V mojih otroških predstavah je bil znanstvenik, katerekoli branže že, sivolasi mož koščene postave z rdečo čepico na glavi. Videla sem ga pač v podobi kapitana Cousteauja. Jacques-Yves Cousteau je bil prvi, ki je do takrat slabo poznan svet morij in oceanov posnel na film in podvodne skrivnosti približal širšemu občinstvu. Tudi našemu, številne od njegovih 120 televizijskih dokumentarcev, ki so bili novost tudi v svetovnem merilu, smo gledali tudi v Sloveniji. Marsikaterega nadobudneža je navdušil za znanost, za oceanografijo, tudi številne danes vrhunske potapljače je za morske globine navdušil prav Cousteau. Nekateri prav zaradi njega vedno nosijo rdečo kapo. Cousteau je bil tudi eden prvih, ki so opozarjali na uničujoče posledice človeške brezbrižnosti do onesnaževanja in pretiranega izkoriščanja morij in oceanov. V tehnično zgodovino podvodnega raziskovanja pa se je zapisal kot izumitelj akvalunge, potapljaške opreme, s katero je postavil temelj sodobnega potapljanja.
Jacques-Yves Cousteau se je rodil 11. junija 1910 v Saint-Andre-de-Cubzacu na jugozahodu Francije, mestecu v bližini Bordeauxa. Končal je pomorsko akademijo, hotel je postati mornariški pilot, a prometna nesreča, v kateri si je poškodoval obe roki, mu je uničila te sanje. Ostala pa mu je strast do morij in oceanov. Ko se je prvič potopil, se mu je odprl nov svet. A ker je bil ta svet človeku brez primerne opreme dosegljiv le za zelo kratek čas, je Cousteau začel raziskovati, kako bi lahko pod vodo ostal dlje in bi plaval prosto, ne da bi ga omejevala nerodna oprema, denimo cev za zrak, po kateri so takrat potapljačem dovajali zrak s spremljevalne ladje. Skupaj z inženirjem Emilom Gagnatom sta leta 1943 konstruirala prvo akvalungo, "vodna pljuča", predhodnico vseh današnjih potapljaških dihalnih aparatov. Cousteau je še istega leta s to opremo posnel prve podvodne filme, v skladu z enim svojih legendarnih izrekov: "Da bi posnel ribo, moraš postati riba." Začel je raziskovati tudi potopljene ladje in s tem postavil temelje podvodne arheologije.
Pionir podvodnih dokumentarcev
Leta 1950 je ustanovil francosko oceanografsko društvo in za simbolično ceno enega franka letno najel ladjo Calypso. Odsluženega minolovca britanske mornarice je predelal v oceanografsko ladjo, opremljeno z instrumenti za potope in raziskovalno delo. Calypso je s Cousteaujem in njegovo ekipo naslednja štiri desetletja raziskovala morja in reke vsega sveta, oba sta postala legendi.
Calypso
Prva legendarna Kalipso je bila grška nimfa, ki je v ujetništvu zadrževala Odiseja. Druga, plavajoča Calypso, je s Cousteaujem skoraj pol stoletja plula po oceanih, da bi razkrila lepoto in krhkost našega planeta. Postala je simbol upanja, da bo človeštvo razumelo naravo in jo bolje zaščitilo. Šele po Cousteaujevi smrti se je izvedelo, od koga je leta 1950 najel ladjo za simbolično najemnino. Britanski milijonar in nekdanji član parlamenta Thomas Loel Guinness je za to postavil dva pogoja: da Cousteau od njega nikdar ne bo zahteval denarja in da ne bo razkril njegove identitete.
Calypso je pod tem imenom plula več kot 40 let, dokler ni 11. januarja 1996 v Singapurju nesrečno trčila z vlačilcem in potonila. Sicer so jo potegnili iz vode in odvlekli v Francijo, a Cousteaujeva fundacija še vedno zbira denar za obnovo, da bi jo obudili kot navdih za prihodnje generacije in platformo za izobraževanje in znanost. Calypso je nasledila ladja Alcyone, ki jo je oblikoval sam Cousteau, po njegovih načrtih pa zdaj nastaja še Calypso II, ladja, zasnovana kot tehnološki laboratorij, ki ne onesnažuje okolja.
Leta 1953 je izdal prvo knjigo Tihi svet in v njej pravilno predvidel, da imajo pliskavke, delfinom sorodna vrsta zobatih kitov, eholokacijske sposobnosti. Poročal je, da je skupina pliskavk sledila njegovemu raziskovalnemu plovilu v Gibraltarski ožini. Ko je Cousteau spremenil smer plovbe za nekaj stopinj stran od optimalne, so mu pliskavke nekaj minut sledile, nato pa so se spet usmerile proti sredini ožine. Bilo je očitno, da vedo, kje je optimalna pot. Cousteau je sklepal, da morajo imeti nekaj podobnega sonarju, napravi, ki je bila tedaj dokajšnja novost tudi v podmornicah.
Leta 1954 je za British Petroleum raziskoval vode v bližini Abu Dabija. V ekipi je bil tudi snemalec Louis Malle. Za film Tihi svet, nastal po istoimenski knjigi, posnet v koprodukciji z Mallejem, je Cousteau leta 1956 na filmskem festivalu v Cannesu prejel zlato palmo. To je bil do leta 2004 edini dokumentarni film, prejemnik te prestižne nagrade.
Leta 1957 je s pomočjo Jeana Mollarda izdelal "potapljaški krožnik" SP-350, eksperimentalno podmornico za dve osebi, ki je lahko dosegla globino 350 metrov in raziskovala morsko dno. Naslednje leto je z dvema podmornicama dosegel globino 500 metrov.
Ko se je potopil, se mu je odprl nov svet
Bil je med prvimi, ki so opozarjali na nevarnost odlaganja radioaktivnih odpadkov na morsko dno. Leta 1960 je organiziral javno kampanjo proti odlaganju tovrstnih odpadkov v morje med Nico in Korziko. V manj kot dveh tednih je pridobil široko podporo javnosti. Ženske in otroci, ki so posedli na tire, so ustavili vlak, ki je prevažal odpadke, da se je moral vrniti na izhodišče. V 60. letih se je ukvarjal tudi s konstruiranjem podvodnih vasi, v katerih bi lahko ljudje dlje časa živeli in delali na morskem dnu. Sam je v takem laboratoriju leta 1963 preživel 30 dni, ta rekord je za en dan šele leta 2014 presegel njegov vnuk Fabien Cousteau.
Novo prelomnico je sredi 60. let pomenilo srečanje z direktorji ameriških televizijskih družb ABC, Metromedia in NBC, iz česar se je rodila serija Podvodni svet Jacquesa Cousteauja. V njej se je pojavljal v značilni rdeči čepici, s katero se je zapisal v spomin generacij. To serijo je snemal med letoma 1966 in 1976, naslednje leto jo je zamenjala serija Cousteaujeva Odiseja, ki so jo snemali do leta 1982. Cousteau je s svojimi dokumentarci svet oceanov približal najširšim množicam tudi z uporabo novega načina znanstvenega komuniciranja. Njegov način podajanja znanstvenih ugotovitev in konceptov v razumljivem jeziku, ki so ga akademiki sprva kritizirali, so kmalu prevzeli tudi v drugih znanstvenih disciplinah, danes je to uveljavljen način snemanja dokumentarnih filmov.
Utelešenje 20. stoletja
Umrl je 25. junija 1997, star 87 let, zaradi srčnega infarkta. Njegovo delo nadaljujejo otroci in vnuki. Iz prvega zakona s Simone Melchior, s katero se je poročil leta 1937, je imel sinova Jean-Michela (rojenega 1938.) in Philippa (1940-1979). Oba sinova sta sodelovala na odpravah z ladjo Calypso, v 90. letih pa se je z Jean-Michelom zapletel v sodni spor glede uporabe imena Cousteau. Dolga leta je imel tudi skrivno razmerje s 30 let mlajšo Francine Triplet, s katero je imel hčerko Diane (rojeno 1980.) in sina Pierre-Yvesa (rojenega 1982.). S Tripletovo se je poročil šele leta 1991, leto po smrti prve žene.
V zapuščini kapitana Cousteauja ostaja več kot 120 televizijskih dokumentarcev, več kot 50 knjig in fundacija za zaščito okolja, ki ima okoli 300 tisoč članov. Sam se je imel v prvi vrsti za oceanografskega tehnika, ki je s svojimi izumi in izboljšavami omogočil učinkovitejše podvodno raziskovanje. Kot navdušen pripovedovalec, učitelj in ljubitelj narave pa je milijonom ljudi približal svet morij in oceanov.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
- Ladja Calypso je v 46 letih preplula dva milijona kilometrov.
- Cousteau je na ladji Calypso vodil 56 odprav in posnel več kot sto filmov.
- Za filma Svet tišine (1956) in Svet brez sonca (1964) je prejel oskarja za najboljši dokumentarec.
- Leta 1990 je začel svetovno kampanjo za Antarktiko in dosegel, da bo ta nedotaknjena celina zaščitena vsaj do leta 2048.
- Med snemanji je imel popoln nadzor nad svojo javno podobo, nikoli ni razkril nobenega osebnega detajla.
Sam je bil, kar se tiče človekovega odnosa do okolja, popolno utelešenje 20. stoletja, je dejal Jerome Salle, režiser in soscenarist Odiseja, filma o Cousteaujevem življenju. "V 40. letih se je po zaslugi dihalne naprave akvalunge brez vsakršnih zadržkov predajal podvodnemu ribolovu. V 50. je celo zbiral vzorce za naftne družbe, ki so iskale primerna območja za nove morske vrtine! Toda vse to je treba razumeti v kontekstu. V tistih časih se je imel človek za vsemogočnega, narava pa je bila nekaj, kar je treba ukrotiti in črpati njena bogastva brez vsakršnega pomisleka. Nihče si ni mislil, da bo naš planet kdaj ogrožen. Kasneje pa je bil prav Cousteau med prvimi, ki so se zavedli te zmote. Zato je postal eden prvih ekologov. Toda nikoli ni skušal prikriti svojih preteklih napak. Mnogi so ga na primer prepričevali, naj ponovno zmontira Tihi svet in iz njega izreže šokantne prizore pobijanja morskih psov. Odklonil je, saj je menil, da mora film služiti kot dokaz človekovih zablod in napak - tudi njegovih lastnih."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
