Mnogi starši se pritožujejo, da se jih njihovi otroci preveč oklepajo, in ne vedo, kako naj v tem primeru ravnajo, ne glede na to, ali gre za dojenčka, ki joče, če za trenutek ne vidi mame ali očeta, ali malčka, ki se na družabnih dogodkih oklepa noge katerega od staršev, ali osnovnošolca, ki ne dovoli, da gresta starša kdaj sama na večerjo. Veliko otrok ima obdobja, ko se kot klopi držijo svojih staršev in se precej burno odzovejo, če se morajo ločiti od njih, pa čeprav samo za kratek čas. V angleščini obstaja za to izraz "clinginess", ki v prevodu pomeni lepljivost.
Otroci lahko znake oklepanja kažejo pri katerikoli starosti vse do konca osnovne šole. Dojenčki pogosto jočejo in s tem pokažejo, da ne marajo biti ločeni od staršev. Malčki ali starejši otroci utegnejo jokati, se oklepati staršev ali celo doživeti pravi čustveni zlom, če jih starši za kratek čas pustijo same ali v družbi koga drugega. Večinoma so ti odzivi povsem normalni. Starši lahko svojim otrokom pomagajo prebroditi ta obdobja, tako da priznajo in sprejmejo čustva, ki spremljajo tako vedenje.
Zakaj se začnejo oklepati staršev
Otrok se lahko oklepa svoje mame ali očeta zaradi strahu pred tem, da bo ločen od njiju (ločitvena tesnoba oziroma separacijska anksioznost), ali zaradi strahu pred tujimi ljudmi, ki je povezan s tem, da mora otrok nekaj časa preživeti v družbi ljudi, ki jih ne pozna.
Otroci že zelo zgodaj razvijejo samozavedanje in tudi lastno voljo oziroma zdravo željo, da se izrazijo in vplivajo na dogajanje v svojem svetu. Zato oklepanje staršev včasih ni povezano z resničnim strahom otroka, da ga bodo starši zapustili, ampak z izražanjem močne želje po tem, da starši ostanejo ob njem.
Otroci so socialno in biološko programirani, da se močno navežejo na svoje starše. Ti zanje običajno pomenijo varno, ljubeče zatočišče, iz katerega lahko raziskujejo svet ter se razvijajo v neodvisne in samozavestne ljudi. Vedenje z oklepanjem staršev utegne postati bolj intenzivno zlasti v razvojnih obdobjih, ko otroci preverjajo na novo odkrito neodvisnost, na primer ko se učijo hoditi, ko začnejo obiskovati vrtec, malo šolo ali osnovno šolo. Pri starejših otrocih to vedenje ni tako pogosto, kljub temu pa je lahko še vedno prisotno pri osnovnošolcih.
Na stopnjo oklepanja in na način, s katerim je izraženo, utegnejo vplivati:
• otrokov značaj: nekateri otroci so bolj sramežljivi ali introvertirani, drugi so reaktivni in zelo intenzivno doživljajo svoja čustva;
• pomembni dogodki ali spremembe v otrokovi družini, kot so denimo rojstvo bratca ali sestrice, začetek obiskovanja nove šole ali selitev: normalno je, da se otroci bolj oklepajo svojih staršev, ko se privajajo na spremembe;
• drugi družinski dejavniki, kot so denimo ločitev staršev in njihove duševne težave ali stres: otroci so lahko zelo občutljivi za spremembe, povezane z njihovimi starši, zato se lahko začnejo oklepati staršev ali se pri njih pojavijo druge neželene oblike vedenja.
Kako lahko pomagate svojemu otroku
- Bodite varno zatočišče. Mnogi otroci se začnejo oklepati staršev, ko so soočeni z novo situacijo ali novimi ljudmi. Z razvojnega vidika je tako vedenje ustrezno in ima evolutivne prednosti, saj obstaja manjša verjetnost, da bodo otroci stekli stran od staršev v nevarnih situacijah. Toda hkrati je izredno pomembno, da se otroci naučijo ločiti se od staršev in zaupati v svoje lastne sposobnosti. Starši lahko otrokom pomagajo pri navajanju na nove situacije tako, da jih pri tem podpirajo. Ko otrok na primer začne obiskovati novo vzgojno-izobraževalno ustanovo, utegne biti v pomoč, če starši najprej nekaj časa tam preživijo skupaj z njim. Tako se bo lahko navajal na novo okolje skupaj z nekom, ki mu zaupa.
Ljudje se bojimo neznanega
