Ne govorimo le o orodju, človeku, ki naj bi postal predmet za dvig ekonomije, govorimo o strasti, spoštovanju, gostoljubnosti in strokovnosti, kako zadovoljiti gosta, da se bo pri nas počutil nadvse prijetno, toplo, sprejeto. Biti zadovoljen je gostinski kliše, ki danes ne velja več za nadpovprečno storitev. Iščemo, želimo, hočemo več. "Navdušen sem!" nam vlije poguma ob raznovrstnem animacijskem prepletu vina in hrane. A ne pozabimo - kot pri chefu, ki pooseblja globino znanja senzorike in kuharskih tehnik, in natakarju, ki izžareva željo, gostoljubnost, strokovnost in retorično spretnost v poliglotskih barvnih odtenkih, je za primerno igro odgovoren tudi gost. Zrcalo nikoli ne laže, saj vselej reflektira ton lastne percepcije, bodisi iskreno nagajive bodisi grenko priskutne.
Odgovornost
Ko rezerviramo mizo, smo z željo sprožili pozitiven adrenalin, da se restavracija na vaš obisk karseda pripravi. Posebna dekoracija, drugačen in oseben "touch" chefa, morda cvet v vaši najljubši barvi, morda prav tisti glasbeni komad, ki naslavlja razlog vašega obiska ali priložnosti, karkoli … Kaj menite, kakšni so občutki akterjev, če se ob dogovorjeni uri sploh ne prikažete in niti ne sporočite, da se je kakorkoli zalomilo? Malo uščipnejo …
Kultura gosta je predvsem kultura odnosa med gostom in natakarjem - tehtnica, kjer skala prodorno in filigransko išče ravnovesje.
Iskrenost
Z njo bomo vselej bližje uresničitvi lastnih želja kot z zavijanjem v celofan, zakaj bi določeno stvar želel imeti pripravljeno drugače. Brez definicij bo ravno pravšnja naslednja anekdota, ki sem jo nekoč z nasmehom okusil na lastnih plečih. Kot natakar sem deserviral omizje in skladno z bontonom povprašal o zadovoljstvu okusov. Med tem je moški spremljevalec krenil proti toaleti in pri omizju je ostala le dama. Tiho in nevpadljivo je šepnila:
"Malce preveč je bilo. Mi lahko ostanke, prosim, zavijete, veste, doma imamo kužka."
"Vsekakor gospa, z veseljem," ji odvrnem in odhitim proti kuhinji, da izpolnim željo.
Nekaj trenutkov za tistim se že vračam proti omizju, kjer je bila na začudenje vloga zamenjana. Očitno je proti toaleti krenila dama, za omizjem pa je sedel le njen spremljevalec. Z nasmehom in ročnim prtičkom pristopim ter izročim lepo zavite ostanke hrane.
"Za vašega kužka!" dodam.
Možakar počasi obrne vrat, me začudeno pogleda in izusti:
"No, fajn, zdej bomo pa še psa kupl al kaj?"
Pa ostanimo resni, če lahko.
Bonton
Za nameček norma ni namenjena le gostinskim akterjem, temveč tudi gostom. Bi se ob lastnem ognjišču počutili prijetno, če se povabljenec obnaša pretirano domače? Noge na mizo, nadut in preglasen govor, direktno tikanje, nenehno čebljanje po telefonu in podobno. Natakar je v zadregi in zelo neprijetno mu je, če bi moral gosta učiti bontona, saj bi slednji stereotipno to sprejel kot razžalitev. Nasmeh vrne nasmeh in lepa beseda slednjo. Enostavno kot ričet.
Mobilna igrača naj bo primerno tiho
Džentelmen
V restavraciji so povezovalne poteze načeloma na strani moške polovice, seveda če govorimo o druženju povsem zasebne narave. Najprej boste rezervirali omizje, saj je ob prihodu sprejem popolnoma drugačen, če vas v hiši pričakujejo, in tudi partnerju boste dali vedeti, da ste druženje načrtovali. Kot se za dobre hiše spodobi, vas bo osebje sprejelo, pospremilo do omizja in tudi damam bo natakar ob posedanju primaknil stol. Če se to ne zgodi, pokažite svoje kavalirstvo in slednje naredite sami. Prvi vtis je izredno pomemben, in če pride do natakarske pozabljivosti, boste s takšno gesto diskretno opomnili, da je treba več pozornosti. Pri izboru menija upoštevajte želje boljše polovice in se skušajte prilagoditi, enako velja tudi pri izbiri vina.
Želje vselej naroča moški, kar pa seveda ne pomeni, da tudi izbira.
Pri vinu boste pokazali kakšno stopnico več, če boste povprašali po priporočilu in tako pretehtali strokovnost in retoriko natakarja ali sommelierja. Najprej izberemo aperitiv oziroma kakšen kozarček penine, šampanjca oziroma aperitivni koktajl, saj želimo želodčke pripraviti na kulinarično doživetje. Ob postrežbi izbranega vina bo natakar steklenico vselej prezentiral naročniku, dodal kakšno zgodbo in zanimivost. Tudi zamašek odprte steklenice, seveda če gre za plutovinasto mašilo, se bo znašel pred naročnikom, kar pomeni, da ga slednji vzame med prste, pogleda in povonja. Natakar bo na pokušnjo znova najprej postregel naročniku in evalvacija slednjega je korak, s katerim lahko očarate svojo spremljevalko. Kozarec držimo za pecelj, ga nekoliko privzdignemo proti svetlobi in preverimo barvo, približamo k nosu in povonjamo. Sledi naslednji korak, ko kozarec zavrtimo skoraj okoli lastne osi in vnovič povonjamo. Takrat se vonjave močneje izražajo. Šele za navedenim sledi okušanje, s katerim primerno preverimo še okus. Po ritualu nežno in z nasmehom prikimamo natakarju, da sme nadaljevati, torej natoči dami in dotoči okuševalcu.
Vzorni gostje bodo v resnih restavracijah vselej visoko kotirali. Hočeš ali nočeš, ne ocenjujejo se le storitve gostov ali ocenjevalcev, ampak se tudi interno hitro širijo vse relevantne informacije med kuharskim in strežnim osebjem raznolikih hiš, kdo od znanih gostov se kako obnaša, pozna kulinariko in vina, je pozoren, radodaren pri nagrajevanju in podobno.
In marsikdaj ta navidezna lestvica pomeni mnogo več kot uradna ali neuradna globina vsakega žepa.
"Vsaka zgodba ima svoje pero."
