Naslednik Michelangela, ki je kiparstvu vrnil življenje

Pravijo, da je likovna umetnost morala čakati več stoletij, preden se je pojavil naslednik Michelangela. Edini, ki je lahko zdržal primerjavo z veličastnim renesančnim genijem, je bil francoski kipar Auguste Rodin (1840-1917). Ampak tako pravijo šele danes, ko Rodin, avtor slovitih kipov Mislec in Poljub, velja za enega največjih umetnikov vseh časov. V času njegovega delovanja so ga velikokrat zavračali, ker so bile njegove figure videti kot žive, danes pa je slaven ravno zato, ker je kiparstvu vrnil živost.

​Vrata pekla

Kipar s polnim imenom Francois Auguste Rene Rodin se je rodil 12. novembra 1840 v revni družini v Parizu. Imel je še sestro, a je umrla, ko je bil star 22 let. Sestrina smrt ga je tako prizadela, da je vstopil v samostan, vendar pa je kmalu spoznal mlado šiviljo Rose Beuret in ta je bila vse življenje njegova sopotnica, čeprav se je z njo poročil​ šele nekaj dni pred njeno smrtjo februarja 1917.

Risati je začel že pri desetih letih, obiskoval je Ecole des arts decoratifs v Parizu, na ugledno Ecole nationale des beaux-arts pa mu kljub trem poskusom ni uspelo priti. Nekatere umetnikove biografije navajajo, da naj bi bile vzrok njegove težave z očmi, sam pa je trdil, da je bila to že takrat posledica njegovega pogleda na umetnost. "Študiral sem antiko, srednji vek in naravo. Prizadeval sem si prikazati odraz narave. Interpretiram jo tako, kot jo vidim, glede na svoj temperament, občutljivost, glede na občutke, ki jih vzbuja v meni."

Nekaj časa je delal v tovarni porcelana v Seversu, preživljal se je tudi z ustvarjanjem okrasja za pariške arhitekte. Ob delu se je dodatno umetniško izobraževal pri kiparju Antoine-Louisu Baryeju, ki je ustvarjal predvsem živalske podobe. Izpopolnjeval se je tudi v Italiji, navdih za svoje prvo veliko kiparsko delo je dobil prav med potovanjem po Italiji leta 1875. Istega leta je končno dobil priložnost predstaviti se francoski javnosti. Na Pariškem salonu je razstavil Človeka z zlomljenim nosom, nakar se je odpravil v Firence, kjer je preučeval Michelangela. Po vrnitvi v Pariz so se mu le začela odpirati vrata in prejemal je vse več naročil.

Leta 1880 je zmagal na natečaju za portal pariškega Muzeja dekorativnih umetnosti. Pričel je izdelovati Vrata pekla po motivih Božanske komedije, ki so v širino merile štiri metre, v višino pa šest. Dela mu ni uspelo dokončati, so pa iz mavčnih predlog vseeno odlili nekaj podob, ki so danes v različnih zbirkah po vsem svetu. Njegov najznamenitejši je gotovo Mislec, ki je izvorno prikazoval Danteja, avtorja Božanske komedije, včasih so ga opisovali tudi kot Adama, Prometeja ali celo Rodina samega. V podobah Vrat pekla je tudi podoba kipa Paola in Francesce, dela, ki je bilo kasneje znano kot Poljub. Gre za podobo Francesce da Rimini, plemkinje iz 13. stoletja, ki se je zaljubila v Paola, mlajšega brata svojega moža Giovannija Malateste.

Do leta 1900 je bil Rodin že svetovno znan umetnik, naročila je prejemal od številnih bogatašev z vsega sveta, v njegovi družbi pa so se gibali najvidnejši intelektualci in umetniki njegove ere.

​Vdihniti življenje telesu

Rodin, ki velja za enega najvplivnejših kiparjev 20. stoletja, je kiparstvu vrnil živost, ki mu jo je akademska umetnost s pretiranim slavljenjem popolnosti predtem odvzela. Njegova dela z realističnimi in impresionističnimi slogovnimi značilnostmi se odmikajo od akademskega klasicizma ter z nekaterimi naturalističnimi potezami in predvsem z inovativnimi ekspresivnimi oblikami spomeniške plastike utemeljujejo moderno kiparstvo, pišejo umetnostni zgodovinarji.

Rodin je dovolil, da se svetloba igra na neravnih ploskvah skulptur, in prav to je povzročilo, da so figure videti drugače od del drugih kiparjev. Da so videti, kot bi bile žive.

Njegovo vodilo pri ustvarjanju je bilo vdihniti življenje telesu. "Telo je odlitek, v katerem so sledi naših strasti," je govoril. Z uporabljanjem posameznih delov telesa kot ločenega umetniškega dela je kipe "osvobodil" tradicionalnega pojmovanja celote.

Čeprav velja za očeta modernega kiparstva in začetnika impresionizma v kiparstvu, je bil tudi pomemben portretist, poleg tega je ustvaril vrsto risb in akvarelov. Med njegovimi številnimi imenitnimi portretiranci sta bila Victor Hugo in Honore de Balzac ter njegova pomočnica in dolgoletna ljubica Camille Claudel.

Rodin je kiparko Camille Claudel (1864-1943) spoznal, ko je bil že slaven. Bila sta ljubimca, vendar je kljub njunemu razmerju ohranil tudi zvezo z Rose Beuret. Leta 1892 je bilo razmerja s Camille konec, umetnica je Rodina med drugim ​obtožila ​kraje njenih idej, zadnja tri desetletja svojega življenja pa je, psihično zlomljena, preživela v psihiatrični bolnišnici. Z Rose Beuret se je Rodin poročil po 53 letih skupnega življenja. Njun zakon je trajal le dobrih štirinajst dni, saj je februarja 1917 Rose umrla. Auguste Rodin je umrl še istega leta, 17. novembra.

Umetnik je Franciji zapustil svoj atelje in pravico do izdelave kipov iz svojih mavčnih odlitkov, za kar skrbi Rodinov muzej v Parizu, v katerem hranijo največjo zbirko kiparjevih del. Muzej so ustanovili že leta 1916, tri leta pozneje so ga preselili v stavbo Hotel Biron, kjer je Rodin živel in ustvarjal. Muzej hrani več kot šest tisoč kipov in sedem tisoč drugih del. Rodin vseh velikanskih spomenikov seveda ni klesal sam. Najprej je naredil miniaturno verzijo bodoče umetnine v materialu, ki ga je lažje obdelovati kot marmor, potem pa so njegovi pomočniki klesali večjo verzijo po njegovem modelu. Na koncu je kipe izpopolnil sam.

V oporoki je zapisal: "Vam, mladim ljudem, ki hočete biti častilci lepote … Ljubite vdano mojstre, ki so živeli pred vami. Varujte se posnemanja starih mojstrov. Narava naj bo vaše edino božanstvo. Ni mogoče, da ne bi našli lepote, saj boste naleteli na resnico."