Bojan Tomažič
Vendar vrtnarka Sanja Lončar pravi, da bi morali tako vneto vrtnariti vse leto. "To sem dojela pred skoraj desetimi leti, ko smo obiskali kmetijo gospoda Seppa Holzerja. Bilo je proti koncu poletja, ko so številne rastline semenile. Gospod Holzer nam je dovolil pobrati semena. Takrat sem se zavedela, da ne vem, kaj naj sploh nabiram, saj do takrat še nikoli nisem videla korenja, zelene ali solate v cvetu. Obilje je bilo pred menoj - edina ovira, ki mi je preprečevala, da bi po njem tudi posegla, je bila moja notranja revščina," je zapisala v knjigi Sveža zelenjava z domačega vrta - 365 dni.
Doumela je, da bi morala o korenju vedeti več kot to, kakšen je videti njegov oranžni koren. Ko namesto tretjinsko ali četrtinsko spoznamo vso vegetacijo rastlin, lahko vrtnarimo vse leto, vzpostavimo celoten krog. "Če ustvarimo zaščitene razmere, lahko začnemo od semena, sami pridelamo sadike, vzgojimo vrtnine in jih nato še semenimo." Pri vhodu vrta v samostanu Zwettl v Avstriji, ki ga Lončarjeva redno obiskuje, je misel meniha Pahonimusa: "Na vrtu človek lažje sreča boga kot v cerkvi." Ko svojo pozornost namenimo rastlini, mravlji, čebeli, se posvetimo tudi sebi. "Takrat se nam ponudi priložnost, da se nas dotakne svetost vsega, kar nas obdaja. Nič nenavadnega, da so vse kulture, ki so bile v tesnem stiku z naravo, čutile svetost slehernega kamna, vode, trave, drevesa. Iz tega spoštovanja so izhajale tudi njihove moči in tehnološke rešitve, ki jih ni mogoče pojasniti niti s sodobnimi znanstvenimi dosežki."
Vrt je torej naša bližnjica do globlje povezave s stvarstvom, do razumevanja in čutenja stvarstva. "Vrt nam pomaga spremeniti odnos do sebe in narave, tudi dogajanje okrog sebe začnemo razumevati drugače." Na vrtu je vse tako, kot mora biti, reče in to rada podkrepi z zgodbo: "Učenec je vprašal, ali je res, da veliki modreci premorejo tolikšno moč, da bi lahko s pogledom prestavili hrib. Učitelj mu je odgovoril, da je res tako. Zakaj ga torej ne prestavijo, je zanimalo učenca. Ker takrat, ko dobiš moč, ki bi lahko prestavila goro, praviloma spoznaš, da stoji na pravem mestu." S takim spoznanjem lažje sprejmemo tudi marsikaj, kar se dogaja zunaj našega vrta in bi nas iztirilo ali v nas vzbudilo strah, jezo.
Vseletno vrtnarjenje je koristno seveda tudi zaradi samooskrbe. "Zdajšnji nepregledni in zgolj z dobičkom motivirani pridelavi in predelavi hrane tudi ni zaupati. Solate, pridelane na njivah, ki so pretirano gnojene, hidroponično pridelane in s pesticidi obdelane, imajo malo vitaminov, rudnin in antioksidantov, zato je podaljšano vrtnarjenje tudi naložba v zdravje." Supermarketi, v katerih je na policah vse, kar potrebujemo, bi v primeru naftne krize, vojne, velikih naravnih nesreč naenkrat ostali prazni. "Vsakdo, ki zna vsaj malo misliti s svojo glavo, se zaveda, da se nevarnost, da se bo nekaj takega tudi v resnici zgodilo, iz dneva v dan povečuje." Po naravni poti ali ne, je nepomembno. Edino pravo vprašanje je, kako v izrednih razmerah zagotoviti dovolj hrane. Odgovor Sanje Lončar je seveda: "Na svojem vrtu!"
Tisti, ki nikoli niso vrtnarili, bodo ob krizah v velikih težavah. Tisti, ki vedo, da solata raste na gredah in njivah, jo bodo pridelovali. "Nova spoznanja, nekaj malega materiala, zlasti pa drugačen način dela na vrtu - in svežo zelenjavo boste pobirali 365 dni v letu. Tudi pozimi lahko gojite več kot trideset vrst zelenjave in uživate v razkošju svežih okusov zdrave hrane, četudi je zunaj minus 20 stopinj Celzija," Sanja Lončar pove iz svojih izkušenj.
