O življenju in stiskah za rešetkami največjega moškega zapora na Dobu

Vsak, ki pride na prestajanje zaporne kazni v zapor na Dob, ve, da bo tam za rešetkami ostal nekaj let, odvisno pač od izrečene kazni. Zato se mu, ko se za njim zaprejo vrata z žičnato ograjo na vrhu, zapre pot do svobode, v trenutku se mu podre svet. Življenje, ki ga je ta človek živel pred prihodom v zapor, ne obstaja več. V zaporu se je treba prilagoditi drugim pravilom, uradnim in tistim, ki jih piše kriminalno podzemlje, in cilj vsakega zapornika je - preživeti v zaporu. Bivanje za rešetkami in med drugimi zaporniki pogosto povzroča osebne stiske, saj je stikov z zunanjim svetom veliko manj, mnogi pa se ukvarjajo z vprašanjem, kaj bo, ko bodo kazen odsedeli.

Prav zaporu na Dobu je posvečen celovečerni dokumentarni film režiserja Boštjana Korbarja in scenarista Matjaža Pikala z naslovom Dolina solz. Zapor na Dobu namreč tako imenujejo zaporniki, zaradi svojih prelitih solza za rešetkami. Ogled filma, posnetega leta 2019, so ta teden prek internetnih povezav organizirali socialni pedagogi Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, saj so želeli to tematiko predstaviti širši javnosti. Po ogledu filma je sledil pogovor s Korbarjem, Pikalom, penologom dr. Draganom Petrovcem in direktorico Uprave za probacijo dr. Danijelo Mrhar Prelič.

V dveurnem dokumentarnem filmu se prepletajo zgodbe treh zapornikov, katerih sojenja so bila zelo medijsko odmevna, še posebej sojenje Ptujčanu Petru Rakuši, ki se ga je oprijel vzdevek ptujski Fritzl. V zaporu na Dobu prestaja večletno zaporno kazen zaradi spolnih zlorab svojih hčera, ena je pri petnajstih rodila njegovega otroka. Na ptujskem sodišču je bil leta 2009 za spolne zlorabe omenjene hčerke obsojen na petnajstletno zaporno kazen in še na dve leti zaradi nasilja nad ženo. Med prestajanjem kazni na Dobu pa je bil obsojen še na dodatnih osem let zapora zaradi spolnih zlorab še drugih hčerk. Dejanja je ves čas zanikal in s tem zanikanjem in nekritičnim odnosom do kaznivih dejanj, ki jih je storil, še naprej živi v zaporu, kar lahko slišimo iz njegove pripovedi v filmu. Drugače je s Ptujčanom Andrejem Bagarijem in Ljubljančanom Gregorjem Cerkvenikom. Iz njunih pripovedi je zaznati obžalovanje za kaznivo dejanje, ki sta ga storila, in razmišljanje o življenju po prestani kazni. Cerkvenik kazen štirih let zapora prestaja na polodprtem oddelku zapora na Dobu. Obsojen je bil zaradi goljufije na račun ljubljanskega kliničnega centra. Bagari pa na zaprtem oddelku zapora prestaja dvanajstletno zaporno kazen zaradi uboja Ptujčana Srečka Marina, ki ga je umoril skupaj s Francem Vajdo, obsojenim na štirinajstletno zaporno kazen.

Zgodbe zapornikov se prepletajo s koncertom glasbene skupine Autodafe v zaporu na Dobu, pesmi Matjaža Pikala na temo morja pa dopolnjujejo idejo filma, ki na zapor gleda kot na otok, odmaknjen od družbe in civilizacije. V filmu nastopa še odlična pevka Vesna Zornik, ki zapoje tudi pesem Petra Rakuše Podaj mi roko. Pikalo je po ogledu filma povedal, da v filmu nastopajo omenjeni trije zaporniki, ker so bili edini pripravljeni sodelovati. Ideja za film je nastala po srečanju Korbarja in Pikala julija 2019 v Ljubljani. Pikalo je povedal Korbarju, da v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo izvaja literarne delavnice v zaporih, tudi na Dobu. Korbar je nato dejal, da bi o zaporu na Dobu posnel dokumentarni film. Slednji je zelo zanimiv prikaz življenja za rešetkami, vendar pa menim, da bo ogled filma lahko marsikoga močno razburil, še posebej žrtve ali njihove svojce, saj o žrtvah v filmu ni ravno govora. Na vprašanje Draganu Petrovcu po ogledu filma, kakšen je njegov komentar, pa je ta dejal, da je v filmu veliko govora o tem, koliko solz so prelili zaporniki na Dobu, nič pa o tem, koliko so jih njihove žrtve. Vendar pa, kot je dejal Korbar, je namen filma prikazati življenje zapornikov na Dobu, njihove stiske, pričakovanja in upanje na boljše življenje po prestani zaporni kazni.