Piksijev nogomet: Lep še iz časov, ko je razpadala Jugoslavija

Jugoslavija bo razpadla, to je bilo takrat že jasno. Toda 26. junija 1990 je država na ulicah, v tovarnah, v vseh tozdih in sozdih, kar jih je imela, v domovih in obmorskih kampih še zadnjič skočila za veliko nogometno veselje, za poslednjo skupno zmago na največji sceni. V Veroni je Srečko Katanec z glavo poslal žogo na drugi konec kazenskega prostora. Dragan Stojković je v delčku sekunde pokazal, kakšen genij je. Kot da bo udaril na gol, je trznil, položil dva Španca. Pa si je s finto ustavil žogo, jo zarolal in nato poslal v mrežo. Ker so Španci z velikim Emiliom Butraguenom izenačili, je imel Piksi Stojković, čudo iz Niša, z vzdevkom po miši iz risanke Piksi in Diksi poimenovano, ker jo je oboževal kot otrok, zanje še en strel. Prosti strel v podaljšku. To je bilo to. Zadetka za četrtfinale SP, zadnja zmaga Juge, ki je kaj štela. One v naslednjih kvalifikacijah niso štele več, kajti Jugoslavijo so vrgli z evropskega prvenstva '92.

Slovenci nimajo kaj izgubiti, to je nevarno

"Moja najpomembnejša gola. Krona kariere. Vsaj na reprezentančni ravni. Tudi eden najljubših mi je tisti prvi gol, ko mi je Katanec podal z glavo, jaz pa sem prodal finto vratarju Zubizarreti," mi je dejal pod Pohorjem v poletju 2007. Takrat je bil predsednik beograjske Crvene zvezde. Vloga predsednika nogometne zveze Srbov in Črnogorcev, ki so mu jo dali že pri 36 letih, ker je edini lahko dosegel nogometno spravo v krhki državi, je bila že za njim. In ker je šel po obratni poti, z igrišča najprej v pisarne, kjer se za odrezave genije nikoli ne konča dobro, je na drugo krono kariere doma čakal 31 let in še nekaj mesecev poleg. Doli v Beogradu ga spet kujejo v zvezde. Saj Srbi nimajo težav z uvrščanjem na SP, po razpadu skupne države bodo v Katarju zraven že petič. A zadnja uvrstitev je posebna. Ker je prišla z nalezljivim Piksijevim optimizmom, z njegovo filozofijo, da je nogomet lep in preprost. Ko so to dojeli še reprezentanti, je sredi Lizbone padla Portugalska, ki je na njenem terenu nikoli prej ni premagala ne Jugoslavija ne ZR Jugoslavija ne Srbija in Črna gora in ne Srbija, nobena od držav, ki so nastajale s središčem v Beogradu.

Srbi in evropska prvenstva, to je že drugi štos. Četudi je nanje lažje priti, je bil zadnji Euro, na katerem so igrali, tisti "naš" Euro 2000. Ko je bil kapetan takratne ZR Jugoslavije še Dragan Stojković. In ker je bila tekma v Charleroiju tako nora, da o njej ni nikoli dovolj napisanega ... Kako jo je videl on, takrat že veteran z nasprotne strani? "Soigralcem sem rekel: Slovenci nimajo kaj izgubiti, to je nevarno. Nato pa 1:0, 2:0, 3:0, rdeči karton. Šok za nas in za Slovence, sami niso mogli verjeti, da vodijo s 3:0. Ob polčasu sem v slačilnici opogumljal druge: En gol potrebujemo, da se vrnemo. Nisem dodal, da se bojim protinapadov, brodoloma. Predstavljajte si, da bi se končalo s 5:0, narod bi nas doma križal. Uh, ena najlepših tekem evropskih prvenstev. Da je bila Slovenija zraven ... Prijetno sem bil presenečen, privoščil sem Katancu, Zahoviču, Milaniču, Novaku, Pavlinu, fantom, ki sem jih poznal."

Čeprav so bila prizorišča njegovega najboljšega nogometa tereni od Slovenije do Makedonije (poškodovan v tujini ni mogel dati, kar bi eden največjih talentov lahko dal), ni jugonostalgik: "Lepo mi je bilo v Jugoslaviji. Toda zgodile so se strašne stvari, na katere nismo mogli vplivati." Če je bil nogometni razpad Juge drama v treh slikah in je bila Verona tista druga, je bil 13. maj 1990 v Zagrebu prva. Ravno te dni je spet udarilo grozno obujanje spomina na nikoli odigrano tekmo Dinama in Crvene zvezde. Na nasilje na stadionu Maksimir. Spregovoril je Rafik Ahmetović. On je bil miličnik, ki je na igrišču tolkel s pendrekom, dokler ga ni v skoku z nogo podrl dinamovec Zvonimir Boban. Menda so mu tistega krvavega dne navijači Dinama razlagali, da je treba ubiti Dragana Stojkovića, da je tak dogovor. Kdo ve, kaj je bilo res v maksimirski vojni vihri, ko so se Bad Blue Boys zoperstavili pohodu Delij, in kaj je bilo mladostniško nabijanje. A za Piksija doma, pri Zvezdi, tako ali tako ni bilo več prihodnosti.

Penal? Kar ti ga streljaj!

Že novembra '89 je lastnik kluba Olympique iz Marseilla Bernard Tapie, tajkun, pozneje celo lastnik Adidasa, čigar imperij se je sesuval pod obtožbami o poslovnih in športnih prevarah, odletel v Beograd. Predpogodba o prestopu Stojkovića je bila že podpisana, ko se je pojavil še Adriano Galliani, operativec nove nogometne sile AC Milana. A Tapie mu ni prepustil Stojkovića. Tako je v poletju '90 v marsejski slačilnici sedel med strašna imena. Jean-Pierre Papin, Eric Cantona, Didier Deschamps, Jean Tigana ... Toda sredi sezone ga je izdalo koleno, na operacijo je moral. Potem pa je, kakšna usoda, Marseille 29. maja 1991 v Bariju, v evropskem klubskem finalu, trčil ob Crveno zvezdo. To je bilo zadnje dejanje nogometnega razpada države, v katerem nisi vedel, ali se navija za Francoze ali Beograjčane. Avioni JAT-a so ves dan vozili v mesto ob Jadranskem morju, na dramo, ki je šla v enajstmetrovke.

Prekleti penali! Za Stojkovića niso bili pravi ne leto prej ne tistega večera. V četrtfinalu SP proti Argentini je zapravil svojega. Saj ga je veliki Maradona tudi, a on je vsaj šel naprej, v polfinale. V Bariju Stojković enajstmetrovke ni hotel streljati. Da ni želel zabiti gola svoji Zvezdi? Drži le deloma ... Trenerju, Belgijcu Raymondu Goethalsu, je zameril, da ga je dal igrat šele v podaljških. "Pristopi in mi reče, da sem na seznamu za izvajanje penalov, ker sem spočit, osredotočen. Zanesljiv gol torej. Še zdaj me je sram tega, kar sem mu odgovoril. Prvi stavek ni za javnost, drugi je bil: Kar ti ga streljaj! Ni bilo sile, ki bi me nagnala, da postavim žogo na belo piko. Če bi igral od začetka, okej ... Morda pa bi v tem primeru rekel, da sem utrujen ali pa da me boli trebuh. Ne vem, kako bi si oprostil, če bi dal gol in Zvezda zato ne bi vzela pokala."

Še dve leti je moral počakati, da je postal evropski klubski prvak. Ampak tisto ni bilo več ta pravo, dobil je medaljo, a finale Marseilla in Milana v Münchnu je gledal od daleč. Spet poškodba. Zaradi njih jo je hitro, prehitro, leta 1994, pri 29 letih, ko bi moral biti na vrhuncu pri kakšnem evropskem velikanu, mahnil na Japonsko. Tam so se zaljubili vanj. Najprej v Piksija nogometaša, nato še v Piksija trenerja. Od doma je dobil celo ponudbo, da postane veleposlanik na Japonskem. Gladko jo je zavrnil. Pa so ga Japonci ujeli na drugo finto. Ulico v Nagoji so poimenovali po njem. Saj jim je dopovedoval, naj nehajo, da ljudje ulico dobijo, ko umrejo, on pa je še kako živ. Niso ga poslušali. Zato jih je na finto vrgel nazaj. Pri 44 letih, da ne bi kdo slučajno pomislil, da ne obvlada več, je postal zvezda youtuba. V prekinitvi na tekmi japonske lige je vratar žogo brcnil proti trenerski klopi. Stojković je bliskovito vstal in jo v suknjiču elegantno, z volejem v 50-metrskem loku, poslal v gol. S tribun je dobil aplavz, iz sveta občudovanje, od sodnika - rdeči karton.

Arsene Wenger: Za mano naj bo Stojković

Temelje svoje trenerske filozofije je vzel od Arsena Wengerja. Nogometnega profesorja, ki je Piksija treniral v Nagoji, preden je za dolgih 22 let šel k Arsenalu. Spoštovanje je vzajemno, Wenger je Stojkovića označil za naslednika, ki bi ga rad videl kot trenerja Arsenala, ko se on poslovi, rekoč: "Najine ideje so enake, oba stremiva k popolnemu nogometu." Francoz se je od Londona poslovil leta 2018. Piksi pa je bil tam na Japonskem in nato še na Kitajskem daleč, predaleč za poziv. So dvomili, da lahko opravi z Evropo? Letos jim je pokazal, kako je s tem. Marca je postal selektor Srbov. V skladu s svojo in Wengerjevo doktrino o lepem, preprostem nogometu jim je razložil, da gredo na SP. Ker so dobri. In ker je on tako rekel. Njegova nalezljiva samozavest se je obdržala do konca kvalifikacij. Čisto do konca, do 90. minute v Lizboni, do gola Aleksandra Mitrovića. Ko je Cristiano Ronaldo jokal, je Stojković že koval nove načrte.

Danes je v 57. letu. Ko sva takrat sedela pod Pohorjem, ga je bila groza, da bi ga ugrabila politika, ki ima rada popularne face: "Naj sedim v pisarni, pijem šampanjec in nizam govore? Morda, ko bom star 60 let, da se spočijem." Ha, če bi takrat vedel ... Pri šestdesetih ga najbrž še ne bo doma. "Nimamo limita! Zmožni smo velikih stvari," brezmejno verjame v reprezentanco Srbije. Obljuba o SP 2022 v Katarju je izpolnjenja. Vmes je že padla nova, EP 2024 v Nemčiji, da končno ne bo več zadnji kapetan, ki je Srbe vodil na Euru. Takrat bo menda čas za šampanjec in govore. A ne take, kot si jih je zamislila politika.