Na osnovi splošnega dovoljenja, da se lahko zasedejo prazna poslopja, si je meščan in mestni kapelnik Gregor Wokhan leta 1661 prilastil hišo v Slovenski ulici, ki je bila last žičkega samostana; zoper njega se je pritožil žički prior Johann.
V ječo mariborskega gradu so 27. oktobra istega leta pripeljali Uršulo Bobek, ki jo je krvni sodnik v Ljutomeru obtožil čarovništva. Zakaj je bila prepeljana v Maribor, ni znano. Možno je, da je bila omenjena v kakšnem čarovniškem procesu v Mariboru in so jo pripeljali na soočenje. Kakorkoli, še istega leta so jo v Mariboru usmrtili.
1662
Potekal je čarovniški proces, v katerem so Uršuli Wohlwoth in Margarethi Wambek z mučenjem izsilili priznanje, da sta z drugimi ženskami leteli na Tachitschberg in tam plesali ob glasbi hudiča, ki je igral na gosli z mačjim repom. Magdalena Ferk in Juliana N. pa sta za dva tolarja zastrupili dva moška. Usmrtili so jih v Mariboru, vse njihove sokrivke pa v Hrastovcu in Strassu.
Tega leta je moral na Zgornjem Štajerskem za vsakih sto funtov gospoščinskega davka po en moški na tritedensko tlako pri utrjevanju Fürstenfelda, na Spodnjem Štajerskem pa pri utrjevanju Radgone. Vsak je na dan dobil po osem krajcarjev.
1663
Med neurjem se je podrl velik del mestnega obzidja pri gradu, zaradi česar se je grofica Marija Khisl pritožila pri magistratu, ki bi moral poskrbeti za popravilo tega dela obzidja. Ker pa se je ta predolgo obotavljal, je dal grof Hans Khisl leta 1688 obzidje zgraditi na svoje stroške; podaljšal ga je do gradu in se pritožil, ko je mestni sodnik hotel pregnati delavce.
1664
Stalno posadko v Mariboru, v kateri so večinoma služili mariborski meščani in okoličani, so pretežno sestavljali vojaki leta 1632 ustanovljenega Mannsfeldovega polka s svojim polkovnikom in lastnikom Lucasom baronom Spikhom. V naslednjem stoletju, v letih 1703 in 1741, si je izbojeval večno slavo v vojnah s Turki. Pozneje so polk poimenovali po nadvojvodi Luccu, mu dodelili številko 24 (temno modri zavihki) in ga nastanili v Galiciji.
V zahvalo za prenehanje kuge so bile zgrajene prvotna cerkev svetega Jožefa na Studencih, Križeva kapela na Pekrski gorci in Križeva kapela za Tremi ribniki.
Mestni župnik Reinier je začel voditi najstarejšo še ohranjeno krstno in mrliško knjigo.
Na Pekrski gorci so postavili lesen križ. Med letoma 1832 in 1835 so na njegovem mestu zgradili cerkvico Marije sedmih žalosti. Prezbiterij krasijo freske T. Fantonija in J. Brolla iz leta 1840. Ob kapelici je od leta 1840 klasicistična grobnica znane mariborske družine Tscheligi. Do cerkvice vodi z vzhodne strani križev pot s štirimi lepo obnovljenimi kapelicami.
Za zelo premožne so veljali dimnikar Peter Catzeti, umetelni knjigovez Georg Schmidt, družina Hueber in kamnosek Michael Pelz. Magistrat pa je še zmeraj izdajal tudi beraške dovolilnice za obubožane meščane; tako so še leta 1665 tesarju Urbanu Mellanschku pomagali, da si je lahko ponovno postavil hišo, potem ko mu je prejšnja pogorela.
Spominjajte se mrtvih
