Okušanje tipičnih jedi in pijač: kaj, kdaj, kje, kako, koliko ...

Bi se vam zdelo čudno, če vas natakar v restavraciji sploh ne bi vprašal, kaj bi želeli pojesti in popiti, ampak kakšno je vaše splošno zdravstveno stanje in kako se počutite? Nato pa bi to javil v kuhinjo ter postregel jedilnik, ki naj bi vam po oceni tamkajšnjega osebja takrat najbolj ustrezal ... Pa če vam je všeč ali ne. No, če vam ne bi bil, bi se pač za tačas dali na postno dieto, malce negodovali in šli drugam, kjer jim je bolj mar za vaše želje, manj pa za (domnevne) potrebe. Brez strahu, v teh krajih se vam kaj takega ne more primeriti. Menda pa ni povsem neobičajno ponekod v Aziji, kjer mnogo bolj verjamejo v neposredno povezavo med zaužitimi substancami in psihofizičnim stanjem konzumentov.

Razlika je v količini

Že starogrški utemeljitelj znanstvene medicine Hipokrat (4. stoletje pred našim štetjem; po njem se imenuje prisega, ki se ji zavežejo zdravniki - a poznamo tudi primere, da kdo zamenja črko a z i in nato v praksi deluje kot hipokrit) je menda poudarjal pomen načina življenja in prehranjevanja za zdravje. In v veliki meri drži tudi iz njegovih (pa Paracelsusovih in še čigavih) naukov izhajajoča trditev, da je razlika med zdravilom in strupom predvsem količinska. Kar velja tudi za živila. Naj bodo še tako zdrava in naj vam iz njih pripravljena hrana gre še tako v slast, naredi več škode kot koristi, če je preveč. Pa še upreti se vam utegne. Če je premalo, pa ne nasiti ... Koliko je ravno prav, da organizma ne preobremeni, a zadovoljivo pokrije fiziološke potrebe, pa je seveda odvisno od vsakega posameznika pa tudi od trenutne situacije. Vedno in povsod nam pač ne ustreza prav vse, kar sicer povečini prija in godi tako v čutnem kot v nutricionističnem in zdravstvenem smislu.

Človek seveda ni le duševno, duhovno in družbeno, ampak tudi in celo predvsem biološko bitje. In kot tak je pač povezan z naravo oziroma okoljem - čeprav se te vezi s (tudi lažnimi) pridobitvami civilizacije, znanosti, tehnologije ... vsaj na videz rahljajo. Tudi na področju prehrane. Pa pustimo nebulozne teorije raznoraznih njuejdževskih pa še kakšnih samozvanih prehranskih gurujev in podobnih (psevdo)znanstvenih alternativcev, ki bi nas in naš jedilnik z zelo piškavimi argumenti in še bolj za lase privlečenimi dokazi najraje oskubili vseh dosežkov zgodovinskega razvoja ter vrnili v praskupnost ali še dalje v predčloveško preteklost naše biološke vrste. Prilagodila se je pač in se še prilagaja vsakokratnim razmeram in okoliščinam - včasih tudi z manj prijetnimi stranskimi učinki, vsaj pri nekaterih. A v korist in na veliko veselje večine nam sodobnost omogoča razmeroma lahek dostop do doslej neverjetne pestrosti izbire. Kako pametna je ta, je sicer že drugo vprašanje ...

Vsekakor pa smo kot naravna bitja še vedno povezani z okoljskimi razmerami in danostmi, vremenom, cikli dneva in noči, letnimi časi ... Najbrž celo bolj, kot se tega zavedamo in smo si voljni priznati. Še kako smiselni so torej pozivi prehranskih strokovnjakov in vrhunskih mojstrov kulinarike k sicer pestremu in uravnoteženemu ter predvsem uravnovešenemu prehranjevanju, a pretežno s sezonskimi, lokalnimi, ljudem in okolju prijazno pridelanimi živili (pa občasno s kakim bolj eksotičnim dodatkom za spremembo in popestritev). Torej z lastnim domačim, če smo doma. Če smo drugje, pa pač s tamkajšnjim domačim.

Bolje vprašati domačine

Že mogoče, da bomo zaradi globalne zdravstvene krize covida-19 letos v povprečju potovali manj kot v nedavni preteklosti. A k ozaveščenemu dopustništvu spada ne le spoznavanje (domačih in tujih) krajev, ampak tudi običajev. Torej ljudi, krajine, zgodovine, kulture ... ter krajevno značilne kulinarike. Že res, da je globalizacija v veliki meri demolirala tudi to, a z vse večjim zavedanjem o pomenu (bolj ali manj času in spremenjenim potrebam prilagojene) tradicije se je nekaj vendarle ohranilo. Le najti je treba. In si vzeti čas ter energijo za iskanje - že to je lahko nadvse zanimivo doživetje.

Seveda si sodobni turisti največkrat pomagajo z internetom. Ker tam je itak vse. Napaka! Spletni iskalniki, družabna omrežja in podobni pripomočki praviloma stalno vohunijo za uporabniki ter "poznajo" njihove preference in navade, torej jim v domnevno obojestransko zadovoljstvo ponujajo najbolj všečne, ne pa nujno najbolj objektivnih in točnih odgovorov. Tudi na spletne ocene in mnenja o kakovosti ponudbe se ni dobro preveč zanašati. Samohvala ponudnikov pod "fake" identitetami namreč ni izključena, do slavospevov (in uničujočih kritik) največkrat prodanih influencerskih duš pa je sploh modro biti a priori skeptičen.

Bolje se je torej kar v staromodnem analognem pogovoru v živo (če se hoče, se da z nekaj govorice telesa izogniti jezikovnim preprekam) pozanimati pri čisto pravih zaupanja vrednih domorodcih. In upati, da niso preveč povezani s kakim podjetniškim ponudnikom blaga in storitev ter da njihovi podatki (še) držijo. Vsaj v izrazito turističnih krajih je namreč zelo možno, da držijo izven sezone, na njenem vrhuncu pa ne. Takrat se v lokalih namreč vse preradi prilagajajo okusu "povprečnih" prišlekov. Vse prevečkrat tudi zaposlujejo predvsem sezonske prekarce ter "osebe prikupnega videza z veseljem do strežbe", ne pa kvalificiranih natakarjev, kuharjev ... in sploh gostincev. Sploh pa tistih lokalnega porekla in tesno povezanih s krajem, ljudmi, tamkajšnjimi navadami in tradicijo. Pa hkrati dovolj inovativnih in fleksibilnih za približevanje domačih sestavin in okusov dovolj zvedavim prišlekom. Ja, take je težko dobiti in niso pripravljeni garati napol zastonj. A žal se to ne dogaja le v top sezoni in v turistično obleganih krajih ...