Mariborski glasbenik Mario Modrinjak se je poslovil prehitro: Ko veš, da bo prišla

​Veš da bo prišla, toda nočeš misliti na to. Ampak ko pa enkrat začutiš njeno sapo na vratu, takrat začutiš življenje tako močno kot še nikoli. Tako je bobnar več mariborskih glasbenih skupin Mario Modrinjak v februarju razmišljal v naši rubriki 25-krat na kratko. V juniju 2019 je izvedel za diagnozo, po kateri naj bi imel samo nekaj mesecev življenja, on pa se je boril, nastopil v dokumentarcu, igral bobne, kolesaril.

"Smo samo enkrat tukaj? Se rodimo samo enkrat? Ne vem, me pa zelo zanima," je leta 1966 rojeni Mario napisal h geslu Rojstvo. Rad je imel sončne vzhode, sicer pa tudi meglo, oblake in dež. V otroštvu, v sedemdesetih letih na Studencih, so bili središče življenja Drava, studenški gozd, Pekrska gorca ..., Maja, Suzana, Drejč, Tatjana, Tanja, Bobek, Pingo, Tetika, Majhen, Majcen, Meta, Daljevič in drugi, je našteval. Tudi pri njem so bile najbolj spredaj v spominu nedelje iz otroštva. "Goveja juha, pohano, Mariborski feljton, popoldan pa formula ena. Zvečer kruh z ostanki pohanega s kislimi kumaricami, nedeljsko kopanje, potem pa Gruntovčani ali pa Kamiondžije." Špageti vesternov Sergia Leoneja se je spomnil. Že v otroštvu so ga torej pritegnili. "Once Upon a Time in the West, začetna scena na postaji, ko oni trije revolveraši čakajo na vlak. Neponovljivo."

V dokumentarnem filmu Biti Mario Rudija Urana je odkrito razlagal o dogajanju v njem. "Ko vidiš neki rok, koliko ti je ostalo. Ko se vprašaš, kaj naj zdaj naredim. Nič, idi pa porihtaj, kaj imaš. Takrat pa te res po glavi. Potem pa se moraš pač odločiti, kaj boš naredil. Lažje je živeti, ko se sprijazniš, da boš umrl. Tako kot jaz te dni živim, te mesece, tako še nikoli nisem živel, nikoli še nisem življenja čutil, kot ga čutim zdaj." Novinarska kolegica Melita Forstnerič Hajnšek je v recenziji napisala, da je bil ustvarjen brez patetike, brez (samo)pomilovanja, z eno samo toplino, da je režiser aktivno spremljal svojega portretiranca skozi čas, kronološko sosledje posnetkov je slikalo noro živ Maribor, ki je imel v nekih letih 70 bandov, da je bil nežen, razumevajoč, diskreten spremljevalec, a vseskozi tudi akter dogajanja. "Sočutno, z globoko empatijo in toplino sledi potezam njegovega tršatega obraza, ki so bile od nekdaj otožne, na malce donkihotovskem telesu. Tudi njegov nasmeh je tak, s tistimi povešenimi kotički presunljivo modrih oči. Že na zgodnjih posnetkih, ki so vseskozi Rudijevi, razen najzgodnejših iz otroštva, družinskih, se v njegov izraz zmeraj prikrade otožnost, sled grenkobe. Njegova iskreno iskriva pripoved je vseskozi prepikana s črnim humorjem."

Mario je Mihi Dajčmanu v Večerovi rubriki Grema na kafe pripovedoval o tem, kako preživeti zadnje dni. "Pa saj človek že prej ve, kaj bi moral narediti, ve, kaj bi bilo fajn, pa da se ne bi grebli za neke stvari in da bi dali nekaj na stran. Vedno misliš, da veš, kaj boš naredil, ampak prej moraš še to in ono ... in evoga, bum, si prepozen. Ni fajn, da moraš dobiti focn, da se tega zaveš. Ko si v moji fazi, se začneš zavedati, da nimaš toliko prihodnosti, da boš razmišljal, kam boš šel na morje drugo leto, kaj boš v življenju še naredil. Zavedaš se, da imaš danes, morda jutri, fajn pa bi bilo, če bi še bilo do konca tedna, da se bomo za vikend imeli fajn. V takšni situaciji najprej odpadejo materialne potrebe, potem odletijo negativne misli, potem se izogibaš ljudi, ki vedno najdejo nekaj negativnega in jim je največji problem, kakšen je zdaj prenovljeni trg, kakšne so luči, ali je vodomet ali ne. Ne veseli jih, da nekaj imamo, da lahko normalno živimo in se imamo fajn. Nehajte se obremenjevati s tem, naj ne bo problem, da si daš masko gor ali dol. Za takšne stvari se jaz ne bi več sekiral v življenju."

Prijatelji so tisti ljudje, ki mi držijo glavo nad vodo, medtem ko jaz spodaj brcam in se nekako poskušam obdržati na gladini, je za naših 25-krat opomnil, kaj je pomembno v življenju. Sovražnikom ne bi nič vračal, ker življenje poskrbi za to, da so računi plačani. Priznal je, da je imel nekaj idolov. "Še vedno se učim od njih. Ampak jih ne kopiram. Ker samo originali nekaj veljajo." Kadar je le lahko, je šel v temi na sprehod po gričih okoli Maribora. "Eno fotografijo naredim s telefonom in jo objavim na facebooku. Pol se pa cel dan z lajki hranim," se je pošalil o izletih. "Kljub temu, če si tako kot jaz mešanica Čehov, Ljubljančanov, Prlekov in Hrvatov. Če si tu rojen, če si odrasel na teh ulicah, med temi hišami in med temi ljudmi, ga imaš preprosto rad. Ne gre drugače," je menil o svojem mestu. In Maribor je imel rad njega. Nemškega ovčarja bi imel, da bi mu čuval vrt in hiško, ko ga ne bi bilo doma, je tudi povedal nam, ki tu in zdaj ne razumemo Nietzschejevega nasveta, da je treba umreti pravi čas.