O božičnih navadah in razvadah: Pomaga, če v kamin obesiš prašičjo čeljust

Božič je družinski praznik, ob veliki noči največji v katoliški kulturi, ki jo živimo tudi v naših krajih. Pa vendar so nam ta slavnostni dan, 25. december, ko slavimo Jezusov rojstni dan, nekako ukradli. Le kdo drug kot Američani, seveda, njihova logika potrošništva prav na božič doseže vrhunec. Lik Božička, ki na svojih saneh drvi po svetu in vsevprek obdaruje, je najgenialnejša poteza Coca-Cole, še bolj genialna od tiste, ko so med drugo svetovno vojno ameriškim vojakom brezplačno delili neomejene količine tega sladkega črnega napitka. Brezglavo nakupovanje, kdo bo več, bolje, lepše obdaril svoje, ne le otroke, v zadnjih letih tudi žene, starše, sestre, brate, taščo, zeta, tudi svaka in svakinjo. Dodajmo še ljubice, ljubimce, prijatelje … Božična darila si delijo poslovni partnerji, ni ga uspešnega podjetja, ki svojih strank v prazničnih dneh ne bi obdarovalo. Posebno poglavje predstavljajo božične pojedine.

Praviloma večerje na sveti večer, dan pred božičem, ponekod tudi božični zajtrki in predvsem kosila. Svetovna populacija pujsov in puranov se ob koncu decembra zagotovo prepolovi, sladkega pa večina prebivalcev ne more videti še dolgo v januar. Ni malo takih, ki za božične dni porabijo vse svoje premoženje, še več - številni si za to, da se pokažejo v kar najlepši luči, najemajo kredite ali pa na svojih bančnih računih vsaj globoko zakorakajo limitom nasproti.

Praznik skromnosti?

Pa je bilo vselej tako? Še zdaleč ne. Še ne tako dolgo nazaj je božič veljal za praznik skromnosti, ko je prevladovala simbolika, ne pa razsipništvo. Še danes je marsikje tako, predvsem v delih sveta, kjer Američani še niso dokončno uveljavili svoje edine resnice.

Kako je sploh nastal?

Božič (mali bog = božji sin) je praznik, ko se spominjamo Jezusovega rojstva. Pred nastankom katoliške vere, torej v letih pred našim štetjem, o tem seveda še ni bilo govora, zato so za praznik - kot za toliko stvari v naših življenjih - poskrbeli stari Rimljani. Od vseh različic (niti ena ni dokazana) je najbolj logična ta, da je 25. december kot dan Jezusovega rojstva določil cesar Konstantin v 4. stoletju, da se je ujemal z rimskim praznovanjem boga sonca. Kakorkoli že, 25. december je preživel mnoga stoletja. Do prvega večjega razhajanja med katoliki je prišlo ob koncu 16. stoletja, ko je cesar Grigorij uvedel nov koledar. Številni so ga sprejeli, številni ne. Pravoslavci (precej jih je tudi med nami, prevladujejo pa v deželah vzhodne Evrope pa tudi na Balkanu) zato dneve še naprej štejejo po svoje in za nami zaostajajo, Božiček v tiste kraje prišiba šele 7. januarja.

Razen lepih, nežnih tradicionalnih običajev dolgo časa ni bilo nič. Družine so v času okrog božiča postavile jaslice, ki so simbolizirale kraj, kjer naj bi se slavljenec rodil, morda so se zbrali ob skromni večerji, zapeli kakšno pesem in si zaželeli vse najboljše v letu do novega božiča. Različni narodi so praznovali še s pomočjo različnih šeg in običajev. Eni so kurili kresove, drugi so klali živino, v naših, revnih krajih so zakurili kvečjemu večji kos lesa, takrat so mu rekli čok, naši nekdanji južni bratje pa badnjak. Zato tam božičnemu večeru še danes rečejo "badnje veče".

Kaj na mizo?

Božična večerja je, ob darilih, najpomembnejši del božičkovanja. Pri nas in v večjem delu sveta velja, da se takrat, na sveti večer, zbere družina, v ožji ali širši obliki, in se vsaj enkrat letno (če niso imeli poroke ali pogreba) pošteno druži. Večerja ima nekaj nenapisanih pravil, ki bi jih bilo "zelo tvegano" prekršiti. V naših krajih velja, da na sveti večer na mizi ne sme biti kurjega mesa, zelo priporočljivo pa je svinjsko. Iz preprostega razloga: kure brskajo in med iskanjem hrane mečejo zemljo nazaj, čez ramo, svinje in prašiči pa rijejo naprej. Tudi zato je del svinjskega rilca imenitno božično darilo, ki ti bo pridno polnilo denarnico, kurji parkelj pa je, jasno, prepovedan.

V Sloveniji zato med božičnimi večerjami prevladuje klasika: pečenka, takšna ali drugačna, zelenjavne in krompirjeve priloge, kot posladek pa je obvezna potica, nekakšen slovenski zaščitni znak. Marsikje namesto pečenke postrežejo s kolinami, predvsem s krvavicami. Ker pa smo Slovenci tako zelo dojemljivi za novosti z Zahoda, vse več družin prevzema tudi njihove navade in najljubše božične jedi.

V opevanih ZDA se na božični mizi šopiri puran, ki zaznamuje tudi vse njihove druge najpomembnejše praznike. Čim večji, tem boljše, čim bolj pestro napolnjen - toliko bolj zanimivo. Zraven ne sme manjkati pire krompir, še manj pa brusnična omaka. Kar malce dolgočasno za najbolj opevano družbo na svetu in konec koncev tiste, ki so nam Božička in božičkovanje prinesli v naše domove. Podobno je v vseh anglosaških deželah, le da ponekod (v Avstraliji in na Novi Zelandiji, na primer) Božička pričakajo ob drugem letnem času, sredi poletja, in se zato, temperaturam primerno, večkrat odločijo kar za pojedino ob žaru.

V bolj "nemških" deželah srednje Evrope (tudi pri nas) so se prijeli tako imenovani božični sejmi, stojnice, ki nas s svojimi dobrotami vabijo ves december. Manjši ali večji prigrizki, ogromno sladkega in še več alkohola v tej ali drugi obliki. Pri nas kraljuje kuhano vino (bolj moderni si skuhajo tudi gin ali rum). Nesrečna pandemija je letos izbrisala večino božičnih sejmov po svetu. Katastrofa? Bomo že nekako …

Nekatere dežele so ohranile ali prevzele svoje običaje, nekateri so za naš okus prav nenavadni, celo čudaški. V deželah vzhodne Evrope je božič povezan z dolgim, ponekod tudi šesttedenskim predhodnim postom, ko si čistijo telo in ne jedo mesa in drugih živalskih izdelkov. Zato na božični večer postrežejo s številnimi vegetarijanskimi jedmi (običajno jih je trinajst, po ena za vsakega apostola in ena za Jezusa). Mesa se pa lotijo šele na božič, ko so mize napolnjene do vrha - dolg stradež je pač treba ustrezno nadomestiti.

Od Peruja do Grenlandije

Madžari so navdušenci nad božičnimi ribami, Čehi so še bolj natančni: na mizi mora biti krap, priloga pa krompirjeva solata. Slovaško božično večerjo otvori glava družne, ki uvodoma v zrak zabriše žlico lokse - tradicionalne slovaške jedi iz kruha, vode in makovega semena. Kolikor se bo jedi prijelo na strop, takšna bo letina.

Perujci svojega božičnega purana napolnijo z govedino in arašidi, okrasijo pa z ananasom in češnjami, na Havajih pa si ga privoščijo s teriyaki omako.

Po vsej Italiji je obvezen del obreda panettone, sladek kruh, visok od 12 do 15 centimetrov, ki je lahko obogaten s kandirano lupino agrumov, rozinami ali čokolado. Večerja se razlikuje od regije do regije. Na jugu prevladujejo ribe, znamenita je večerja sedmih rib, ko si po vrsti privoščijo kalamare, kozice, bakalar, školjke, jastoga, hobotnico in morsko trsko.

Grki obožujejo avgolemono - piščančjo juho z rumenjakom in limono, Francozi, znameniti gurmani, pa si za božič dajo duška in na njihovih mizah se znajdejo največje specialitete. Od najimenitnejših pastet do ostrig in jastoga.

Severnjaki so nekoliko bolj skromni. Nizozemci se dobijo s ponvicami v rokah: sami si izberejo in pripravljajo svoje večerje. V Skandinaviji se mastijo predvsem z mesom vseh vrst, Finci pa si hudomušno privoščijo "pečenega Šveda", obilen obed s svinjino, pijejo božično pivo in jedo božični kruh. Tisti s švedskimi koreninami so bolj tradicionalni in se zadovoljijo z obilno porcijo jetrne juhe z rozinami, nadaljujejo pa s pečeno šunko, ki jo jedo s kruhom in gorčico. Islandci si božiča ne znajo predstavljati brez jedi yule, to je noga pečene jagnjetine, ki jo postavijo sredi mize.

Na Grenlandiji si privoščijo največje dobrote tistih krajev: kitovo kožo z nekaj sala (menda ima okus po kokosu), surovo meso arktične ptice, ki je bilo zavito v tjulnjo kožo in več mesecev zakopano, da je strohnelo do posebne stopnje.

Še korak dlje gredo v Južni Afriki, kjer največjo poslastico predstavljajo močno zapečene gosenice. Za novodobne najstnike pa so zmagovalci zagotovo Japonci, ki si za božično večerjo najraje privoščijo pojedino v priljubljeni verigi s hitro hrano KFC (Kentucky fried chicken). Japonci si božično mizo v eni od restavracij KFC-ja rezervirajo že nekaj mesecev vnaprej.

Sladice so kraljice

Nikjer na svetu pa božične večerje ne zaključijo brez sladice. V Provansi večerjo z njimi celo začnejo (ne ena, kar trinajst naj bi jih bilo na mizi). Gorje tistemu Slovencu, ki ne mara potice, verjetno se mu že sedaj obrača, ko le pomisli na prihajajoče dni. Američani in Angleži (ter narodi pod njihovim vplivom) stavijo na pudinge, pite in razne torte (v ZDA so še posebej priljubljene korenčkova, bučna in sirova). V Angliji svoji božični piti rečejo mince pie, pripravijo pa jo iz mešanice suhega sadja, cimeta, klinčkov in muškatnega oreška. Tradicija izvira iz 13. stoletja, ko so se vitezi vračali iz križarskih vojn in s seboj nosili nove začimbe.

Francozi obožujejo svojo "La Buche de Noel" (božični dnevnik), kremno rezino v različnih okusih, ki ima obliko dnevnika. Novozelandci svoj puding nadgradijo v torto Pavlova, na Danskem je puding iz riža, z dodanimi mandlji, vanilijo in stepeno smetano. Nemci ne morejo brez svojega sadnega kruha (Stollen), pripravljenega s suhim sadjem in marcipanom ter posutega s sladkornim posipom. Običaj izvira iz 15. stoletja, ko so si ga v tistih krajih podarjali ob božiču.

Mehičani spečejo posebno torto, imenovano Trije kralji ali torta dvanajste noči. V njej je skrit Jezušček - tisti, ki ga najde, postane njegov boter. Na Irskem v božični torti prevladuje okus kumine, Španci pa se mastijo s turronom, svojo različico sladice, ki ji pri nas rečemo turški med in ki jo pripravljajo na sto in en način (tudi med letom, ne le ob božiču). Rusi obožujejo svoje bline (palačinke), še bolj pa kašo, ki jo pripravijo iz pšenice ali riža in postrežejo z medom, sadjem, oreški in semeni. Na Jamajki ne gre brez sadne torte, ki zahteva daljši proces priprave. Več mesecev pred božičem namakajo suho sadje v rdečem vinu in rumu, na dan božiča pa z njim nadevajo torto, ki postane zelo sočna in zelo intenzivnega okusa.

V Portoriku je najbolj priljubljena kokosova torta, na Japonskem jagodna (z njo postrežejo tudi v KFC-ju). In tako naprej, s kontinenta na kontinent, od dežele do dežele.

Še nekaj nenavadnih običajev

Pa ne gre le za večerje. Z božičem in norostjo okrog njega so povezani tudi številni običaji. Poglejmo si le nekaj najbolj čudaških - jaslice, obisk polnočnic, petje božičnih pesmi so namreč tako standardni, da zanje ne gre izgubljati besed. Omenimo le, da Ukrajinci v božično drevesce skrijejo pajkove mreže, Nemci med okraske radi skrijejo kumarico, otrok, ki jo najde, pa dobi posebno darilo. Seveda povsod ne krasijo borovcev - v Indiji njihovo vlogo prevzamejo mangovci in bananovci, v Latinski Ameriki pa kaktusi. V Venezueli se na jutranjo božično mašo ljudje odpravijo s kotalkami (tisti, ki to še zmorejo, seveda) in je v ta namen zaprta večina glavnih cest v prestolnici Caracasu.

Severnjaki vsaj del božiča preživijo v savnah, Finci pa dodatno še na pokopališčih, kjer se spominjajo svojih prednikov, jim prižgejo svečke in na grobove položijo morebitne ostanke božičnih pojedin. Na Češkem se božiča najbolj veselijo samska dekleta, ki na ta dan odidejo pred hišo, si sezujejo čevelj in ga čez ramo zalučajo nazaj proti hiši. Če bo peta gledala proti vratom, bo dekle v naslednjem letu še naprej ostalo samsko. In obratno, če bo peta gledala proti ulici, lahko dekle začne s pripravami na poroko. Na Grenlandiji na božični dan uživajo ženske, saj vsa dela, vključno s pripravo jedi, tega dne opravijo moški. V Gani sveti večer, božično noč in cel božič preplešejo, ob divji spremljavi tradicionalnih bobnov.

Katalonci ob božiču tradicionalno izdelujejo "drekača" ("el caganer"), figuro iz keramike, ki uprizarja moškega na stranišču. Gre za tradicionalnega katalonskega moškega, ki na tla spusti kup "zdravega dreka". V zadnjem času so tradicijo nekoliko spremenili in začeli izdelovati figurice številnih znanih osebnosti v pozi njihovega drekača. Tako lahko vidite figurice Lady Gaga, Donalda Trumpa in celo kraljice Elizabete II. v pozi, ki jo je nekoč tudi cesar opravil sam.

Iz Velike Britanije prihaja navada, ki jo gledamo v vseh ameriških filmih: prazne nogavice na kaminu, ki jih ponoči napolni Božiček. V Avstraliji poznajo Božička v kopalkah, tradicionalne sani pa zamenja moderna jadralna deska.

Darila so obvezna

V Nemčiji daril ne nosi Božiček, pač pa Christkind - otrok z angelskimi krili in zlatimi lasmi, v Italiji pa čarovnica Befana, ki darila prinese šele 6. januarja, poredni pa dobijo le kos premoga. V Rusiji otrokom darila nosi babuška (babica), legenda pravi, da zaradi mrzlega vremena ni želela obiskati Jezusa. Svojo odločitev je nato obžalovala in se ga odpravila iskat s košaro, polno daril. Ker Jezusa še danes išče, obiskuje domove ljudi in pridnim otrokom prinaša igrače.

Na Japonskem darila po hišah nosi budistični menih, otroci pa verjamejo, da ima ta menih oči tudi na zadnji strani glave, zato vse vidi in so otroci še bolj pridni. Na Finskem so pred Božičkom poznali julsko kozo Joulupukki, ki pa je darila zahtevala, ne dajala! Otroci na Islandiji v času pred božičem pričakujejo obisk do 13 različnih škratov, ki jim lahko prinesejo lepa darila ali pa surov krompir - odvisno od tega, kako pridni so bili. Zato vsi škrati tudi niso povsem prijazni. Za njih so si izmislili tudi prav nenavadna imena, kot so vohljač, prisklednik, kukalec ...

Norvežani verjamejo, da na božični večer čarovnice in drugi zlobni duhovi iz hiš pokradejo metle, na katerih jezdijo po zvezdnatem nebu, zato še danes za božič skrivajo metle in druge čistilne pripomočke, moški pa so včasih pred svojimi hišami v nebo nekajkrat ustrelili s puškami in tako pregnali vsa zlobna bitja.

Pravcato dramo ob božiču preživljajo Grki, ki pa se ne borijo s čarovnicami, ampak Kallikantzaroiji. To so zli škratje ali goblini, ki živijo pod zemljo in pridejo na površje med božičem ter ostanejo do 6. januarja. Nagajajo le ponoči, pred njimi pa se Grki branijo na več načinov. Tisti ljudje, ki imajo v hiši kamin, ga pustijo celo noč prižganega, da goblini ne vdrejo v hišo skozi dimnik. Pomaga tudi, če v kamin obesiš prašičjo čeljust, saj se je škratje očitno bojijo. In če nimaš kamina? Najbolj učinkovito je, da jim na pot postavimo navadno kuhinjsko cedilo! Ker se ti zlobneži iz nam neznanega razloga štetju ne morejo upreti, tako poskusijo prešteti vse luknje, ki so v cedilu. Pa smo tam - pri Grkih je trojka sveta številka, in ko goblini pridejo do nje, preprosto umrejo …