Marlene Dietrich je postala in za vedno ostala pojem usodne ženske

Marlene Dietrich velja za eno največjih in najbolj skrivnostnih filmskih in pevskih ikon 20. stoletja. Njena kariera se je raztegnila preko sedmih desetletij, a ob vseh filmskih vlogah, bilo jih je več kot 50, in glamurozni pevski karieri se je v zgodovino najbolj zapisala s svojo prvo veliko vlogo Lole Lole s cilindrom na glavi in podvezicami v filmu Modri angel. Postala je pojem usodne ženske in to ostala vse do danes.

Maria Magdalena Dietrich se je rodila 27. decembra 1901 kot mlajša od dveh hčera v premožni družini v Schönebergu, delu Berlina. Njena mati je izhajala iz znane urarske družine, oče je bil policist. Doma so jo klicali Lena, pa tudi Lene. Ko je bila stara enajst let, je svoje ime z vzdevkom spojila v novo ime; postala je Marlene. Že kot otrok je vzljubila glasbo, učila se je igrati violino in hotela postati koncertna violinistka, a ji je poškodba zapestja sesula te sanje. Zato pa je odkrila čar gledališča in kasneje filma, ki je bil takrat še v povojih.

Ena od številnih dvoumnih nejasnosti, ki so jih njene biografije polne, je začetek kariere pri znanem Maxu Reinhardtu, a menda nikoli ni uspešno opravila avdicije pri njem. Je pa leta 1921 začela z manjšimi vlogami v gledališču, leto kasneje je prvič zaigrala v filmu, imela je manjšo vlogo v filmu Taki so moški. Še istega leta je na snemanju filma Tragedija ljubezni spoznala Rudolfa Sieberja, s katerim se je poročila leta 1924, konec tega leta se jima je rodila hčerka Maria Elisabeth Sieber, kasneje bolj znana kot Maria Riva.

Usodna ženska zasanjanega pogleda

Prelomnico v karieri je Marlene prineslo leto 1929, ko je bila povabljena na avdicijo za film Modri angel. Režiserja Josefa von Sternberga je tako očarala, da se je takoj odločil zanjo in se tako v zgodovino zapisal kot "odkritelj" Marlene Dietrich. Modri angel je bil začetek njunega uspešnega sodelovanja, ki se je nadaljevalo v ZDA s številnimi filmi. Bila je prva nemška igralka, ki je uspela v Hollywoodu.

Menda se je na prigovarjanje von Sternberga, ki ji je pomagal pri učenju angleščine, odločila, da radikalno spremeni svoj videz in postane bolj "hollywoodska": izgubila je precej kilogramov, za izrazitejši ličnici je žrtvovala tudi nekaj zob. Sodelovanje z von Sternbergom, ki je bil mojster razsvetljave in fotografije, pri snemanju se je posvečal tudi vsem podrobnostim scenografije in kostumografije, je dalo produkt - idealno vizijo Marlene Dietrich, nemške dive, svetovljanske usodne ženske zasanjanega pogleda. Kritiki si niso enotni, koliko je bila ta podoba zasluga von Sternberga, koliko pa Marlene, a dejstvo je, da po prekinitvi sodelovanja nihče od njiju ni več dosegel takih zvezdniških trenutkov.

Marlene je potem sodelovala še s številnimi režiserji, tudi z Billyjem Wilderjem, Alfredom Hitchcockom in Orsonom Wellesom. Bila je tudi uspešna pevka, njena glasbena kariera je trajala več kot pol stoletja. Še preden je dosegla svetovno slavo, je z Margo Leion leta 1928 posnela skladbo Najboljši prijateljici, ki je imela močno lezbično sporočilo in je bila velik hit v Berlinu "norih dvajsetih". Leta 1930 je posnela ploščo s skladbami iz filma Modri angel, med njimi je bila tudi pesem Friedricha Hollaenderja Ich bin von Kopf bis Fuss auf Liebe eingestellt (Od glave do peta sem pripravljena za ljubezen), ki je ostala njena najbolj prepoznavna pesem in jo je še desetletja pela na vseh koncertih.

Znana je bila kot ostra nasprotnica nacizma, ni se bala javno izražati svojih političnih stališč. Zaradi nacizma se je odrekla nemškemu državljanstvu in leta 1939 sprejela ameriško. Ko so ZDA decembra 1941 vstopile v vojno, je bila med prvimi zvezdnicami, ki so nastopale za vojake, spodbujala je tudi prodajo vojnih obveznic. Menda jih je prodala več kot katerakoli druga slavna osebnost iz sveta filma.

V letih 1944 in 1945 je za vojake nastopala tudi na frontah v Alžiriji, Italiji in Franciji, kasneje je skupaj z generaloma Gavinom in Pattonom odšla tudi v Nemčijo, kjer je še vedno divjala vojna. Nastopala je dobesedno na prvih bojnih linijah, na vprašanja, zakaj se izpostavlja nevarnosti, pa je odgovarjala: "Ker so to spodobi."

Leta 1944 je začela sodelovati v projektu Musac, s katerim so z glasbeno propagando skušali demoralizirati sovražno vojsko. Takrat je Marlene posnela svojo izvedbo skladbe Lili Marleen, ki pa je bila že prej priljubljena pri vojakih na obeh straneh.

Ena prvih v hlačah

Leta 1960 je spet nastopila v Nemčiji in doživela mešan sprejem. Mnogi Nemci so ji zamerili, da je izdala domovino, drugi so jo toplo sprejeli, njen veliki oboževalec je bil tudi tedanji berlinski župan Willy Brandt. Kmalu zatem je nastopila tudi v Izraelu in pela v nemščini, s čimer je prekršila neuradno prepoved uporabe nemščine v judovski državi.

Marlene Dietrich je desetletja slovela tudi kot modna ikona. Skupaj s Katharine Hepburn je bila ena prvih žensk, ki so že v 30. letih nosile hlače. S svojim androgenim slogom oblačenja se je tudi kasneje požvižgala na to, kaj je "žensko" ali "moško". Izjavila je: "Oblačim se zase. Ne za videz, ne za publiko, ne za modo, ne za moške."

Za razliko od skrbno načrtovane in vzdrževane zvezdniške podobe pa je zasebno življenje vedno skrivala pred javnostjo. S Sieberjem je sicer ostala poročena do smrti, a imela je veliko ljubezenskih zvez tako z moškimi kot z ženskami. Za vse te zveze, znane so tiste s pisateljem Erichom Mario Remarquom, francoskim igralcem Jeanom Gabinom, igralcem Yulom Brynnerjem in kubansko-ameriško pisateljico Marcedes de Acosta, sicer partnerico Grete Garbo, sama pa je med svoje ljubimce uvrstila tudi Georgea Bernarda Shawa in celo Johna Kennedyja, naj bi bil njen mož vedel, saj naj bi mu tudi redno prebirala ljubezenska pisma svojih ljubimcev in ljubimk.

Vse do sredine 70. let je nastopala kot kabaretistka v gledališčih po vsem svetu. V oprijetih oblekah, na katere je bilo našitih na tisoče kristalov, in v ogrinjalu iz labodjega perja je pod spretno nastavljeno odrsko razsvetljavo še v poznih letih ohranjala glamurozen videz. 29. septembra 1975 je med nastopom v Sydneyju padla z odra in si zlomila stegnenico. Ko je leto kasneje za posledicami raka umrl njen mož Rudolf Sieber, je končala kariero. Sicer je leta 1979 še nastopila v filmu Just a Gigolo z Davidom Bowiejem v glavni vlogi, a v glavnem se je zadrževala v svojem stanovanju v Parizu, odvisna od alkohola in protibolečinskih tablet.

Leta 1979 je izdala avtobiografijo z naslovom Nehmt nur mein Leben (Vzemite mi le življenje). Leta 1982 je pristala na sodelovanje v dokumentarnem filmu o sebi, ki ga je režiral Maximilian Schell, a ni dovolila snemanja, posneli so le njen glas.

Umrla je 6. maja 1992 zaradi odpovedi ledvic, stara devetdeset let. Na svojo željo, ki jo je izrazila po padcu berlinskega zidu, je pokopana v Berlinu, na pokopališču Städtischer Friedhof III, v bližini hiše, kjer je bila rojena.