Žnidaričeva ulica
Leta 1951 so novo ulico v Koroških vratih poimenovali Žnidaričeva ulica. Rudi Žnidarič (1907-1941), delavec v Železniških delavnicah, predvojni komunist, se je po okupaciji pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in že leta 1941 odšel v partizane na Pohorje. Po izdaji so ga ujeli pri Račah. Po hudem mučenju so ga septembra 1941 kot talca ustrelili v Mariboru.
Žoherjeva ulica
Leta 1967 so novo ulico v Brezju poimenovali Žoharjeva ulica. Leta 1998 so ime popravili v Žoherjeva ulica. Lovrenc Žoher (1905-1945), mizarski mojster, se je kmalu po nemški okupaciji leta 1941 pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Zbiral je živež in material za partizane in terenske delavce. V svoji mizarski delavnici v Krekovi ulici je imel bunker, kjer je skrival material in aktiviste. Že leta 1943 so ga Nemci prvič aretirali. Drugič so ga aretirali tik pred koncem vojne marca 1945 in ga kot talca ustrelili pod Pohorjem.
Žolgarjeva ulica
Leta 1876 so majhno ulico za konjeniško kasarno, ki je tekla še med polji, poimenovali Feld Gasse (Poljska ulica), hkrati pa so novo ulico vzhodno od nje poimenovali Röckenzaun Gasse (Röckenzaunova ulica), po načelniku v cesarsko-kraljevem vojnem ministrstvu, vitezu Rihardu von Röckenzaunu (1836-1905). Leta 1919 so ime prve poslovenili v Poljsko ulico, drugo pa so preimenovali v Dajnkovo ulico po jezikoslovcu in nabožnem pisatelju Petru Dajnku (1787-1873). Leta 1938 so Poljsko in Danjkovo ulico združili v Žolgarjevo ulico. Nova ulica je tako segala vse do Tržaške ceste. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Narvik Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Žolgarjeva ulica. Leta 1964 so vzhodni del ulice med Ljubljansko ulico in Tržaško cesto preimenovali v Šilihovo ulico, po slovenskem pedagogu in mladinskem pisatelju Gustavu Šilihu (1893-1961). Leta 1971 so del med Šilihovo in Žitno ulico preimenovali v Trg Miloša Zidanška.
Ivan Žolgar (1867-1925) je po končani gimnaziji v Mariboru študiral pravo v Gradcu in Parizu
Ivan Žolgar (1867-1925), pravnik, po končani gimnaziji v Mariboru je med letoma 1889 in 1894 študiral pravo na univerzi v Gradcu in Parizu. Ko se je po majniški deklaraciji leta 1917 avstrijska vlada hotela približati jugoslovanskim narodom v monarhiji, je bil Žolgar avgusta 1917 imenovan v uradniški vladi Ernesta Seidlerja za ministra brez listnice s posebno nalogo, da pripravi ustavno reformo v smislu narodne federalizacije avstrijske polovice monarhije. Ob prevratu 1918 ga je JDS predlagala za predsednika narodne vlade za Slovenijo, vendar ga je SLS zavrnila. Novembra 1918 je postal predsednik upravne komisije v oddelku za notranje zadeve, kjer je naredil načrt začasne ustave in uprave za Slovenijo. Pozneje je bil zastopnik Kraljevine SHS na prvi skupščini Društva narodov v Ženevi leta 1920. Že leta 1919 je bil Ivan Žolgar imenovan za rednega profesorja novoustanovljene Pravne fakultete v Ljubljani, a je zaradi diplomatskih obveznosti šele leta 1921 opravil nastopno predavanje. Diplomatsko udejstvovanje in profesura sta mu prinesla članstvo pri Stalnem meddržavnem razsodišču v Haagu. Žolgarjevo področje je bilo javno pravo, do prevrata predvsem državno (ustavno), po njem pa meddržavno. Kot minister je bil prvi in edini Slovenec na takem položaju v Avstro-Ogrski. Leta 2007 so traso Žolgarjeve ulice spremenili tako, da so jo od obstoječega slepega zaključka podaljšali proti vzhodu do Žitne ulice.
Župančičeva ulica
Leta 1951 so novo ulico na Teznu poimenovali Župančičeva cesta. V šestdesetih letih 20. stoletja so ime popravili v Župančičeva ulica. Oton Župančič (1878-1949) je bil slovenski pesnik in dramatik. Do leta 1905 se je pesnik podpisoval Zupančič. Že v gimnaziji je skupaj z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom in Ivanom Cankarjem deloval v literarnem krožku Zadruga. Po končanem študiju zgodovine in zemljepisa na Dunaju je v Parizu spoznal moderno socialno misel in filozofijo. Po vrnitvi je delal kot domači učitelj, mestni arhivar, dramaturg in upravnik SNG. Leta 1938 je postal redni član SAZU. Leta 1899 je izšla njegova zbirka Čaša opojnosti, ki vsebuje dekadenčne ljubezenske izpovedi, frivolnost, igrivost in blasfemičnost v sproščenem melodičnem verzu, nazorska iskanja z individualnimi simboli in pesmi z ljudsko motiviko in slogom. Čez plan (1904) prinaša poklon umrlemu prijatelju Murnu, prevevata jo optimistični vitalizem in vera v poslanstvo pesnika genija.
Ob ljubezenski, bivanjsko refleksivni in domovinski pesmi se v Župančičevih romancah, baladah in impresijah pojavljajo ljudski motivi in podobe belokranjskega življenja. V Samogovorih iz leta 1909 se v vitalizem naselijo dvom, duhovna razklanost, presežena v religioznih iskanjih in vizijah harmonične skupnosti (Prebujenje, Z vlakom, Duma). Vojne, nacionalne, domovinske in socialne pesmi prevladujejo v zbirki V zarje Vidove iz leta 1922. V tridesetih letih se simbolizem z bogato metaforiko in spevnim svobodnim verzom umika preprostejšim, klasično oblikovanim miselnim in ljubezenskim pesmim.
Zbirka Zimzelen pod snegom (1945) je izpoved medvojnega trpljenja, boja in upanja. Preostala dela: drama Veronika Deseniška (1924); otroška poezija: Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1913), Sto ugank (1915), Ciciban (1915); mojstrski prevodi dramskih del (Shakespeare, Moliere, Rostand, Calderon, Hofmannsthal).
