Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica so zgradile svet, vzporeden resničnemu, in botrujejo odraščanju generacijam otrok

Ob misli na otroštvo in knjige, ki smo jih držali v majhnih rokah, se v spominih večine nas vrtijo Sneguljčica, Rdeča kapica, Trnuljčica, Palčica. Njihove podobe so nam zasnovale temelje pogleda v svet in tlakovale naše vrednote. Prišle so izpod čopiča Marlenke Stupica. Slikati je začela po drugi svetovni vojni in vnašala barve v okrevajoč svet petdesetih let prejšnjega stoletja. Tri desetletja kasneje je začela pravljične podobe ustvarjati njena hči Marija Lucija Stupica. Med drugim do popolnosti izdelane umetnine Andersenovih likov v knjigah Pastirica in dimnikar, Svinjski pastir, Leteči kovček, Kraljična na zrnu graha. Zdaj je tukaj Hana, hči in vnukinja umetnic, prav tako ilustratorka. Iz leta v leto bolj odlična, priznana in za tiste, ki so se srečali z njenimi ilustracijami v knjigah Rokavička, Zajčkova Hišica ali Schönwerthove pravljice, brez nepotrebne skromnosti - osupljiva. Vse tri generacije Stupičevih so zasidrane v svetu pravljičnega - zgradile so ga vzporedno z resničnim, meni Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, režiserka in avtorica dokumentarnega filma o treh generacijah pravljičark.

Tri umetnice, tri kraljice

Tudi nje se je v življenjskih in umetniških zgodbah Marlenke, Marije Lucije in Hane nekaj tako dotaknilo in navdušilo, da je ustvarila dokumentarni film o skoraj stoletju ustvarjanja gospe Stupica. "Ilustracije so za otroka prve galerije, prve razstave in prvi muzeji. Strašno pomembno je, kakšno sled pustijo ta prva srečanja v našem življenju in na kakšen način oblikujejo percepcijo sveta in vrednote. Zase trdim, da so mi podobe Marlenke Stupica - pa tudi ilustracije nekaterih drugih slikark in slikarjev, s katerimi sem se srečala v otroštvu - pomagale videti prave barve, razumeti prostor, naravo in družbo. Če ne bi odraščala med njenimi odsevi sveta, mogoče ne bi bila taka, kot sem. Za druge generacije najbrž velja podobno," pravi Majda Širca in se sprašuje, le kako bi lahko spregledali tako ključne in prevečkrat nevidne botre našega odraščanja. Zasidrale so se v svetu pravljičnega in zaznamovale generacije otrok, ob tem pa dodale svoj ne majhen kamenček v zgodovino slovenske likovne umetnosti. In sedanjosti.

"Risala sem menda od svojega prvega leta, odkar pomnim, kakšne čačke, potem pa sem risala po fantaziji. Vse je bilo popisano in porisano, kjerkoli se je dalo. V glavnem figure in obrazi," v filmu deli spomine Marlenka Stupica, čistokrvna Ljubljančanka, katere neskončna domišljija je tkala tudi našo. Kako pomembno vlogo imajo pravljice pri oblikovanju percepcije sveta že od nekdaj, je z nami razmišljala tudi avtorica filma. "V filmu slišimo, da so pravljice kot materino mleko, saj imajo pomembno vlogo pri oblikovanju značajev in domišljijskega sveta. Princip pravljičnega ali realnosti prirejenega je večen - vtkan je v antiko, krščanstvo ... Četudi so pravljice, kot jih poznamo danes, mlajšega veka. V različnih družbenih okoliščinah so se modificirale, a vedno so imele močno vlogo: sooblikovale so navade, disciplinirale družbo, postavljale norme, ločevale dobro od zla itd. Vse tri Stupičeve so s svojim - le na videz podobnim likovnim jezikom - dajale tem pripovedim barvo: Marlenka je v črno-beli povojni svet vnašala sonce in odprtost, Marija Lucija je kasnejše obdobje osemdesetih in devetdesetih let videla bolj tesnobno in melanholično, Hana je polna igrivosti, referenc v zgodovini in preobratov." Širca doda, da so vse tri umetnice kraljice treh generacij in enega neskončnega polja domišljije, ki ga čas ne more postarati.

Vsaka je iskala svojo pot

A nad tremi umetnicami je na svoj način bedel še en velikan slovenske likovne umetnosti, mož, oče in dedek. Niso sicer ustvarjale v njegovi senci, a njihovi umetniški opusi so se prepletali in eden drugega zaznamovali. Kljub različnosti ilustratork in njihovih del film najde nekaj, kar jih zares povezuje: popolno predanost, saj so svoje umetnine delale tako, kot da bi šlo za življenje in smrt.

"Mislim, da vsem trem ni bilo prav enostavno. Po eni strani je bila nad njimi velika persona Gabrijela Stupice, ki je bil eden naših pomembnejših slikarjev modernizma, profesor in umetnik za velikim štafelajem, ki je vedno na novo upodabljal svojo hčerko Marijo Lucijo - vse od njenega zgodnjega otroštva do podob imaginarne neveste. Marlenka, ki je bila na likovni akademiji študentka druge povojne generacije, ko je bilo tam le nekaj žensk, je morala zgraditi svojo pot. Kako zanimivo je primerjati Marlenkino upodobitev hčerke Marije Lucije in Gabrijelovo! Marlenkina hčerka kot Sneguljčica ali Palčica je ravno tako modernistična, a ker pripada manj vzvišeni umetnosti, ki ni nastajala v ateljejih in na velikih platnih, temveč z discipliniranim, vztrajnim in miniaturnem risanjem, ni imela enakega primata."

Da se je Marija Lucija zagotovo srečevala s senco slavnega očeta in izjemne matere, se spominja tudi Majda Širca, ki jo je kot dekle opazovala na sprejemnih izpitih na likovni akademiji. Zdela se ji je celo bolj zaskrbljena kot vsi ostali študentski kolegi, nam je povedala v pogovoru. "Tudi ona je iskala svojo pot v drugačnosti od matere in takrat že zelo razvite ilustracije. In res, Marija Lucija je Andersena prerodila, svoj slog tesnobe, najbolj viden v Prešernovi Leonori, pa izpilila čez meje pravljičarke. Hana, ki je pravzaprav še zelo mlada, se najbrž prebija skozi vse te sence, ampak je že trdno na soncu."

Meditacija v slikanju

Hana Stupica je prav tako risala že od mladih nog, a je bila v mladosti odločena, da ne bo postala ilustratorka. Kljub temu jo je življenje pripeljalo pred vrata akademije za likovno umetnost, kjer se je trudila delati po svoje in se ne obremenjevati s svojim priimkom. Razvila je čisto svoj osupljiv slog, ki navdušuje z detajli. Njene ilustracije skrivajo toliko podrobnosti, da jih lahko opazuješ nenavadno dolgo. In vsakič najdeš še nekaj novega. Vse te neštete poteze, zaradi katerih jo mnogi sprašujejo, kako se ji vendar ljubi, njej predstavljajo meditacijo. Vanje skriva tudi izkušnje svojega sveta. O prepletenosti umetnosti in resničnega razmišlja tudi Širca, ki meni, da četudi se naslikane podobe zdijo drugačne, kot so stvari v življenju, in da se pravljice dogajajo zunaj tega sveta, je imaginarni svet vedno v dialogu z realnim. "Meni se v Hanini Rokavički, ki je ukrajinska pravljica, prikažejo ljudje, ki iščejo dom, vidim begunce, osamljene in zapuščene ljudi, ki jih je danes poln svet. In vidim rešitev, ki je v resničnosti ni, saj se v pravljici vse živali - tudi tiste, ki se med seboj ne ujemajo - stisnejo in zaspijo v toploti mehke rokavičke. V Zajčkovi hišici Anje Štefan, ki jo je tudi ilustrirala Hana, si živali med seboj solidarnostno pomagajo - razen lisice, ki v nesreči išče profit. Resničnost je vedno tu." Tako avtorica dokumentarnega filma Tri generacije - Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica, ki bo premierno prikazan na prvem programu Televizije Slovenija v nedeljo, 19. decembra, zvečer.