Smederevska ulica
Leta 1964 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Smederevska ulica. Smederevo je obdonavsko mesto v severovzhodni Srbiji, na stiku Moravske doline s Podonavjem. Mesto z okoli 60.000 prebivalci je pomembno obdonavsko pristanišče. V antičnih časih je bila tukaj rimska naselbina Vincea. V 15. stoletju je bilo mesto središče srbske despotovine. Med letoma 1428 in 1430 je dal Jurij Branković zgraditi utrjen dvorec, pozneje trdnjavo s 25 obrambnimi stolpi in mogočnim obzidjem. Leta 1459 so ga zavzeli Turki. Leta 1941 so meščani Smedereva gostoljubno sprejeli izgnane Slovence.
Smetanova ulica
Leta 1899 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Mozart Strasse (Mozartova cesta), po avstrijskem skladatelju Wolfangu Amadeusu Mozartu (1756-1791). Leta 1919 so jo preimenovali v Smetanovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Mozart Strasse, maja 1945 pa so ji vrnili slovensko ime Smetanova ulica. Bedřich Smetana (1824- 1884), češki skladatelj, je bil med letoma 1866 in 1874 dirigent v Pragi, ker pa je oglušel, je moral dirigiranje opustiti in se je posvetil samo skladanju. V njegovem delu so vidni vplivi F. Chopina, E. Liszta in R. Wagnerja, veliko pa je tudi motivov iz češke ljudske glasbe. Skupaj z A. Dvořakom velja za utemeljitelja češke nacionalne glasbe. Dela Bedřicha Smetane: Moja domovina (cikel šestih simfoničnih pesnitev, med njimi Vltava, 1874-1879), zborovske skladbe, komorna glasba, operi Prodana nevesta (1866) in Libuša (1881). Prvo stavbo v tej ulici so zgradili leta 1898.
Smoletova ulica
Leta 1890 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Forstner Gasse (Forstnerjeva ulica), po lastniku zemljišča, ki ga je mestna občina leta 1890 za gradnjo deške ljudske šole III ob Ruški cesti kupila od Antona Forstnerja. V mariborski zgodovini je znan Franc Forstner, ki so ga leta 1809 francoski vojaki skupaj z županom Ferlincem vzeli za talca in jima zagrozili, da ju ustrelijo, če meščani ne zberejo 20.000 goldinarjev vojnega davka. Leta 1919 so ulico preimenovali v Smoletovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Forstner Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Smoletova ulica.
Andrej Smole (1800-1840), mecen, založnik in zbiralec ljudskih pesmi, se je usposabljal za trgovca in se v stikih z velikimi tržaškimi trgovskimi podjetji naučil več tujih jezikov, med drugim francosko, italijansko, angleško. Zaradi čezmernega zadolževanja, nemirnega temperamenta, svobodomiselnosti in revolucionarnih idej ga je oblast večkrat preganjala in je moral med letoma 1827 in 1831 začasno zbežati iz Ljubljane. Bil je med prvimi in najbolj vnetimi zbiralci ljudskih pesmi, večkrat si je zaman prizadeval za njihov natis. Tik pred smrtjo je nabrano gradivo (300 pesmi, predvsem poskočnic) dal Stanku Vrazu. Pozneje jih je bilo v zbirko Slovenske narodne pesmi (1895-1923) uvrščenih 184, nekaj balad in poskočnic pa je izšlo že 1832 v tretjem zvezku Kranjske čbelice v Prešernovi predelavi.
Smole je s Prešernom zasnoval obsežnejši založniški načrt. Tako je leta 1840 izšla knjiga Pesme Valentina Vodnika, isto leto je natisnil tudi komedijo A. T. Linharta Veseli dan ali Matiček se ženi ter lastni prevod igre D. Garricka Varh, oboje v Prešernovi jezikovni redakciji. Smole si je zelo prizadeval za politični poltednik Ilirske novice s tedensko leposlovno prilogo llirski Merkur. Ob Matiji Čopu je bil najbližji Prešernov prijatelj. Bil je romantično vznesen občudovalec in podpornik književnosti, prepričanje, da je materni jezik ena temeljnih pravic, svoboščin in vrednot, pa je dokazoval tudi tako, da si je s prijatelji dopisoval v slovenščini, ne glede na Čopove pomisleke o neustrezni razvitosti slovenskega jezika.
Smrekarjeva ulica
Leta 1951 so stari odcep Šentiljske ceste v Počehovi poimenovali Smrekarjeva ulica. Hinko Smrekar (1883-1942), risar, grafik in slikar, je od leta 1911 živel v Ljubljani, kjer si je 1927. sezidal vilo in v njej vodil zasebno risarsko-slikarsko šolo. Med prvo svetovno vojno je bil zaprt. Leta 1942 so ga Italijani brez sodbe ustrelili v Gramozni jami. Smrekar je najizrazitejši kot satirik in karikaturist ter ilustrator. Bil je najbolj resnicoljuben in jedek satirik svoje generacije in glavni likovni kronist tistega časa, zato je njegovo delo tudi dokumentarno dragoceno. Kritično razgaljanje človeške nespameti in nehumanosti družbe je pojmoval kot umetniško poslanstvo in si v senci sočasnega impresionizma zaman prizadeval, da bi sodobniki karikaturo in satiro sprejeli kot enakovredno slikarsko zvrst. Sodi med začetnike slovenske umetniške grafike. Po njem se od leta 1993 imenuje nagrada za ilustratorske dosežke.
Njegova najpomembnejša dela: karikature v humorističnih in satiričnih časopisih (Osa, Jež, Kurent; Kurentov album, 1918), koledarske risbe v Literarni pratiki za leto 1914, ilustracija knjig - Cankarjeva dela Gospa Judit (1904), Hlapec Jernej in njegova pravica ter Krpanova kobila (1907), knjige F. Levstika Martin Krpan z Vrha (1917), F. Milčinskega Ptički brez gnezda (1917), Gustava Strniše Satire (1938) in Sedem Andersenovih pravljic za šegave modrijane in modrijančke (1940), karikature sodobnikov, posebej javnih osebnosti in umetnikov, kot so Cankar, L. Dolinar, R. Jakopič, akvarelirani risbi Slovenski literati in Maškarada slovenskih upodabljajočih umetnikov (1913), lesorezni cikel Sedem naglavnih grehov (1927), cikel 30 alegorično zamišljenih perorisb Zrcalo sveta (1933).
Sodna ulica
Leta 1898 so novo ulico v Graškem predmestju poimenovali Marien Gasse (Marijina ulica), po zavetnici frančiškanskega samostana in predmestne župnijske cerkve sveti Mariji. Leta 1919 so ime poslovenili v Marijina ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime najprej ponemčili v Marien Gasse, nato pa jo še isto leto preimenovali v Günther Prien Gasse (Ulica Güntherja Priena), po nemškem podmorniškem poveljniku, ki je s podmornico U-47 v angleškem pristanišču Scapa Flow potopil angleško bojno ladjo Royal Oak, Güntherju Prienu (1908-941). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Marijina ulica, leta 1947 preimenovali v Ulico talcev, leta 1952 pa v Sodno ulico. Leta 1998 so ukinili del Sodne ulice med Ulico Vita Kraigherja in Titovo cesto.
Leta 1898 je pričelo v Mariboru delovati okrožno sodišče v novi stavbi na vogalu Cankarjeve in Razlagove ulice. Leta 1902 so zgradili novo sodno palačo z zapori ob novi Sodni ulici, kamor sta se preselila okrajno in okrožno sodišče.
Sokolska ulica
V letih pred svetovno vojno so novo ulico na Studencih, vzporedno s progo koroške železnice, poimenovali Bahn Gasse (Železniška ulica). Leta 1919 so jo preimenovali v Sokolsko ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili ime Bahn Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Kleist Gasse (Kleistova ulica), po pruskem generalu grofu Frideriku von Kleistu (1762-1823). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Sokolska ulica.
Sokolstvo je nacionalistično telovadno gibanje slovanskih narodov. Njegovi pripadniki so se imenovali sokoli, skupno oziroma skrajšano ime organizacij je bilo Sokol. V slovanskih deželah habsburške monarhije je bilo ustanavljanje sokolskih društev odgovor na delovanje nemške nacionalistične telovadne organizacije Turnverein. Prvo sokolsko društvo je bilo ustanovljeno v Pragi leta 1862. Slovenci so leta 1863 ustanovili v Ljubljani društvo Južni Sokol. Sokolstvo se je začelo trajneje širiti v osemdesetih letih. Leta 1882 so ustanovili Tržaški Sokol in Savinjski Sokol v Mozirju, 1887. leta Dolenjski Sokol v Novem mestu in Goriški Sokol v Gorici, 1889. sokolsko društvo v Prvačini, 1890. v Celju in Zagorju ob Savi, 1894. v Postojni, 1896. v Kranju, 1897. v Idriji, 1900. v Solkanu, 1902. v Šiški in 1903. leta v Ljutomeru in Tržiču. Dolgo so bile v ospredju narodnopolitične naloge sokolstva. Leta 1905 so ustanovili Slovensko sokolsko zvezo, ki je povezala sokolska društva.
Sokolstvo je po ločitvi slovenskega narodnega gibanja na liberalno in katoliško dobivalo vedno bolj liberalen značaj po češkem vzoru. Ob ustanovitvi zveze je v njej prevladal vpliv Narodno napredne stranke, zato je naslednje leto prišlo do osamosvojitve katoliških telovadnih odsekov in ustanovitve telovadnih društev Orel. Sokolstvo je bilo do prve svetovne vojne najmočnejša nepolitična liberalna organizacija in je kot takšno prevzelo velik del protikatoliške politične propagande. V desetletju od leta 1903 do 1913 je število sokolskih društev na Slovenskem naraslo s 16 na 115, število članov z manj kot 2000 na več kot 6600. Povečalo se je tudi število telovadcev med člani, pred letom 1914 je aktivno telovadila več kot četrtina društvenih članov. Slovenski sokoli so se dogovorili za enoten kroj, povzet po garibaldincih: siv suknjič, večinoma ogrnjen prek levega ramena, nizka okrogla kapa s sokoljim peresom, pripetim s kokardo. Med sokolskimi vaditelji je zlasti Murnik sestavljal zahtevne proste vaje za javne nastope in zlete, načrtno razvijal športno telovadbo in pisal o strokovnih vprašanjih. Sokoli so ves čas ljubiteljsko uprizarjali drame, komedije in tudi operete, za kar je bilo med občinstvom veliko zanimanja; vsako društvo je vsaj enkrat na leto pripravilo vsaj eno gledališko predstavo. Poleg tega so imela sokolska društva pevske zbore, tamburaške skupine, pihalne godbe in salonske orkestre. Prirejala so izlete, družabne plese, pustna maškaradna rajanja, veselice, silvestrovanja in miklavževanja.
Sokolske prireditve so bile zelo obiskane, imele so velik propagandni in idejni vpliv. Oddelki sokolov so sodelovali na vseh pomembnejših narodnih manifestacijah. Večja društva so imela tudi konjeniške odseke. Junija 1919 so se slovenska, hrvaška in srbska organizacija združile v Sokolsko zvezo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Sedež zveze je bil do leta 1929 v Ljubljani. V želji po poudarjanju jugoslovanske narodne enotnosti so na zletu v Mariboru avgusta 1920 zvezo preimenovali v Jugoslovansko sokolsko zvezo. Konec leta 1921 je v Jugoslovanski sokolski zvezi delovalo 361 društev, od tega v Sloveniji 135. Zveza je imela 38.000 članov, na Slovenskem 17.300 (45 odstotkov vseh). Do leta 1929 je število članov naraslo na 45.000, v Sloveniji pa upadlo na okoli 12.500 (28 odstotkov vsega članstva). To so povzročile velika spolitiziranost sokolskega vodstva, unitaristična politika in srbska prevlada v državi. Takšna politična usmeritev sokolskega vodstva se je še stopnjevala po uvedbi diktature leta 1929. Decembra 1929 je bil z zakonom ustanovljen Sokol Kraljevine Jugoslavije kot državna ustanova, vse druge telovadne organizacije in društva pa so bili razpuščeni. Sedež zveze so preselili iz Ljubljane v Beograd, starosta je postal sedemletni prestolonaslednik Peter I. Karađorđević. Nedemokratična ureditev je med člani vzbujala vedno večje nezadovoljstvo, zlasti pri Slovencih, ki so v preteklosti poudarjali poleg antiklerikalizma, svobodomiselnosti in jugoslovanskega nacionalizma tudi demokracijo.
Po okupaciji leta 1941 so na ozemlju nekdanje Dravske banovine oblasti takoj odpravile sokolske organizacije. Nemški okupator je številne narodnozavedne sokole pregnal in izselil. Del sokolov je sodeloval v NOB pod vodstvom Osvobodilne fronte slovenskega naroda, v kateri so bili sokoli ena od ustanovnih skupin, del pa je bil dejaven med nasprotniki NOB in se je organiziral v Sokolski legiji. Leta 1945 so slovenski sokoli sprejeli sklep o vključitvi nekdanjih sokolskih žup z vsem imetjem v novo telesnovzgojno organizacijo Partizan.
Sončna ulica
Leta 2001 so novo ulico v naselju Marlesovih hiš v Kamnici poimenovali Sončna ulica (vas).
