchla iz let 1697-1699. Prvotno opremo sta ohranili obe baročni kapeli. V križevi kapeli stoji Križev oltar, delo J. Holzingerja iz let 1775-1776. Freske je naslikal Mölk. V Ksaverjevi kapeli stoji oltar, delo F. J. Reissa iz leta 1716, v katerem stojijo starejše plastike iz okoli leta 1680. Kapela služi danes kot krstilnica. Ostali oltarji so neogotski. V zunanji steni cerkve je vzidana skupina kvalitetnih nagrobnikov, ki izvirajo večinoma iz cerkve, nekateri pa so stali na pokopališču, ki je bilo okoli cerkve do leta 1786. Na pokopališče nas danes opozarja svetilni steber z večno lučjo iz leta 1517.
Ko so mesto v 13. stoletju obdali z obzidjem, se je pojavila potreba po zgraditvi osrednjega mestnega stolpa za opazovanje okolice in vodenje mestne obrambe. Stolp so leta 1325 zgradili tik ob župnijski cerkvi, ki se je ob obzidavi mesta znašla v njegovi geometrični sredini. Stolp je že v 15. stoletju služil tudi za potrebe cerkve, vendar je ostal v lasti mesta. Leta 1465 so obnovili mestno stražarnico v vrhnji etaži stolpa, šele okoli leta 1520 pa so ga dvignili za zvonovo etažo in mu s tem dali značaj zvonika. Po potresu leta 1590 so ga popravil skupaj s cerkvijo. Po požarih v letih 1648 in 1650 je zvonik dobil stopnjevani dvoetažni zaključek, pokrit z zvonasto - čebulasto streho. Po požaru leta 1791 so zvonik znižali na prvotno višino mestnega stolpa, zgradili balkon in obe etaži nad njim ter mu nadeli zgodnjeklasicistično fasado.
Današnjo podobo je Slomškov trg dobil ob regulaciji leta 1891, ko je tedanji mariborski župan Aleksander Nagy dosegel, da se je vojaško skladišče s Slomškovega trga preselilo v novozgrajeno skladišče v Žitni ulici (na Taboru). S tem so dobili prostor za preselitev župnišča in škofije v nove prostore (kjer so še danes) in možnost, da porušijo staro župnišče, ki je stalo na mestu današnjega Slomškovega spomenika pred cerkvijo, delavnice in župnijski vrt, ki je stal na mestu današnjega parka. Že pred tem pa so odstranili staro župnijsko šolsko poslopje, ki je do leta 1812 služilo kot šola in je stalo na mestu, kjer danes stoji večna luč. Svetilni steber ali večna luč je kamnito znamenje iz 16. stoletja, ki nas spominja na pokopališče, ki je nekoč obdajalo cerkev. Na mestu odstranjenega vrta so leta 1891 uredili park, ki so ga poimenovali Nasad cesarja Franca Jožefa. Leta 1894 so na sredino parka postavili vremensko hišico. Leta 1904 so na to mesto postavili spomenik nekdanjemu mestnemu županu Andreju Tappeinerju, ki je za časa svojega županstva odločilno pripomogel pri ustanovitvi Mestne hranilnice in izgradnji Kazina. Vremensko hišico so prestavili v jugovzhodni del parka.
Leta 1903 so na trgu postavili spomenik Wenclju Kraliku, Čehu, korporalu 2. cesarsko-kraljevega dragonskega regimenta kneza Hohenloja, ki je umrl na tem trgu leta 1809 v boju s Francozi. Hiša na Slomškovem trgu 7 je stara mežnarija, ki naj bi služila kot lovska hiša mejnih grofov. Na mestu današnje poštne stavbe iz leta 1894 sta bila nekoč mestni špital in špitalska cerkev sv. Duha. V hiši številka 13 se je rodil pesnik Otokar Kernstock.
Anton Martin Slomšek (1800-1862), mariborski škof, je po končanem bogoslužju v Celovcu leta 1821 služboval kot duhovnik po slovenskem Štajerskem. Leta 1846 je najprej postal opat celjske mestne župnije, še istega leta pa tudi škof lavantinske škofije v Št. Andražu na Koroškem. Za enega izmed svojih ciljev si je zadal težko nalogo, da prenese lavantinski škofijski sedež in ga vzpostavi kot sedež slovenske škofije za štajerske Slovence. Leta 1853 je salzburški nadškof Jožef Maksimilijan baron Tarnoczy izdal spomenico, v kateri je razgrnil svoj predlog v soglasju s Slomškom glede ponovne razmejitve škofij na Štajerskem in Koroškem: sekovska škofija naj odstopi lavantinski škofiji ozemlje na slovenskem Štajerskem, krška škofija pa prevzame od lavantinske škofije njen koroški del. Po skrbnem preudarku se je škof 18. oktobra 1854 odločil, da se sedež škofije prenese v Maribor. V nedeljo, 4. septembra 1859, je škof Slomšek slovesno prevzel mestno cerkev sv. Janeza Krstnika kot prvi lavantinski škof v Mariboru.
Slomšku se je posrečilo združiti vse štajerske Slovence v svoji škofiji in jih tako odtegniti popolni germanizaciji. Slomškovo delo je močno prispevalo h krepitvi slovenske narodne zavesti, čeprav je bil tipičen predstavnik katoliške cerkve tistega časa. Tako je leta 1848 je ostro nastopil proti kmečkim zahtevam, opravičujoč fevdalne pravice z božjo postavo. Pozneje je obsojal kapitalizem in novo industrijsko revolucijo, ki je razdirala staro patriarhalno življenje. V takem razmišljanju je tudi napisal pesem o otroškem delu v tovarnah. Kot krščanstvu tujo miselnost je obsojal nacionalizem. V njegovih konservativnih nazorih je prevladovala ljubezen do slovenščine in vneto slovstveno delovanje. Napisal je vrsto nabožnih in vzgojnih knjig. V smislu obrambe slovenskega jezika, starih šeg in navad mu je bil "odpad od narodnosti smrtni greh". Leta 1859 je v Mariboru odprl semenišče, ki je nove duhovnike vzgajalo v slovenskem jeziku.
Leta 1993 so pred mariborsko stolnico postavili spomenik prvemu mariborskemu škofu Antonu Martinu Slomšku, ki ga je izdelal Marjan Drev, in leta 1996 fontano miru v spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. v Mariboru.
Slovaška ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Stritarjeva ulica po slovenskem pesniku, pripovedniku in dramatiku Josipu Stritarju (1836-1923). Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime najprej le ponemčili v Stritar Gasse, nato pa jo še isto leto preimenovali v Schwalben Gasse (Lastovičjo ulico). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Stritarjeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 so jo preimenovali v Slovaško ulico.
Slovaška je država v srednji Evropi. Leži med Panonsko nižino in Karpati ter meji na Češko, Poljsko, Ukrajino, Madžarsko in Avstrijo. Velika večina države leži v porečju reke Donave. Nižinski del države večinoma ni gozdnat. Obrobno gričevje pokrivajo hrastovi gozdovi, ki proti severu prehajajo v sredogorske bukove. Za višje dele sredogorskega sveta (Nizke Tatre, Velika Tatra) so značilni smrekovi gozdovi, vrhovi Visokih Tater pa segajo že nad gozdno mejo. Najlepši deli gorskega sveta so zavarovani v narodnih parkih (Visoke Tatre, Nizke Tatre, Mala Tatra, Slovensky raj). Najgosteje poseljen je panonski del države, kjer sta tudi največji središči Bratislava in Košice. Gosto naseljena so tudi območja obeh mest in dolina reke Vah, najbolj redko pa hribovit osrednji del. Poleg večinskih Slovakov (86 odstotkov) so tu še številne manjšine (največ je Madžarov, 10 odstotkov).
Okoli leta 835 je bilo območje današnje Slovaške del velikomoravske države, ki po razpadu konec 9. stoletja pride pod madžarsko oblast. Med letoma 955 in1300 je v okviru poljske države, nato pa do konca prve svetovne vojne pod Madžari v okviru avstrijskega cesarstva (Avstro-Ogrska). V husitskih vojnah je J. Žižka iz Trocnova zavzel večji del današnje Slovaške. Po bitki pri Mohaču je južni del države osvojil turški vazal J. Zapolja, Habsburžani pa so dobili severozahodni del. Po odhodu Turkov so Slovake izkoriščali madžarski fevdalci. Madžarizacijski pritisk v drugi polovici 19. stoletja je okrepil narodno zavest Slovakov in potrebo po naslonitvi na Čehe. Maja 1918 je bila v Pittsburghu v ZDA, s sporazumom med T. G. Masarykom in predstavniki Slovakov, Slovaški zagotovljena avtonomija znotraj nove države Češkoslovaške. Oktobra 1918 se je slovaški narodni svet opredelil za enotno državo, kljub temu da se je Slovaška narodna stranka, ki jo je vodil A. Hlinka, zavzemala za avtonomijo. S Trianonsko pogodbo (junij 1920) se je Slovaška mednarodnopravno ločila od Madžarske. Obljubljeno avtonomijo pa je dobila šele ob krizi v češkoslovaški državi leta 1938. Novembra 1938 so sile osi na prvem dunajskem sklepu o mejah Madžarski dodelile širok slovaški mejni pas, z večinskim madžarskim prebivalstvom. Marca 1939 sta ob Hitlerjevi podpori J. Tiso in Durčansky razglasila neodvisno Slovaško, ki je kot Slovaška republika morala sprejeti nemško zaščito. V drugi svetovni vojni se je bojevala na nemški strani proti Poljski in ZSSR. Ko so avgusta 1944 vkorakale nemške enote kot obramba pred sovjetskimi partizanskimi operacijami, se je začel splošni upor. Vstajo so nemške enote zlomile konec oktobra 1944, ko so zasedle Bansko Bystrico. Leta 1945 so državo zasedle ruske enote. Maja 1945 se je Slovaška v starem obsegu izrekla za skupno državo s Češko. Po kratkem obdobju povojnega parlamentarizma je vso oblast v državi prevzela KP, ki je vladala po sovjetskem zgledu.
Njeno povojno zgodovino so usmerjali iz enotnega državnega centra v Pragi. Demokratizacijske procese, ki so se začeli konec 80. let, je vodilo demokratično gibanje Javnost proti nasilju. Po padcu komunizma leta 1990 so se spet okrepila trenja med Slovaki in Čehi, januarja 1993 se je zgodila prostovoljna in mirna razdružitev na češko in slovaško državo.
Slovenska ulica
Zahodni del Slovenske ulice se kot Windische Gasse (Slovenska ulica) prvič omenja leta 1317, vzhodni del pa se kot Burg Gasse (Grajska ulica) prvič omenja leta 1379. Zahodni del ulice se je v 16. stoletju imenoval tudi Graška cesta (1547), saj je tod šla pot skozi Gornja mestna vrata čez Lebarje in preko Plača proti Gradcu. Današnja Slovenska ulica je nastala leta 1876 z združitvijo dveh starih mestnih ulic, Windisch Gasse (Slovenska ulica) in Burg Gasse (Grajska ulica) v novo Burg Gasse (Grajsko ulico). Leta 1919 so jo preimenovali v Slovensko ulico. Po nemški okupaciji so jo ponovno poimenovali Burg Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Slovenska ulica.
Šele konec osemdesetih let 19. stoletja so s podrtjem dveh stavb na skrajnem koncu ulice omogočili prehod iz Slovenske ulice v Strossmayerjevo. Leta 1902 so podrli zadnjo leseno hišo v notranjem mestu, ki je stala za gledališčem. V hiši številka 12 (nekdanja poslovalnica Nove Kreditne banke Maribor na vogalu Slovenske in Tyrševe ulice) se je 23. decembra 1827 rodil poznejši avstrijski admiral, baron Wilhelm Tegetthoff. Leta 1891 so v tej ulici odprli ubožnico kot nadomestilo za meščanski špital na Slomškovem trgu.
Slugova ulica
Leta 1959 so novo ulico na Tezenski dobravi poimenovali Slugova ulica. Ferdo Sluga je bil po prvi svetovni vojni kot ključavničar zaposlen v delavnicah državnih železnic. Do leta 1919 je bil član socialdemokratske stranke, nato pa je prestopil v komunistično partijo. Zaradi komunistične dejavnosti in sodnega pregona je bil odpuščen, zato se je leta 1929 preselil na Ravne in se zaposlil v tamkajšnji železarni. Tudi tukaj ni zdržal dolgo in je zaradi policijskega preganjanja pobegnil v Avstrijo in nato dalje v Nemčijo. Leta 1930 je bil kot komunist izgnan iz Berlina. Preselil se je v Sovjetsko zvezo, kjer je tudi umrl.
