Ne odločite se samo za dieto! To je eden od nasvetov osebnega trenerja, 50-letnega Grahama Waugha, čeprav je morda nenavadno, da ga je dal človek, ki je nekoč tehtal trikrat več kot danes. Pred nekaj leti je imel namreč kar 330 kilogramov in je čepel doma ter se počutil, kot da bi čakal na smrt. Vadba ni bila nikoli del njegovega življenja, a po bariatrični operaciji želodca je začel hoditi v telovadnico. Ko je tehtal 111 kilogramov, mu je lastnik telovadnice predlagal, da bi postal osebni trener. "Rekel sem mu: 'Šališ se, kajne? Predebel sem in prestar.'" A potem je Waugh spoznal, da bi se res lahko specializiral delo z ljudmi, ki imajo podobne težave z zdravjem in telesno težo. "V čakalnici klinike za zdravljenje debelosti sem videl zelo debelo žensko. Mislil sem si, da morda ne bi bila takšna, če bi se v kakšni telovadnici dobro počutila - in ne bi potrebovala operacije."
Waugh ni edini osebni trener z navdihujočo življenjsko zgodbo. Za mnoge trenerje je izkušnja iz telovadnice velika prelomnica, ki jim je izboljšala zdravje, jih osrečuje in pelje na cilj – ne glede na to, ali je to izguba odvečnih kilogramov, povrnitev moči ali izboljšanje fizičnega in psihičnega zdravja. Takšna je tudi zgodba nekdanjega parlamentarca Združenega kraljestva, 52-letnega Toma Watsona. Ko je novembra javno objavil, da se umika iz politike, je hkrati razkril, da se vrača v telovadnico kot trener. Watson je bil, po njegovem opisu, na "ozdravitvenem popotovanju" - izgubil je 51 kilogramov ter z dieto in telovadbo premagal sladkorno bolezen tipa 2.
"Če bi mi kdo rekel, da moram izgubiti 222 kilogramov ..."
Naporno, a hkrati enostavno
Za Almo White iz Londona se je vse spremenilo z učenjem doslednosti in samospoštovanja ter odmikom od čudnih diet. V enem letu je popolnoma spremenila svoje prehranske navade, odkrila telovadbo, izgubila 70 kilogramov in zapustila škodljivo razmerje, v katerem je bila. "Moje življenje se je zelo spremenilo," je povedala. Potem je zamenjala tudi poklic. Prej je bila uspešna in zelo zaposlena mojstrica ličenja, a odločila se je, da bo raje osebna trenerka. "Z ličenjem sem se ukvarjala s tako strastjo, da se nisem nikoli videla v drugem poklicu. A moje življenje se je tako zelo spremenilo, da sem pomislila, da me to delo ne izpolnjuje, kot bi me treningi in osebno trenerstvo. Odločila sem se, da je to poklic, ki ga želim opravljati vse življenje – želim dati ženskam enak občutek in zaupanje, kot sem ga jaz našla na svojem potovanju."
Alma White je več let študirala, preden je postala trenerka s polnim delovnim časom. "Da, gre za izgubo telesne teže, pri kateri se pokaže velika estetska razlika, a psihična razlika je nekaj, česar sicer ne vidimo, a me najbolj izpolnjuje." Imela je stranke, ki so lahko opustile jemanje antidepresivov, izboljšale svoje odnose in na različne načine tudi svoje življenje.
Tehtala je kar 159 kilogramov, zdaj jih ima 80. "Trpela sem zaradi čustvenega prehranjevanja – in tako so se kilogrami nabrali. Bila sem v zelo toksičnem odnosu, kar je še dodatno poslabšalo moje prehranske navade. Že v otroštvu sem bila nekoliko bolj okrogla, a z leti, sploh pa v času tega razmerja, sem pridobila veliko odvečnih kilogramov." Zredila se je za okrog 40 kilogramov. "Bila sem zelo nesamozavestna in tesnobna, borila sem se z depresijami."
K partnerju se je preselila kmalu po tem, ko sta se spoznala, a njuna zveza je hitro postala grenka. "Močno je poslabšala mojo samozavest. Odrezala me je od prijateljev in družine - in ker sem se tako zredila, nisem hotela iz hiše. Počutila sem se ujeto."
Na družabnih omrežjih je večkrat videla objave nutricionistov in se odločila za dieto. "Veliko je dezinformacij in hitro se lahko ujameš v začarani krog. Jaz sem na dieti že vse življenje. Poskusila sem vse mogoče."
Nutricionist jo je opogumil, da se je na začetku fotografirala samo v spodnjem perilu. "Spominjam se, da sem gledala to fotografijo in se čudila, kako sem lahko prišla tako daleč. Mislim, da se nisem zavedala, kako debela sem bila. To je bila velika streznitev in odločila sem se, da je dovolj. Poiskala sem pomoč, saj sama nisem mogla več nikamor." S pomočjo nutricionista je Whitova v nekaj mesecih izgubila veliko kilogramov. "Potem sem našla še osebnega trenerja in nekaj časa telovadila z njim, nato sem se v treninge zaljubila. Prvič v življenju sem začutila, da sem nekaj dosegla – da lahko to naredim in pri tem uživam."
Bilo je naporno, pove, a jo je presenetilo, kako je bilo hkrati enostavno. "Spremeniti sem morala le doslednost pri svojih navadah – neprestano trenirati in zdravo jesti – in teža je kar kopnela. Treninge sem oboževala, ker se pri dvigovanju težkih uteži postaviš v neprijeten položaj in začneš pozabljati na preteklost, kar je imelo velik vpliv na moje življenje zunaj telovadnice." Kmalu je bila dovolj samozavestna, da je zapustila slabo razmerje.
Alma White svetuje telovadbo za dosego boljšega počutja in videza - in naj ne bo le del nejasnih ciljev. Pri tem pa odgovornost lahko pomaga, da se držiš vadbenega načrta – s pomočjo osebnega trenerja ali prijatelja, ki gre s teboj na sprehod ali tek. Sploh ni treba hoditi v telovadnico, a "mislim, da je tako lažje, ker nam običajno vsakdanje življenje ne omogoča dovolj aktivnosti, zato jo moramo načrtovati." Potem ko nekaj časa telovadiš, postane navada, in po besedah Whitove je najboljše, da se koristi takoj pokažejo. In hitro ugotoviš, da ni slabosti.
"Dosleden moraš biti tudi pri prehrani. Za veliko ljudi je prenajedanje način, s katerim se spopadajo s svojimi čustvi. Vedno znova to opazim – ljudje ne vedo, kako se spopadati s svojimi najmočnejšimi čustvi, zato izberejo hrano za izhod." Še vedno ima nekatere priboljške: "Tako ostaneš razumen. Nisem zagovornica tega, da bi z jedilnika črtali prav vse. Biti je treba zmeren in jesti toliko, kot potrebuješ. Če ves dan sediš za pisalno mizo, zagotovo potrebuješ manj hrane."
Lahko hodiš po stopnicah?
Graham Waugh je imel težave s kilogrami že v otroštvu. "Vedno sem bil zelo debel," razloži. "Ko sem imel 17 let, sem tehtal že 108 kilogramov, pri 18 je tehtnica pokazala 114 kilogramov – in tako naprej." Živi v Lutonu, in ko je pri 30 tehtal okrog 178 kilogramov, je šel na bližnji hrib in začele so se težave s srcem. "Mislil sem, da sem imel srčni infarkt, in strah me je bilo iti iz hiše. Ker pa sem ostajal za štirimi stenami, sem postal depresiven - in edino veselje je pomenila hrana. Srečen sem bil zaradi hrane, oboževal sem jo, potem pa sem postal depresiven, ker sem jedel nekvalitetno." Čez dan ni veliko jedel, zvečer pa si je privoščil tipičen večerni obrok – pogosto je bila to hitro pripravljena hrana, na primer doner kebab z veliko mesa, nekaj porcijami krompirja in štirimi burgerji.
Waugh je živel v samoti okrog 15 let. Redko je vstal s kavča, ni šel niti v kuhinjo (zanj je skrbela žena), spal pa je na posebni medicinski postelji. Pa se ni želel dobro počutiti? "Moje duševno zdravje mi tega ni dopuščalo." Poudari, da ga je zdravstveni sistem pustil na cedilu, ni mogel hoditi v službo in ni imel prijateljev. Nekega dne ga je poklicala sestra in mu povedala, da je njun 40-brat nenadoma umrl. "Zdravo je živel in počutil sem se ogoljufanega. Bil sem prepričan, da bi moral umreti jaz." Potem si je rekel: "Si sebična baraba, ki samo sedi in čaka na smrt."
Zdravnik ga je napotil na kliniko za zdravljenje debelosti, kjer so ga uvrstili na čakalno listo za baristično operacijo, pri kateri s tako imenovano sleeve gastrektomijo močno zmanjšajo velikost želodca. "Rekel sem: ‘Če mi rešite življenje, bom to poplačal.’ Mislim, da sem imel le 20 odstotkov možnosti za preživetje, zato je pri moji operaciji sodelovala velika ekipa – dva ali trije anestezisti in štirje kirurgi."
Datum drugega posega – obvoda z obratom duodenuma (duodenal switch), s katero zmanjšajo vsrkavanje hrane s preusmerjanjem tankega črevesa – je bil prav tako že določen, a je moral Waugh najprej še izgubiti nekaj kilogramov. "Začel sem hoditi v telovadnico in moja odvisnost od hrane se je spremenila v odvisnost od telovadbe. Telovadil sem kot zmešan in res zelo hitro izgubil veliko kilogramov – in eno leto kasneje je bila druga operacija že mogoča."
Zdaj je njegov cilj, da postane osebni trener in tako pri svojih klientih bodisi prepreči operacijo želodca ali pa ljudi s hujšanjem pripravi nanjo, pomaga pa tudi ljudem, ki imajo fibromialgijo ali druge bolezni. Pravi, da zaradi lastnih izkušenj razume njihove čustvene izzive in fizične sposobnosti. "Takšen človek bo vstopil v okolje, kjer mu ne bo udobno, postal bo živčen, morda se pojavi celo tesnoba. In jaz moram ob tem reči: 'Boš lahko sam vstopil v telovadnico? Želiš vstopiti skozi zadnja vrata? Želiš, da se dobiva na parkirišču? Lahko hodiš po stopnicah?' To vse so namreč ovire, preden vstopijo v telovadnico."
Eno je, če ljudem pomagaš pri izgubi odvečnih kilogramov in si lahko spet oblečejo svoja najljubša oblačila, nekaj povsem drugega pa je, da ljudem v celoti spremeniš življenje ali jih celo rešiš pred smrtjo."
