Zvezdana Bercko
Zvečer 23. junija 1894, ob koncu osmega, zadnjega dneva mednarodnega olimpijskega kongresa v Parizu, je baron Pierre de Coubertin svojim kolegom izrekel zgovorno zdravico: "Dvignem kozarec na olimpijsko idejo, ki je kot mogočen sončni žarek prebila meglice vekov in se vrnila, da bi prag dvajsetega stoletja osvetlila s sanjami o veselem upanju."
Tiste noči je takrat 31-letni baron sprožil revolucijo v sodobnem športu. Uspelo mu je obuditi legendarni starodavni ritual, ki ga je človeštvo pozabilo za več kot 15 stoletij. Zadnje grške olimpijske igre so bile namreč izvedene leta 394. Tistega večera pa so na pariški Sorboni sklenili, da bodo dve leti kasneje (1896) organizirane prve olimpijske igre moderne dobe, in sicer v njihovi domovini Grčiji, potem pa bodo v skladu z antično tradicijo potekale vsaka štiri leta. Ustanovili so tudi Mednarodni olimpijski komite (MOK), organizacijo, ki bo skrbela za izvedbo iger. Njen predsednik je postal Grk Demetrios Vikelas, de Coubertin pa glavni tajnik.
Šolnik in zgodovinar
Oče sodobnih olimpijskih iger je bil kot Pierre de Frédy rojen v Parizu 1. januarja 1863 kot četrti otrok barona de Coubertina, ki je bil tudi uveljavljen slikar. Odraščal je v času velikih družbenih sprememb v Franciji, poraza v vojni s Prusijo, Pariške komune in ustanovitve tretje republike. Kot pripadniku francoske aristokracije so se mu odpirale poti ali v vojsko ali v politiko, toda Pierre se je odločil za pravo. Diplomiral je na Pariškem inštitutu za politične študije, deloval pa je na mnogih področjih, tudi na področju zgodovine, pri literaturi in sociologiji, največji pečat pa je pustil v šolstvu.
Zanimal se je za športno vzgojo in vlogo športa v šolanju. Leta 1883 je prvič obiskal Anglijo in preučeval program telesne vzgoje, ki ga je vodil Thomas Arnold v šoli v Rugbyju. Coubertin je menil, da je prav telovadba v šolah sprožila povečanje britanske moči v 19. stoletju. Zagovarjal je uvedbo športne vzgoje tudi v francoskih institucijah. Ko je pri 25 letih postal vodja francoske šolske reforme, si je odločno prizadeval za vključitev telesne vzgoje v učni načrt francoskih šol.
Navdušen je bil nad telovadbo v šolah
Hkrati je bil to čas, ko so arheologi odkrivali pozabljena antična mesta, na primer Mikene in Trojo, kar je povečevalo zanimanje mednarodne skupnosti za vse, kar je izviralo iz antike. Coubertin je kot zgodovinar in raziskovalec izobraževanja romantiziral antično Grčijo. Ko je začel razvijati svojo teorijo športne vzgoje, se je osredotočil na atensko idejo o gimnaziji, vadbeni ustanovi, ki je hkrati spodbujala fizični in intelektualni razvoj. V teh gimnazijah je videl trojno enotnost med starimi in mladimi, med disciplinami in med različnimi vrstami ljudi, med tistimi, katerih delo je bilo teoretično, in tistimi, katerih delo je bilo praktično. Coubertin se je zavzemal za vključitev teh konceptov, te trojne enotnosti v šole.
Od telovadbe do olimpijskih iger
Coubertinova prizadevanja za vključitev več športne vzgoje v francoske šole niso uspela, je pa uspel z drugo idejo, oživitvijo starodavnih olimpijskih iger kot festivala mednarodnega športa. O ideji je prvič javno spregovoril leta 1892, ko je predlagal oživitev olimpijskih iger, sprejeta je bila dve leti kasneje.
Med mitom in resničnostjo
Baron Pierre de Coubertin po mnogih merilih velja za velikana 20. stoletja, visok pa je bil le 1,62 metra.
Geslo Hitreje, višje, močneje je Coubertin predlagal že leta 1894, uradno pa je to olimpijsko geslo od leta 1924.
Mednarodni olimpijski komite podeljuje Coubertinovo medaljo športnikom, ki so najboljši zgled športnega duha. Za mnoge šteje več kot zlata olimpijska kolajna.
Leta 1999 je Coubertinovo medaljo posmrtno dobil Leon Štukelj.
Po Coubertinu so poimenovali tudi leta 1976 odkriti pritlikavi planet 2190 Coubertin.
De Coubertin je po prvih igrah v Atenah postal predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja in na tem položaju ostal do leta 1924, ko je po igrah v Parizu, to so bile že druge igre v njegovem mestu, odstopil in položaj prepustil Belgijcu Henriju de Baillet-Latourju.
V mednarodnem športu se je spet angažiral dobrih deset let kasneje, ko je uporabil svoj vpliv, da je Berlin dobil organizacijo iger leta 1936. V zameno ga je nacistična Nemčija predlagala za Nobelovo nagrado za mir, a to je leta 1935 dobil pacifist in nasprotnik nacizma Carl von Ossietzky.
Ženske? Nezanimivo in neestetsko
Čeprav je de Coubertinova idealizirana vizija antične Grčije pripeljala do ideje o oživitvi olimpijskih iger, je njegovo zagovarjanje športne vzgoje temeljilo predvsem na praktičnih učinkih. Prepričan je bil, da bodo moški, ki se bodo med izobraževanjem urili tudi v telesni vzgoji, bolje pripravljeni na bojevanje v vojnah in bodo sposobnejši za zmago v konfliktih, kot je bila francosko-pruska vojna, v kateri je bila Francija ponižana.
In čeprav je o športu dejal "Vsakemu moškemu, ženski in otroku ponuja priložnost za samoizboljšanje", je vse svoje življenje odkrito nasprotoval udeležbi žensk na elitnih tekmah. "Nepraktično, nezanimivo, neestetsko in - ne bojimo se dodati - nepravilno, takšna bi bila po našem mnenju ta ženska pololimpijada".
Kljub temu so ženske prvič tekmovale že na drugih igrah v Parizu leta 1900, kjer je bilo med 997 udeleženci 22 športnic. Tekmovale so v tenisu, jadranju, kriketu, konjeništvu in golfu. Kljub Coubertinovemu nasprotovanju se je v času njegovega predsedovanja MOK-u udeležba žensk na igrah povečala za šestkrat.
Pierre de Coubertin je umrl 2. septembra 1937 v Ženevi, star 74 let. De Coubertinova zapuščina je bila in je še predmet številnih razprav. Mnogi strokovnjaki menijo, da je bila njegova trditev, da so bili starodavni olimpijski športniki amaterji - na tej je osnoval načela amaterizma, pri katerih je MOK vztrajal dolga desetletja -, napačna. V nasprotju z ideali Grkov naj bi bila tudi njegova misel, da je udeležba pomembnejša od zmage. Coubertinova trditev, da so igre zagon miru, je bila tudi pretiravanje; mir, ki naj bi trajal med antičnimi igrami, je obstajal le zato, da je športnikom omogočil varno potovanje v Olimpijo, niso pa igre ne preprečile ne končale vojn.
V sodobnem času je bilo zaradi dveh svetovnih vojn več iger odpovedanih, koronavirus pa je zahteval prestavitev iger, ki bi morale biti v Tokiu že lani, in je letos tudi precej okrnil olimpijsko vzdušje. A ne glede na vse je olimpijska ideja Pierra de Coubertina vendarle preživela.
