Bil je vroč avgustovski dan leta 1966, ki se je - pomešan s prahom mojega rojstnega kraja Bijeljine - zdel še bolj težek, suhoparen, negotov. Toda fantje, stari petnajst let, smo nenavadno veseli stali na bijeljinski železniški postaji. Trideset učencev, izbrala nas je občinska uprava, je čakalo na vlak za Šid. Tistega dne smo bili še posebej ponosni, pomembni, mislili smo, da smo drugačni od drugih. Med čakanjem na parni vlak, namenjen v Šid, smo za seboj pustili svojo rojstno hišo, starše, brate in sestre, sembersko ravan.
Ob sebi smo imeli potovalke, papirnate vreče, kovčke in drugo prtljago, ki so nam jo pripravili starši. Od oblačil in čevljev do hrane in nekaj malega denarja - nenehno so nas opozarjali, naj dobro pazimo nanje, saj odhajamo v daljni svet. In ta daljni svet je bila Slovenija, mesto Maribor.
Prebrali pismo Tadije Sakića, ki ga na srečanje ni bilo
Leta 1945 je bila na Teznu ustanovljena Industrijska kovinarska šola (IKŠ), ki se je vmes nekajkrat preimenovala; od leta 1964 je bila Šolski center pri Tamu, danes pa nosi ime Tehniški šolski center Maribor. Zametki šole segajo v čas druge svetovne vojne, ko so Nemci na Teznu zgradili tovarno letalskih delov. V stavbi so se po vojni izobraževali mladi za različne poklice, ki so bili v izrazito industrijskem Mariboru za obnovo domovine še kako potrebni. V triletnem poklicnem izobraževanju so se usposabljali za avtomehanike, strugarje, varilce, kovače, rezkarje, brusilce, strojne ključavničarje in risarje tudi učenci iz bivših republik SFRJ. V generaciji iz leta 1966 (ki je šolanje zaključila leta 1969) je bilo vpisanih okoli 300 dijakov. V tem obdobju je bil ravnatelj šole Jože Kuhar, kasneje pa ga je nadomestil učitelj praktičnega pouka Đuro Đakovac, na katerega imajo dijaki še posebej lepe spomine.
Generacija, ki je leta 1969 zaključila poklicno usposabljanje na legendarnem IKŠ in letos praznuje abrahama, se je spet zbrala 11. oktobra. Kar niso mogli verjeti, da je minilo že 50 let, ko so si ob koncu šolanja podali roke, se objeli in odšli vsak svojo pot, zato je bilo snidenje toliko bolj ganljivo, sošolci pa skorajda neprepoznavni. Pred šolskim poslopjem IKŠ na Teznu se jih je zbralo 71, nekateri so prišli celo iz Nemčije, Švice, Hrvaške in BiH. Na srečanje sta prišla tudi dva njihova učitelja, 83-letna Đuro Đakovac in Torej Mirko. Zahvalili so se dekletom, ki so bila v manjšini - sošolkama Bebi Gregorič in Faniki Zemljič, ki sta se domislili in organizirali nepozabno srečanje abrahamovcev IKŠ. Do sedaj so se dobivali na deset let, naslednje srečanje pa bo že čez pet let, na povabilo sošolcev gredo namreč z avtobusom "na čevape" v Bijeljino v Bosno in Hercegovino. Tja, od koder je v Maribor prispelo pismo Tadije Sakića, ki se srečanja žal ni mogel udeležiti. Pismo, ki so ga prebrali udeležencem obletnice in ob katerem se je marsikateremu prisotnemu orosilo oko, objavljamo v celoti. (anik)
"Ta daljni svet je bila Slovenija, mesto Maribor"
Pred Tam, naš končni cilj
Zjutraj je vlak končno ustavil na mariborski železniški postaji. Izstopili smo, ne da bi znali govoriti v slovenskem jeziku, ne da bi poznali pot do šole, pravzaprav nismo znali in vedeli ničesar. Nekateri učenci so se prvič srečali z javnim mestnim avtobusnim prevozom, drugi so se prvič peljali z vlakom, tretji so prvič obiskali kakšno večje mesto. Ignjat Ico Božić nas je pospremil na avtobus z napisom Tezno-Melje in popeljali smo se skozi Maribor. Navdušeni smo bili nad asfaltiranimi ulicami, velikim mostom, reko Dravo. Končno smo prispeli na Tezno, pred Tam, naš končni cilj.
Tukaj, da bi postali avtomehaniki
Naslednji dan nas je prebudil glasen domski zvonec. Po "lahkem" zajtrku smo odšli v šolo IKŠ pri Tamu. Pred šolo so nas poimensko klicali in razvrščali v razrede. Tedaj smo se naučili prvo slovensko besedo. Tukaj. Vsi poklicani so rekli "Tukaj", tako da smo tudi mi, ki nismo vedeli, kaj to sploh pomeni, odgovarjali s "Tukaj".
V razred sta vstopila razredni profesor, ki se je predstavil kot Ivan Pavlin, in ravnatelj šole Jože Kuhar. Pojasnila sta nam osnovna pravila šole in da si bomo nekoliko pozneje lahko izbrali svoje bodoče poklice. V Bijeljini so nam pojasnili, da bomo lahko v Mariboru izbirali med dvanajstimi predlaganimi strokovnimi izobraževanji in poklici. Vsi, ki smo prišli iz Bijeljine in Zvornika, smo izrazili željo, da bi postali avtomehaniki. V tem primeru si ob zaključku šolanja pridobil tudi vozniško dovoljenje kategorije B, kar je bilo v tistem času v Bijeljini zelo pomembno.
Šolsko popotovanje se je lahko začelo. Brez znanja slovenskega jezika smo poslušali predavanja predmetnih profesorjev. Niti sanjalo se nam ni, o čem govorijo. Delali smo si zapiske, kolikor smo pač razumeli profesorja, in se s pomočjo teh zapiskov učili lekcije, čeprav sploh nismo vedeli, kaj se pravzaprav učimo. Med ustnim preverjanjem znanja predelanih lekcij smo odgovarjali, čeprav sploh nismo vedeli, kaj odgovarjamo. Povedali smo pač tisto, kar smo se na pamet naučili iz svojih zapiskov.
Največ težav smo imeli s števili. Razlika v izgovorjavi števil v slovenščini in hrvaščini/srbščini je tako velika, da je trajalo res dolgo, da smo se jih naučili pravilno izgovoriti. Profesorja Milorada Vidovića, ki se je rodil v Bijeljini, smo prosili, naj nam pomaga pri izgovorjavi števil. Toda bil je neizprosen in je trdil, da "mora" govoriti slovensko, da bi se mi hitreje naučili slovenščine. Zato nas je imela večina na začetku šolanja velike težave z matematiko. Še danes mislim, da so bili profesorji preveč strogi do nas.
Dvopičje in podpičje
Matematiko smo nekako obvladali, toda veliko težavo nam je povzročala tačka (pika). Ko so nam profesorji narekovali kakšno besedilo, so na koncu vsakega stavka rekli "pika" (tačka). Ker nismo vedeli, kaj pomeni pika, smo besedo izpisali. Ko smo se pogovarjali o tem, kar smo zapisali, smo tudi mi vedno na koncu stavka rekli "pika". Profesorji so se opazno čudili in so nas vprašali, zakaj tako pogosto govorimo "pika". Ko smo jim pojasnili, da so med narekovanjem tudi oni to počeli, smo končno razjasnili, kaj pomeni ta prekleta pika. Tedaj smo se naučili, da je to naša tačka.
Toda naše težave zaradi neznanja slovenščine so se nadaljevale in stopnjevale, ko so profesorji začeli med narekom govoriti "dvopičje" in "podpičje". Ob tem smo se mi z juga začeli gromko krohotati. In profesorji so se znova čudili, kajti ti dve besedi sta v hrvaščini/srbščini pomenili nekaj povsem drugega, nekaj, o čemer med poukom ni dovoljeno govoriti. Nekaj časa smo še tavali v temi glede pomena teh besed, dokler nam dobri stari mojster Kvas ni pojasnil, kaj pomenita. Še danes sem mu hvaležen in šele zdaj, ko pogledam nazaj, mi je jasno, kako neumno smo se obnašali in se smejali zaradi nerazumevanja.
Vse ulice asfaltirane in osvetljene
Čas je mineval in končno je nastopil dan, da dobimo strokovni naziv in poklic. Člani šolskih strokovnih komisij so hodili od razreda do razreda in nas vsakega posebej vprašali, katerega od dvanajstih poklicev bi radi opravljali. Vsi, ki smo prišli iz Bijeljine in Zvornika, smo hoteli postati avtomehaniki. Toda joj, tega poklica ni bilo več v ponudbi, zanj naj bi imeli že dovolj kandidatov. Strokovna komisija nam je ponudila druge možnosti. Meni so denimo ponudili, da bi se izšolal za livarja (za ulivanje barvnih kovin) in avtokleparja. Livar sploh nisem hotel postati, predvsem zaradi zdravstvenih težav. Ko sem vprašal, kaj pomeni klepar, so mi pojasnili, da je to "limar". Mojemu razočaranju ni bilo konca, saj si v mojem kraju na kleparja naletel na vsakem vogalu. V tem primeru mi sploh ne bi bilo treba hoditi v Maribor na šolanje. Tedaj nisem vedel, da obstaja tudi poklic avtoklepar, niti mi tega ni nihče pojasnil. In tako sem zavrnil tudi to možnost. Komisijo sem vprašal, ali je na voljo še kateri od drugih poklicev, na primer rezkar, brusilec in strugar, ki so si jih izbrali drugi. Toda komisija je bila neizprosna in je dejala, ali se bom izučil za kleparja oziroma livarja ali pa bom šel domov.
Žal mi je, da nisem ostal na IKŠ
Ravnatelju šole Jožetu Kuharju sem neizmerno hvaležen, ker je razumel moje razočaranje in mi je po dogovoru z Danilom Kraigherjem, ravnateljem Železniške industrijske šole, omogočil, da sem šolanje nadaljeval tam. Res se jima iskreno zahvaljujem, ker sta razumela mojo željo, da nadaljujem šolanje v Mariboru.
In tako sem lahko potem hodil v šolo na Studence in stanoval na Ruški cesti. Toda še danes mi je žal, da nisem ostal na IKŠ. Moji spomini so globoko povezani z IKŠ, zato se s svojimi sošolkami in sošolci veselim 50. obletnice mature.
Hvala sošolki Bebi Gregorič, ki je z mano stopila v stik. To povabilo je zame pomenilo veliko radost in darilo.
To so moji spomini na Maribor in šolanje v tem mestu.
S spoštovanjem
Tadija Sakić, Bijeljina