Žički prehod
Ulica oziroma prehod se prvič omenja leta 1346 kot Bruder Gasse (Ulica bratov), po bratih minoritih iz bližnjega minoritskega samostana. Leta 1760 so jo imenovali Minoriten Gässl (Minoritska uličica). Leta 1822 so jo poimenovali Büchenmacher Gassl (Puškarska uličica). Leta 1824 se pojavi ime Obere Lend Gasse (Zgornja pristaniška ulica). Leta 1839 so jo poimenovali Seitzerhof Gasse (Ulica Žičkega dvora). Leta 1919 jo preimenujejo v Langusovo ulico, po slovenskem slikarju Matevžu Langusu (1792-1855). Leta 1938 jo preimenujejo v Žički prehod. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Seitzerhof Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Žički prehod.
Ulica je dobila ime po stavbi nekdanjega Žičkega dvorca, do katerega vodi prehod. Žički dvorec se prvič omenja leta 1422. Nekdanji dvorec, ki ima danes baročni videz, sestavljata dve stavbi, ki tvorita proti Dravi atrij, zaprt z visokim zidom. Kompleks je bistven sestavni del mestne vedute, ki v svoji notranjosti skriva vrsto izjemnih arhitektonskih kvalitet.
Židovska ulica
Ulica se prvič omenja leta 1353 kot Juden Gasse (Židovska ulica). Po izgonu Židov iz Maribora in preureditvi sinagoge v katoliško cerkev Vseh svetih so v začetku 16. stoletja del ulice preimenovali v Allerheiligen Gasse (Ulica Vseh svetih). Dolgo je veljalo prepričanje, da so po izgonu Židov iz Maribora in preureditvi sinagoge v cerkev Vseh svetih preprosto vpeljali poimenovanje Ulica Vseh svetih. Toda dokument iz leta 1564, ki govori o prodaji nepremične, omenja leseno hišo v mestu Maribor v Ulici Vseh svetih (Allerheiligen Gasse), ki s svojo prednjo stranjo meji na Židovsko ulico (Judengassen). Očitno je, da so le del ulice preimenovali v Ulico Vseh svetih, del pa je obdržal staro ime Židovska ulica. Najverjetneje je vzhodni del ulice ob novi cerkvi dobil ime Ulica Vseh svetih, zahodni del, ki je tekel do Dravske ulice, pa je obdržal staro ime. Ob izgradnji novega državnega mostu leta 1913 in rušenju hiš na levem bregu je zahodni del ulice postal del razširjenega Glavnega trga in Židovska ulica je za šest let izginila iz mesta. Leta 1919 so preostali del ulice ponovno preimenovali v Židovsko ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 jo preimenujejo v Allerheiligen Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Židovska ulica.
V Mariboru so se Židje naselili v drugi polovici 13. stoletja, ko je bila dana podlaga za njihovo eksistenco. Židje so se kot posebne skupine prebivalstva z lastno vero, običaji in načinom življenja naseljevali znotraj mestnega obzidja v posebni mestni četrti, kar pa ne pomeni, da so živeli izključno le v getu. Verske obrede so opravljali v sinagogi, ki je bila v vsaki židovski četrti versko, duhovno in kulturno središče židovske občine. Mariborska sinagoga se prvič omenja šele leta 1429, vendar je najverjetneje stala že v 14. stoletju. Njeno gotsko fasado, ki gleda proti Dravi, poudarjajo trije stopničasti oporniki. Poleg sinagoge sta bila še talmudska šola in pokopališče, ob reki Dravi pa obredno kopališče.
Židje so se na splošno ukvarjali z denarnimi posli, v prvi vrsti s posojanjem denarja. Bili pa so tudi trgovci ter so s svojimi zvezami posredovali med domačo in tujo trgovino. Od začetka 15. stoletja pa vse do sredine stoletja se je položaj Židov neprenehoma slabšal. V mnogih deželah je naraščalo sovraštvo do Židov, ki je imelo korenine v verskih, gospodarskih in socialnih razmerah 15. stoletja. Cesar Maksimilijan je ugodil prošnji deželnih stanov in 10. marca 1496 izdal ukaz, da morajo Židje zapustiti Štajersko. Tako so Židje leta 1497 morali zapustiti tudi Maribor. Po izgonu Židov iz Maribora sta mariborska meščana Bernardin in Barbara Drukher leta 1501 kupila nekdanjo židovsko sinagogo in jo dala preurediti v cerkev Vseh svetih. Cerkev je bila pozneje večkrat prezidana in uporabljena v različne namene, od skladišča in kleti do tovarne. Na južnem koncu nekdanjega geta, na mestnem obzidju, stoji še danes eden izmed obrambnih stolpov - Židovski stolp. Sezidan je bil leta 1465 na mestu starejše stražarnice. V zadnji četrtini 17. stoletja so ga povišali in pokrili z zatrepasto streho. Zidovi, debeli 1,5 metra, so v spodnjem delu iz kamna, v zgornjem pa iz opeke.
Žitna ulica
Leta 1899 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Getreide Gasse (Žitna ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Žitna ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili ime Getreide Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Josef Kainz Gasse (Ulica Jožefa Kainza), po avstrijskem igralcu Josefu Gottfriedu Ignatzu Kainzu (1858-1910). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Žitna ulica. Ulica je dobila ime po velikem vojaškem skladišču (predvsem ovsa) in pekarni, ki so ju na to mesto preselili z dvorišča današnje župnije na Slomškovem trgu in iz skladišča sena in lesa iz Strme ulice.
Žmavčeva ulica
Leta 1951 so novo ulico na Teznu poimenovali Žmavčeva ulica. Andrej Žmavc (1874-1950), enolog, je po končanem učiteljišču v Mariboru in Ljubljani leta 1894 poučeval v več krajih (Strmec pri Vojniku, Šempeter v Savinjski dolini, Žalec, Žusem, Trebnje). V letih 1903 do 1905 se je izpopolnjeval v Nemčiji, Franciji in Švici. Med letoma 1905 in 1908 je bil potujoči učitelj za sadjarstvo in vinogradništvo ter komisar pri zvezi gospodarskih zadrug v Gradcu. Od leta 1908 do 1912 je bil generalni inšpektor posestev kneza Metternicha, od 1912 do 1914 inšpektor pri deželskem gospodarskem svetu v Zadru, od 1914 do 1918 inšpektor in šef oddelka pri centralni zvezi gospodarskih zadrug na Dunaju.
Andrej Žmavc je kot ravnatelj Vinarske in sadjarske šole v Mariboru to šolo dvignil v vzoren šolski zavod
Po prvi svetovni vojni je bil najprej inšpektor pri Kmetijskem poverjeništvu v Ljubljani, leta 1920 pa je postal ravnatelj Vinarske in sadjarske šole v Mariboru. Prej nemško šolo je reorganiziral in dvignil v vzoren šolski zavod. Pridobil je moderna učila, aparate, orodje in gospodarske naprave. Zlasti pa si je prizadeval za obnovo vinogradov, uvajanje kakovostnih vinskih sort, izrabo ekološko najugodnejših leg za napravo vinogradov in sadovnjakov. Boril se je proti samorodnicam, proti izkoriščanju vinogradnikov in viničarjev, za ustanavljanje hranilnic in posojilnic ter vinarskih in sadjarskih zadrug. Kot vinarski in sadjarski strokovnjak je bil priznan in cenjen doma in na tujem. Posebno zaslužen je bil za izpopolnitev slovenskega izrazoslovja vinogradniške, kletarske in sadjarske stroke. Dela: Kmečka posojilnica (1907), Zwei Weinbaufragen (1912), Vinarska in sadjarska šola v Mariboru v šolskem letu 1923/24 (1924), Grozdni sukač (1927), Das jugoslawische Weingesetz (1931), Vinski zakon in kletarski vedež (1932).
