Saša Britovšek
Med slovenskimi glasbeniki je kar nekaj takih, ki se radi zapodijo po zelenici za nogometno žogo. Največkrat se "glasbena reprezentanca" združi na dobrodelnih prireditvah. V prvi vrsti smo velikokrat videli tako Miho Guština Guštija, Vilija Resnika, Jožeta Potrebuješa, Omarja Naberja, Gregorja Skočirja, Matevža Derendo in druge.
Miha Guštin Gušti pravi, da od nekdaj živi z nogometom, da je bil del njegove otroške igre že pred osnovno šolo. "Kot otrok Bežigrada sem ob prihodu v šolo treniral pri Olimpiji, saj je bila šola le čez cesto Plečnikovega stadiona. In že takrat je bilo biti dober nogometaš zelo frajerski čin. Glasba se je vrinila med nogomet in mene kasneje, v petem razredu. Vedno sem si želel, da bi bil profesionalni nogometaš ali glasbenik. Ker je glasba premočno zarezala v moj življenjski stil, je nogomet ostal kot del mojih neizpetih sanj. Še vedno pa rekreativno igram dvakrat na teden," se je svojih nogometnih začetkov z nami spominjal Gušti. Pravi, da bo letošnje tekme evropskega prvenstva gledal v Ljubljani v družbi prijateljev, najverjetneje nekje v mestu. Navijal bo seveda za naše in za "outsajderje". Z leti namreč postaja ljubitelj reprezentanc, ki presenetijo in sploh niso favoriti. Tako kot je to pred leti uspelo ribičem - Islandcem.
O slovenskih fantih pa: "Naši so skozi kvalifikacije pokazali, da znajo igrati, imamo igro, ki ni odvisna le od enega nogometaša, ampak je nosilcev igre več. Petar Stojanović, Gnezda Čerin, Timi Max Elšnik, Erik Janža, Jaka Bijol se mi zdijo motor ekipe. Če tem fantom gre, potem zabijajo Šeško, Šporar in še kdo. Všeč mi je, da ni vse odvisno le od enega, kot pred leti, ko je bilo vse breme na Iličiću."
Ob velikih in manjših nogometnih dogodkih slovenske fante vztrajno spremljajo nogometne himne, ki kar pokajo od športne strasti. Nedvomno je najbolj znana Slovenija gre naprej, ki so jo Kreslin, Lovšin in Predin posneli leta 2000. Sploh moški svet pa morda raje na ves glas zapoje tisto Resnikovo Na fuzbal me pust'. "Leta 2002 smo za Nogometno zvezo Slovenijo glasbeniki posneli ploščo z nogometnimi komadi - in med njimi je bila moja Na fuzbal me pust'. V tistem šopku pesmi je bila to le ena, a z leti se je izkazalo, da je res prava navijaška pesem za množice. Med ljudmi je ostala tudi po tistem svetovnem prvenstvu," pravi Vili Resnik, ki je bil dolga leta tudi član slovenske nogometne reprezentance glasbenikov. Veseli se letošnjega nogometnega spektakla, a si bo tekme ogledal kar doma na televiziji, saj za potovanje v Nemčijo ob obilici nastopov nima časa.
"To, da se je slovenski reprezentanci po toliko letih uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo, je velik uspeh, saj dokazuje, da smo v špici najboljših. O realnih favoritih težko govorim, saj sem, priznam, malo 'out'. Moja žena vedno navija za Italijane, jaz pa mislim, da jih za dobre uvrstitve pač vedno spremlja sreča in ne kvaliteta. Navdušen sem nad večno vztrajnostjo nemške reprezentance, ki ne popušča do zadnje sekunde. Ko bi le naši imeli to držo. Žal lahko vodimo s 3:0, pa se bomo zmage ustrašili - in na koncu bo neodločeno! No, na prvenstvu je tudi neodločeno dober rezultat, če pa na kakšni tekmi naši fantje celo zmagajo, bo to odlično!" Vilijeva energična Na fuzbal me pust' je letos dobila novo preobleko in nov spot, saj je združil moči z mladimi glasbeniki Glasbene šole Bučar.
V aktualni nogometni mrzlici pa so letos novo nogometno himno zakuhali člani skupine Batista Cadillac in producent Anže Kacafura. Ne manjka sanj je skladba, ki govori o enotnosti - in kot že naslov pove, o tem, da je vedno dovoljeno sanjati, še bolje, če smo v tem povezani in tako močnejši. Ne manjka sanj je morda nekoliko manj energična, kot so bile pretekle himne, a zato vseeno polna čustvenega naboja.
