Pri štirinajstih letih je imel dovolj vaj za klavirjem, v roke je vzel košarkarsko žogo. Bil je jugoslovanski košarkarski reprezentant v mlajših selekcijah, a je hitro zagrabil za trenerski poklic in se hitro uveljavil pri zagrebški Lokomotivi, takrat glavnem klubu hrvaške prestolnice. Vodstvo Košarkarske zveze Jugoslavije je takrat 35-letnemu Mirku Novoselu zaupalo vodenje košarkarske reprezentance. To zaupanje je dobil na predlog profesorja Aleksandra Nikolića, ki je bil alfa in omega, nesporna avtoriteta stroke v takratni jugoslovanski košarki. Novosel ga ni izneveril. Med letoma 1973 in1976 je z Jugoslavijo osvojil dva naslova evropskih prvakov, bil je svetovni podprvak leta 1974 v Portoriku in olimpijski podprvak leta 1976 v Montrealu.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se dogajali veliki premiki. In ob vseh premikih na področju tedanje skupne države je treba omeniti trenutek iz leta 1976. V Zagrebu so čutili, da tem trendom ne bodo kos. Zdolgočasena Lokomotiva je potrebovala nov zagon. Kljub velikemu Nikoli Plećašu so Zagrebčani zaostajali za konkurenco. Takrat že reprezentančno uveljavljeni trener Mirko Novosel - z manirami zahodnjaškega načina vodenja ekip, saj je veliko časa prebil na šolanju v ZDA - je vedno želel nekaj več. Politične strukture so mu bile naklonjene.
Cibus bonus - Cibona
Slavko Šajber, ki je deset let pozneje zaslovel kot predsednik Nogometne zveze Jugoslavije, je bil tedanji vodja zagrebške partijske organizacije. Sklical je sestanek direktorjev vodilnih zagrebških prehrambenih podjetij in projekt je zaživel. Vsi šefi tedanjih prehrambenih velikanov, ki so po nekem nalogu morali vstopiti v to zgodbo, najbrž niso slutili, da so ustvarili ime, ki je postalo franšiza. Pojem, ki ga današnja mladina po zgledu NBA zdaj veliko uporablja. Cibus bonus ali po latinsko dobra hrana oziroma po domače kar Cibona ...
Zagrebška Cibona je z imenom in tržnimi prijemi začela boj z domačo konkurenco. Drugi klubi, s tradicionalnimi imeni in odvisnostjo od lokalne skupnosti ter republiško podporo, skozi čas niso našli ustreznega odgovora na to potezo. Športni uspehi Cibone so prišli nekoliko kasneje, ko se je ta model poslovanja dokončno uveljavil.
Šest let po ustanovitvi brenda je naslov končno prišel v Zagreb. Cibona je leta 1982 v finalu končnice ugnala takrat domala nepremagljivi Partizan. Ta trofeja pa ni bila edina, Cibona je tisto leto vzela še jugoslovanski pokal in evropski pokal pokalnih zmagovalcev. To je bil začetek dominacije Zagrebčanov v jugoslovanskem in evropskem košarkarskem prostoru sredi osemdesetih let.
"Zaposlen sem pri Zvezi telesnokulturnih organizacij Zagreb. Moja plača znaša 2,5 milijona dinarjev, s premijami vred. Košarkarji bodo za ta naslov prejeli premijo na nivoju drugoligaških nogometašev, ki se borijo za uvrstitev v prvo ligo," je takrat Mirko Novosel dejal za beograjski športni tednik Tempo. Resda omenjena plača, ki je po tedanjem srednjem tečaju Banke Jugoslavije znašala približno tisoč nemških mark, ni bil edini vir prihodka.
Oče zagrebške univerzijade
Novosel si je trenersko ime ustvaril najprej kot reprezentančni selektor v sedemdesetih letih. Bil je inštruktor in predavatelj na tujem. Zato tudi ni hotel v tujino. Medijem je dejal, da se v Zagrebu odlično počuti. Tudi politiki se je znal prikupiti. Njegovi cibosi so postali pepoznavni v širši javnosti, nekakšni evropski lakersi ali celticsi. "Heja, heja, cibosi!" je odmevalo v dvorani, franšiza pa je rezultatsko in predvsem poslovno rasla. S prihodom Dražena Petrovića, novodobne pop ikone in vplivneža na svetovni košarkarski sceni - prav Novosel ga je pripeljal iz Šibenke -, je Cibona doživela rezultatski vrhunec, ki so ga nadgradili z novim projektom.
Novosel je leta 1985 postal generalni sekretar poletne univerzijade v Zagrebu '87, vodenje tekem Cibone v domačem prvenstvu pa je prepustil Željku Pavličeviću. Sam je skrbel le za tekme evrolige. Cibona je še leta 1986 osvojila evroligo, vendar proti Zadru izgubila primat v Jugoslaviji. Kritiki so Novoselu očitali, da na dveh stolih ne more sedeti.
Takratne univerzitetne igre so imele drugačen pomen, saj so države vzhodnega bloka na ta tekmovanja pošiljale vrhunske športnike. Leta 1987 so v Zagrebu posodobili obstoječe športne objekte in zgradili nove. Prav tako je Zagreb pridobil veliko prometne infrastrukture. Največ je pridobila Mirkova Cibona. V času univerzijade je Cibona dobila lastno dvorano in poslovno stavbo. Z najemninami je klub postal samozadosten, kar so si drugi klubi v Jugoslaviji in Evropi lahko le želeli. V nogometnem žargonu bi dejali, da so zagrebški košarkarji imeli svoj Anfiled, Santiago Bernabeu, Camp Nou ali Allianz Areno.
"V Zagreb sem pripeljal univerzijado - tudi zato, da bi rešili težave s športno infrastrukturo. Nisem hotel, da se klub financira iz sklada za igre na srečo, ampak da Cibona dobi lastno dvorano in spremljevalne objekte. V preteklosti se je dogajalo, da v Domu športov nismo mogli vaditi, čeprav so nas čakale pomembne tekme evrolige. Iskali smo različne načine, kako zapolniti proračun. Navijači so množično kupovali simbolične opeke, prav tako stole. Odziv je bi izjemen. Ustvarili smo sklad in iz njega v celoti poplačali investicijo. Bili smo vpisani kot lastniki. Nekaj let kasneje, ko je mesto Zagreb prevzelo nadzor nad športnimi objekti, je edino Cibona po zaslugi navijačev imela svojo dvorano," je Novosel dejal lani za hrvaške medije, ko je bila kriza Cibone, 35 let po selitvi na novo lokacijo, na vrhuncu.
Dražen je odšel, Cibona je padla
Leta 1987 je Cibona doživela rezultatski padec. Dražen Petrović je odšel k Realu, Cibona naj bi zanj dobila 400 tisoč dolarjev odškodnine. Na obzorju ni bilo novega Dražena, Novosel pa je leta 1988 kot trener odšel v Neapelj, a se vrnil dve leti kasneje. Cibona je kljub odličnim poslovnim rezultatom morala športni primat prepustiti tekmecem iz Splita.
Mirko Novosel je po osamosvojitvi hitro zagrabil ponudbo nove vlade pod okriljem Franje Tuđmana. Postal je lobist hrvaškega športa v svetu, član olimpijskega odbora in "stric iz ozadja" hrvaške košarke. V devetdesetih letih je bil direktor nogometnega kluba Dinamo (takrat Croatia); leta 2012 je bil na sodišču oproščen utaje davkov in nezakonitega črpanja sredstev iz kluba. Vsega naj bi bil kriv - Tuđman.
Leta 1993 je Novosel s Hrvaško osvojil bronasto kolajno na evropskem prvenstvu, nakar je svoje mesto našel v svetovalnih funkcijah hrvaške vlade in športnih organizacij. Zanimivo je, da je njegov opus najprej spoznala liga NBA, ki ga je leta 2007 sprejela v Hišo slavnih v Springfieldu. Dve leti kasneje je pristal še v Fibini hiši slavnih.
Vzporedno z njegovim osebnim angažmajem na drugih področjih (Cibono je prepustil naslednikom), košarka ni ostala v tirnicah, ki jih je začrtal v osemdesetih. Cibona je po osamosvojitvi države sicer še naprej vladala v hrvaškemu prostoru, ne pa v Evropi. Oženje poslovnih priložnosti je pustilo posledice, denarnega priliva je bilo vedno manj. Cibona je hkrati postala talec političnih interesov, finančnih izčrpavanj in domnevno kriminalnih dejanj. Žrtev tranzicijskega časa pač. Zaradi dolgov jim je mesto Zagreb zaplenilo nepremičnine, vir stalnega financiranja. "Vedno sem dejal, da mora Cibona imeti svojo lastnino, če želi konkurirati Evropi. Dolg se je kopičil, mesto je zato vzelo klubske nepremičnine. Brez lastnine in sponzorjev je prišlo do te žalostne situacije," je lani omenil hrvaškemu portalu Index.
Cibona sicer kljub bremenom preteklosti še miga, hrvaška reprezentanca pa v tem trenutku bije bitke z Irci in Luksemburžani za vrnitev med evropsko elito.
